Jedro

Predvidljivost škode (izgubljenega dobička) v primeru kršitve pogodbe se nanaša predvsem na samo predvidevanje obstoja takšne škode ne pa tudi na točno določeno višino oziroma natančen znesek škode, ki je lahko izračunljiv šele na podlagi natančnih računovodskih oziroma finančno tržnih podatkov, na podlagi zapletenega matematičnega izračuna in podobno.

Med negativne posledice (predvidljivi obseg škode) kršitve izpolnitve obveznosti, spadajo kršitve vseh interesov, ki so v poslovnem svetu običajno povezani z določenim izpolnitvenim ravnanjem glede na dejavnost, ki jo pogodbi zvesta stranka opravlja. Med dejstva (okoliščine), za katere se šteje, da so bila pogodbeni stranki (odgovorni osebi) ob sklenitvi pogodbe znana oziroma ji niso mogla ostati neznana, spadajo vse okoliščine (interesi pogodbi zveste stranke), ki jih je ta ob sklepanju pogodbe razkrila (in sta jih pogodbeni stranki morda celo zapisali v uvodnih ugotovitvah (preambuli pogodbe) in to je skupni namen pogodbenikov.

Trditveno in dokazno breme v zvezi z ugovorom zmanjšanja odškodnine v smislu določbe 4. odstavka 243. člena OZ je na strani pogodbene stranke, ki je kršila pogodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 167.109,57 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2008 dalje do plačila, v roku 15 dni. Tožeči stranki je tudi naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 8.130,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da je v primeru kršitve pogodbe upnik poleg izpolnitve obveznosti že na podlagi splošnih pravil upravičen zahtevati povrnitev škode v skladu z določbo 2. odst. 239. člena OZ. Izračun višine odškodnine bi se lahko preveril s pomočjo cenilca, predloženega v vlogi z dne 21.9.2009 in predlaganega na naroku 21.9.2009, svoje mnenje o zahtevani višini pa bi lahko podal že v tožbi predlagani izvedenec ekonomske stroke, ki bi glede na poznavanje upoštevnega trga in po potrebi ob pridobitvi dodatnih dokazov lahko ocenil pravilnost višine zatrjevane škode. Tožeča stranka je vse trditvene in dokazne predloge v zvezi z utemeljevanjem višine tožbenega zahtevka podala, na odločitev sodišča v okviru procesnega vodstva in načela proste presoje dokazov, pa ne more vplivati. Že višje sodišče je v sodbi opr. št. I Cp 3988/2009, z dne 3.2.2010 v 10. točki obrazložitve zapisalo, da bo moralo prvostopno sodišče v ponovljenem postopku presoditi, ali je bila zahtevana odškodnina, ki predstavlja zaslužek, ki bi ga tožeča stranka ustvarila, če bi oddajala panoje do izteka najemne pogodbe, za toženca predvidljiva, pri čemer naj bi prvostopno sodišče izhajalo iz same vsebine sklenjene najemne pogodbe. Višje sodišče torej opozarja na vsebino sklenjene najemne pogodbe, iz katere izhaja nesporen in zelo zgovoren dogovor pogodbenih strank, ki sta v pogodbo zapisali določbo, po kateri se je najemodajalec izrecno zavezal, da v času trajanja te pogodbe s tretjimi osebami ne bo sklepal pogodb, katerih namen bi bilo omogočanje postavljanja oglasnih površin. V primeru kršitve take zaveze pa je bila tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini treh pogodbenih vrednosti, torej približno 36.000,00 EUR (določba 3. člena predmetne najemne pogodbe). O tej vsebini najemne pogodbe, se prvostopno sodišče sploh ne izjasni, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ne omenja. To pa je zelo nazoren pokazatelj o tem, da gre za zelo pomembno pogodbeno razmerje, katerega morebitna kršitev s strani druge pogodbene stranke pomeni za tožečo stranko veliko materialno škodo. Tega se je toženec zelo dobro zavedal in je bil zelo dobro poučen o velikosti škode, ki bi jo oziroma jo je z njegovim ravnanjem utrpelo podjetje tožeče stranke. Stališče prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi toženec vsaj moral vedeti za višino škode, ki jo bo povzročil z nezakonito odpovedjo, je neutemeljena in predstavlja previsok in neživljenjski dokazni standard, ki krši temeljno