Jedro

V tej zadevi je Upravno sodišče v prvotnem postopku s sodbo v zadevi I U 836/2026 z dne 28. 4. 2026 tožbi ugodilo in sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-58/2026-1542-4 z dne 10. 4. 2026 odpravilo ter odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

Na podlagi pritožbe tožene stranke je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 180/2026 z dne 15. 7. 2026 s sklepom omenjeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2026 razveljavilo in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožnik je dne 3. 7. 2026 samovoljno zapustil Azilni dom, zato izpodbijani akt ne posega več v njegovo pravico.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je MAIB AMEER, roj, 4. 11. 2002, državljanu Pakistana, omeji gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih raztegov javnega reda. Prosilcu za mednarodno zaščito je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, Veliki Otok 44z, 6230 Postojna, in sicer od 9. 4. 2026 od 11:38 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 9. 7. 2026 do 11:38 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2.V tožbi tožeča stranka pravi, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu navedla nekaj ravnanj tožnika, s katerimi naj bi kršil določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Tožnik se z odrejenim ukrepom pridržanja ne strinja. Trdi, da odvzem osebne svobode ni nujno potreben. Tožnik tudi meni, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz sedme točke drugega odstavka 27. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti in predlaga, da naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 64. a člena ZUS-1 v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 64. člena tega zakona sprva ugotovi, da je sklep nezakonit. V tožbi je uveljavljal, da so dokazni standardi presoje tožene stranke prenizki za tak ukrep, ki bi utemeljevali tako skrajni in časovno nedoločen poseg v njegovo osebno svobodo. Prostorske kapacitete Azilnega doma vsekakor zagotavljajo tudi omejitev svobode gibanja, četudi se zdi tožniku tudi to kot ultima ratio ukrep omejitve osebne svobode neprimeren. Izpodbijani sklep je bil izdan brez upoštevanja kakršnih koli možnosti alternativnih oblik pridržanja, kot jih določa Direktiva o sprejemu 2013/33. Zahteval je tudi izdajo ureditvene začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, tako da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če Upravno sodišče po opravljeni glavni obravnavi drugače ugotovi dejansko stanje kot toženka in spremeni odločitev na način, da pogoji za izrek ukrepa pridržanja za tožnika niso podani. Taka sodba še ni pravnomočna. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v takem primeru nujna že zaradi prenosa navedene določbe Direktive o sprejemu 2013/33 v slovenski pravni red. Direktiva o sprejemu 2013/33 ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, določa pa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (člen 9 (1) Direktive o sprejemu 2013/33). V tožbi je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, da ugotovi, da je izpodbijan sklep nezakonit, ga odpravi ter toženi stranki naloži, da po prejemu sodne odločbe nemudoma preneha izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce, oziroma podredno predlaga, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožnik tudi predlaga, da se ugodi zahtevi za začasno odredbo, tako da mora toženka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

3.V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

4.V tej zadevi je Upravno sodišče v prvotnem postopku s sodbo v zadevi I U 836/2026 z dne 28. 4. 2026 tožbi ugodilo in sklep Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-58/2026-1542-4 z dne 10. 4. 2026 odpravilo ter odločilo, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce ...

5.Na podlagi pritožbe tožene stranke je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 180/2026 z dne 15. 7. 2026 s sklepom omenjeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 4. 2026 razveljavilo in je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

6.Tožba ni dopustna.

7.Po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča z dne 15. 7. 2026 je Upravno sodišče dne 22. 9. 2026 pri toženi stranki preverilo, če ima podatek o tem, kje se tožnik nahaja. Sodišče je dne 24. 9. 2026 prejelo obvestilo tožene stranke, da tožnika ni pri Uradu Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov in da je samovoljno zapustil Azilni dom dne 3. 7. 2026. Ta informacija je bila posredovana pooblaščenki tožnika, ki je dne 24. 9. 2026 sodišče obvestila, da je uradni zaznamek tožene stranke točen in da se tožnik ne nahaja v Sloveniji.

8.Ker izpodbijani akt ne posega več v pravico tožnika iz 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, je sodišče v prvi točki izreka tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Po tem določilu se tožba s sklepom zavrže, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Glede na odgovor pooblaščenke tožnika to ni sporno.

9.Ker niso izpolnjene potrebne procesne predpostavke za obravnavo tožbe, je sodišče na isti pravni podlagi v drugi točki izreka zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.