Jedro

Za presojo invalidnosti so pravno pomembne okoliščine v času, ko je prišlo do (trajnih) sprememb tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delazmožnosti. Ker uveljavljanje invalidnosti in pravic na podlagi invalidnosti ne zastara ter ni vezano na časovne roke, zavarovanec ne izgubi pravic na podlagi invalidnosti, čeprav jih, kljub izpolnjenim pogojem, ne uveljavlja in poskuša z drugimi zaposlitvami.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 5025 950 z dne 4.9.2001 in št. I-5025950 z dne 3.4.2002 ter se zadeva vrne toženi stranki, da v zadevi ponovno odloči. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 918,46 EUR stroškov postopka v roku osmih dni, sicer tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo (razveljavitev) odločb tožene stranke z dne 4.9.2001 in 3.4.2002 ter vrnitev zadeve toženi stranki, da o tožnikovem predlogu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ponovno odloči. Soglašalo je z ugotovitvami tožene stranke, da tožnik že pred samo zaposlitvijo na delovnem mestu direktorja v družbi S. d.o.o. v letu 1999 ni bil zdravstveno zmožen za opravljanje tega dela in zato pri njem invalidnost ni podana.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je bil tožnik do 29.2.1992 zaposlen kot komercialist v podjetju I., nato pa je bil do 30.6.1996 zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in na podlagi prostovoljne vključitve v zavarovanje, od 1.8.1996 dalje pa najprej kot komercialist in nato od 1.8.1999 kot direktor družbe S. d.o.o. ter ugotovitvi, da je bilo tožniku že dne 16.6.1998 zavrnjeno priznanje invalidnosti na delovnem mestu komercialista ob ugotovitvi, da za ta dela že ob zaposlitvi v letu 1996 ni bil delazmožen, je soglašalo, da tudi glede na njegovo zadnjo zaposlitev, za katero že ob nastopu ni bil dela zmožen, ni bil upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo in se sklicuje na vse revizijske razloge. Navaja, da ni uveljavljal pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi zaposlitve na delovnem mestu direktorja in zato tudi ni nasprotoval ugotovitvam invalidske komisije, da za to delovno mesto ni delazmožen. Tožena stranka je razpolagala s celotno zdravstveno dokumentacijo in bi morala upoštevati, da se je tožniku zdravstveno stanje poslabšalo po letu 1990 zaradi možganske kapi, ko je delal kot komercialist pri podjetju I.. Sodišče bi moralo upoštevati nezastarljivost pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Če tožnik ni uveljavljal nastanka invalidnosti oziroma invalidske upokojitve že v letu 1990, mu to ne more biti v škodo in je lahko pod enakimi pogoji uveljavljal pravice iz invalidskega zavarovanja tudi kasneje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija je utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni določneje opredelil. Zato sodišče s tega vidika izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Pravilno je sodišče ugotovilo, da je bilo potrebno za odločitev o tožnikovem zahtevku glede na določbe 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99) uporabiti določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 s kasnejšimi spremembami).

Na podlagi 27. člena ZPIZ je invalidnost podana, če nastane pri zavarovancu zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec trajno razporejen pred nastankom teh sprememb, zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Zmanjšanje delovne zmožnosti je pri tem podano, če zavarovanec ni več zmožen z normalnim delovnim učinkom, ki ne ogroža njegovega zdravstvenega stanja, polni delovni čas opravljati dela na delovnem mestu, po katerem se ocenjuje invalidnost. Izguba delovne zmožnosti pa je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, vsaj s polovičnim delovnim časom. Pri tem se za zavarovančevo delo, na podlagi katerega se uveljavlja invalidnost, v skladu s 36. členom ZPIZ šteje delo na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec trajno razporejen neposredno pred nastankom invalidnosti, oziroma, če je zanj ugodneje, delo na delovnem mestu, na katerem je zavarovanec delal najmanj dve leti v zadnjih treh letih pred nastankom invalidnosti.