načelo obligacijskega prava, če drug drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Z izpodbijano odločitvijo prvostopnega sodišča je ustvarjena situacija, ko je toženec kljub nesporni in s strani sodišča ugotovljeni kršitvi pogodbe, oproščen plačila kakršnekoli odškodnine, kar je nedopustno. Prvostopno sodišče namenja tožencu preveč verodostojnosti, ko zapiše, da je prepričljivo izpovedal, da o dobičkih tožeče stranke ni ničesar vedel. Od toženca se v ponovljenem postopku res ni moglo pričakovati drugačnega odgovora, saj je bil brez dvoma poučen o potrebi takšnega pričevanja. Prvostopno sodišče bi moralo njegovo izpoved oceniti v luči njegovih drugih navedb in izpovedi v prejšnjem postopku, v katerem so bile toženčeve navedbe ocenjene kot neverodostojne. Postavlja se vprašanje, kako bi toženec sploh lahko poznal natančno vsoto, ki predstavlja izgubljeni dobiček, ki bi ga tožeča stranka lahko ustvarjala v primeru, če bi toženec spoštoval pogodbo in bi tožeča stranka do izteka najemne pogodbe tržila oglasne panoje. Jasno je, da tožeča stranka lastnikom zemljišč ne bo razlagala o višini svojih dobičkov, saj bi bilo to popolnoma neživljenjsko in se kaj takšnega ne more pričakovati. Na podlagi ponovnega zaslišanja toženca, ni bilo pričakovati kaj drugega kot to, da bo rekel, da ni vedel ničesar o višini dobičkov tožeče stranke. Zato je pritožbeno sodišče v svoji prvi odločbi napotilo prvostopno sodišče, da v ponovljenem postopku izhaja predvsem iz vsebine sklenjene najemne pogodbe. Iz te pa jasno izhaja, da je bila sankcija za morebitno kršitev zelo huda – plačilo približno 36.000,00 EUR, kar bi tožencu moralo dati vedeti, da ga bo kršitev prednostne pravice pri ponovnem oddajanju drago stala. Zato prvostopne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V primeru prevare ali namerne izpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti, ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da gre v smislu OZ za prevaro takrat, ko ena stranka pri drugi povzroči zmoto, ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo lahko napeljala k sklenitvi pogodbe (določilo 2. odst. 243. člena OZ). Zato zatrjevanega ravnanja tožene stranke naj ne bi bilo mogoče šteti za prevaro, saj naj bi šlo za enostransko dejanje tožene stranke – odpoved pogodbe. Takšno stališče je napačno, neutemeljeno in pravno nevzdržno. Tudi po sklenitvi najemne pogodbe določeno enostransko dejanje ene od pogodbenih strank namreč vodi do pogodbenega odnosa oziroma na novo oblikovanega razmerja, ki ga takšno enostransko dejanje vzpostavi. Tudi ta odnos je neke vrste pogodba. Konkretno je enostranska odpoved najemne pogodbe toženca vzpostavila novo pravno razmerje med pogodbenima strankama. Pogodbeni stranki sta na podlagi tako novo oblikovanega pravnega razmerja presojali svoj pogodbeni položaj glede na obstoječa pogodbena določila o prednajemni pravici. Predvsem v luči obstoječe klavzule o prednostni pravici tožeče stranke se je slednja odločala o svojem pravnem položaju. Nesporno je bilo enostransko dejanje toženca storjeno pod krinko in pretvezo obstoja okoliščin, ki nikdar v resnici niso obstajale. Toženec je namreč pogodbo pisno odpovedal z razlogom obnove nepremičnine. Vprašati se je treba, zakaj je takšen neresničen razlog navedel v pisni odpovedi, o tem vprašanju pa se prvostopno sodišče sploh ni izjasnilo. Navedba neresničnega in lažnivega odpovednega razloga nakazuje na zavedanje toženca, da mu lahko enostransko odpovedana pogodba in odklonitev tožeči stranki pravico do prednostnega najema povzroči oziroma nakoplje odškodninsko tožbo. V razmerju med tožencem kot najemodajalcem in tožečo stranko kot najemnikom, je toženec ravnal pod pretvezo in je skušal toženo stranko prevarati, da slednja ne bi uveljavljala prednostne pravice oziroma posledično škode zaradi izgubljenega dobička. Nedvomno so zato v ravnanju tožene stranke izkazujejo jasni in očitni znaki prevare. Nesporno