Glede na gornje določbe ZPIZ so za presojo tožnikove invalidnosti odločilne okoliščine v času, ko je prišlo do (trajnih) sprememb tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delazmožnosti. Če je tožena stranka ugotavljala, da tožnik že ob zaposlitvi na delovnem mestu direktorja v letu 1999 zaradi posledic bolezni ni bil delazmožen za ta dela in da pred tem v letu 1996 že ob zaposlitvi na delovnem mestu komercialista v firmi S. d.o.o. tudi za ta dela ni bil delazmožen, to še ni bil razlog za zavrnitev tožnikove zahteve za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka bi morala preveriti, kdaj je prišlo do sprememb v tožnikovem zdravstvenem stanju, glede na to, da je bil do leta 1992 redno zaposlen kot komercialist v podjetju I., ter glede na takratni status zavarovanca in takratno tožnikovo zaposlitev ugotoviti, ali je pri njem podana invalidnost ter stopnjo le-te in odločiti o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

V zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja tožnik utemeljeno opozarja na določbe drugega odstavka 4. člena ZPIZ, da pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo, razen dospelih denarnih prejemkov. To pomeni, da uveljavljanje invalidnosti in pravic na podlagi invalidnosti ni vezano na časovne roke. To hkrati pomeni, da zavarovanec ne izgubi pravic na podlagi invalidnosti, čeprav jih, kljub izpolnjenim pogojem, ne uveljavlja in poskuša z drugimi zaposlitvami. Če ugotavlja, da mu invalidnost preprečuje uspešno delo na podlagi drugih zaposlitev, še vedno lahko uveljavlja pravice iz naslova invalidnosti glede na okoliščine, v katerih je oziroma naj bi do invalidnosti prišlo. Enaka stališča glede pomena določb 4., 27. in 36. člena ZPIZ sta že zavzeli Ustavno sodišče RS v odločbi UP-828/03 z dne 14.4.2005 in Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 183/2005 z dne 13.9.2005. Ker nižji sodišči pri izdaji izpodbijane sodbe, že pred tem pa tožena stranka pri izdaji izpodbijanih odločb, nista pravilno upoštevali gornjih določb ZPIZ, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava v dosedanjem postopku dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj niti sodišče niti organi tožene stranke niso ugotovili, ali je v času pred samozaposlitvijo tožnika, ko je imel status zavarovanca, prišlo do sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, ki bi vplivale na izgubo ali zmanjšanje delazmožnosti v smislu določb 27. in 34. ter 36. člena ZPIZ. Šele na podlagi takih ugotovitev bi bilo mogoče pravilno odločiti o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Pri tem je potrebno upoštevati, da na podlagi določb 261. člena ZPIZ-1 izvedensko mnenje o invalidnosti daje izvedenski organ tožene stranke, ki ugotovi tudi, kdaj je invalidnost nastala.

Glede na povedano je sodišče na podlagi določb prvega odstavka 380. člena ZPP in 1. alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) reviziji ugodilo in sodbo nižjih sodišč spremenilo tako, da je v skladu z zahtevkom izpodbijani odločbi razveljavilo in zadevo vrnilo toženi stranki, da o tožnikovi zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ponovno odloči potem, ko bo dodatno ugotovilo pravno pomembna dejstva v nakazanih smereh.

Ker je tožnik v sporu uspel, mu mora tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP plačati potrebne stroške zastopanja pred sodiščem po odvetniku. Upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03) in opravljene odvetniške storitve je tožnik iz naslova stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje upravičen do plačila 460,69 EUR, iz naslova stroškov v zvezi z vložitvijo pritožbe do plačila 208,02 EUR in iz naslova stroškov v zvezi z vložitvijo revizije do plačila 249,75 EUR, skupaj torej do povrnitve stroškov v znesku 918,46 EUR. Od tako odmerjenih stroškov je tožnik upravičen do plačila zahtevanih zakonskih zamudnih obresti le za primer, da tožena stranka dosojenega zneska ne bo plačala v osem dnevnem roku za prostovoljno izpolnitev, saj zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (Načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. decembra 2006).