je glede na ugotovitve v postopku tožena stranka že ob odpovedi predmetne pogodbe imela namen skleniti novo najemno pogodbo ter pogodbo z družbo E d.o.o., ki naj bi nadomestila pogodbo s tožečo stranko, in se je ob tem zavedala svojih pogodbenih obveznosti in njihovega pomena, še posebej določila 10. člena, v katerem je dogovorjena prednostna pravica najemnika – tožeče stranke glede vzpostavljanja najemnega razmerja na zemljišču tožene stranke za postavitev oglasnih panojev. Če bi tožena stranka imela resničen namen oglasne panoje tožeče stranke umakniti s svojega zemljišča zaradi načrtovane prenove hiše in okolice, kot je sama zatrjevala v dopisu tožnice, po prepričanju tožeče stranke, nekaj dni pozneje na istem zemljišču, ne bi stali oglasni panoji konkurenčnega podjetja. Prav tako je tožena stranka v primeru, da njen namen dejansko ni bil izigravanje pogodbenih določil predmetne najemne pogodbe, ne bi izrecno ugovarjala predložitvi s konkurenčno družbo sklenjene najemne pogodbe in ob tem celo zatrjevala, da kljub dejstvu, da na njeni protihrupni ograji stojijo oglasni panoji konkurenčne družbe, o kakršnikoli pogodbi s takšno družbo ne ve ničesar. Tudi iz takšnih navedb in izjav je razvidna neverodostojnost tožene stranke. Tožeča stranka tako meni, da opisano ravnanje povsem ustreza pojmu prevare. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi nadalje navede, da drži, da je tožena stranka ravnala malomarno pri sklepanju najemne pogodbe, vendar pa bi morala tožeča stranka dokazati malomarnost tudi pri izpolnjevanju pogodbe. Vendar pa tožeča stranka nesporno tudi dokaže, da je tožena stranka pri izpolnjevanju pogodbe ravnala malomarno in celo naklepno zavajajoče in da je z namenom prevare tožeče stranke navedla neresnične razloge za odpoved pogodbe. V tem delu prvostopno sodišče očitno prihaja v nasprotje samo s seboj in z navedbami v obrazložitvi. Zato se izkaže, da se je tožena stranka mogla in morala zavedati za tožečo stranko negativnih posledic odpovedi pogodbe iz neresničnega razloga prenove hiše, s katerimi je več kot očitno prikrivala svoj pravi namen – skleniti novo najemno pogodbo s tožeči stranki konkurenčno družbo. Toženi stranki je bilo znano, da se tožnica profesionalno ukvarja z zunanjim oglaševanjem, na to pa kaže tudi iz predmetne najemne pogodbe izhajajoč interes po dolgoročnem sodelovanju med pravdnima strankama in po vsakem povprečnem posamezniku znano dejstvo, da investicija v večjo urbano opremo, kakršni so tudi predmetni oglasni panoji in njena postavitev, ni neznatna, temveč za investitorja predstavlja upoštevanja vreden strošek. Zato je bila v predmetni najemni pogodbi zapisana določba, po kateri se je tožena stranka izrecno zavezala, da v času trajanja te pogodbe s tretjimi osebami ne bo sklepala pogodb, katerih namen bi bilo omogočanje postavljanja oglasnih površin. V primeru kršitve take zaveze pa je bila tožena stranka dolžna plačati odškodnino. Navedeno izkazuje potrebo tožeče stranke po zaščiti pred škodo, ki bi ji v času trajanja najemne pogodbe lahko nastala zaradi morebitnega sodelovanja tožene stranke s konkurenčno družbo. V kolikor se namreč tožnica pred takšno škodo ne bi zavarovala, njena investicija v postavitev oglasnih panojev ne bi bila smotrna. Razumljivo je torej, da bi morali pričakovani prihodki ponudnika oglasnih panojev biti relativno visoki, saj mora ta z njimi pokriti tako stroške postavitve panojev kot tudi zakupnino oziroma najemnino za zemljišče, na katerem panoji stojijo, poleg tega pa pridobiti še dohodek za financiranje svojega poslovanja in dobiček, katerega pridobivanja je osnovni namen poslovanja vsake gospodarske družbe. Nenazadnje je povsem jasno, da je toženec še kako dobro seznanjen z vrednostjo svojih lokacij, ki jih oddaja oglaševalcem. Gre za lokacije, ki so rangirane v razred „premium“, katere se v zunanjem oglaševanju tržijo za najvišje najemnine. Zelo verjetno se sicer za toženčeve lokacije ne bi na takšen nekorekten način potegovale konkurenčne družbe, ki so toženca očitno prepričale, da je kljub nevarnosti za plačilo odškodnine, s prikazovanjem lažnivih odpovednih razlogov, pogodbo s tožečo stranko odpovedal. Tožena stranka v prekluzivnem roku nobeni vrednosti odškodnine, niti kakšni drugi predpostavki izračuna izgubljenega dobička ni ugovarjala. To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v prvi sodbi. Glede na navedeno je neutemeljeno ponovno odločanje o višini izgubljenega dobička, saj je bil ta že ugotovljen. Glede tako ugotovljenega izgubljenega dobička, tudi višje sodišče ni imelo pripomb. Slednje je izpostavilo le vprašanje predvidljivosti višine izgubljenega dobička tožeče stranke. Dokazni standard predvidljivosti je prvostopno sodišče postavilo nelogično in nevzdržno previsoko. Takšnemu dokaznemu standardu ne more ugoditi noben oškodovanec. Zato je prvostopno sodišče napačno razumelo napotek višjega sodišča, kako naj oceni toženčevo predvidljivost višine izgubljenega dobička tožeče stranke. Vsi izvedeni dokazi nesporno izkazujejo, da je bila vtoževane višina škode v obliki izgubljenega dobička za toženca absolutno predvidljiva.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem, da je sodišče prve stopnje uporabilo prestrog pravni standard, ko je zaključilo, da bi morala biti tožencu znana „konkretna višina dobička tožeče stranke“, ugotovitev, da višina izgubljenega dobička ni mogla biti znana tožencu, pa oprlo na izpovedbe predstavnika tožeče stranke in toženca, da se o čistem dobičku tožeče stranke niso nikoli pogovarjali, saj je šlo za poslovno skrivnost ter nadalje na izpovedbo toženca, ki je izražal presenečenje nad podatki o zaslužkih tožeče stranke, pridobljenih na podlagi oddajanja panojev v najem. Predvidljivost škode se glede na določbo 2. odst. 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč nanaša predvsem na samo predvidevanje obstoja izgubljenega dobička (dobiček, ki bi ga lahko pogodbi zvesta stranka utemeljeno pričakovala glede na normalen tek stvari ali na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi kršitve pogodbene obveznosti nasprotne stranke, ni mogla doseči; glej 3. odst. 168. člena OZ v zvezi s 246. členom OZ), ne pa tudi na točno določeno višino oziroma natančen znesek tovrstne škode, ki je lahko izračunljiv šele na podlagi natančnih računovodskih oziroma finančno tržnih podatkov in na podlagi zapletenega matematičnega izračuna in podobno. Tako težkega dokaznega bremena oškodovancem ni mogoče nalagati. Obremenitev s tako hudim dokaznim bremenom bi pomenila dejansko nemogoč dokaz ter s tem izničenje citirane zakonske določbe, katere temelj in namen je vendarle varstvo tistih oškodovancev, ki jim je bila zaradi kršitve pogodbe s strani druge pogodbene stranke povzročena škoda. V primeru poslovne odškodninske odgovornosti je sicer na podlagi omenjenega pravnega standarda obseg škode res omejen. Omejen je na odškodnino v višini, ki je enaka obsegu predvidljive škode. Vendar pa je po drugi strani za presojo predvidljivosti obsega škode treba uporabiti drugačna merila, kot jih je uporabilo sodišče prve stopnje. V teoriji veljajo enaka merila kot za presojo predvidljivosti škodnega dogodka pri neposlovni odškodninski odgovornosti. Med negativne posledice (predvidljivi obseg škode) kršitve izpolnitve obveznosti, spadajo kršitve vseh interesov, ki so v poslovnem svetu običajno povezani z določenim izpolnitvenim ravnanjem glede na dejavnost, ki jo pogodbi zvesta stranka opravlja. Med dejstva (okoliščine) za katere se šteje, da so bila pogodbeni stranki (odgovorni osebi) ob sklenitvi pogodbe znana oziroma ji niso mogla ostati neznana, spadajo vse okoliščine (interesi pogodbi zveste stranke), ki jih je ta ob sklepanju pogodbe razkrila (in sta jih pogodbeni stranki morda celo zapisali v uvodnih ugotovitvah (preambuli pogodbe) in to je skupni namen pogodbenikov (1). V konkretnem primeru med takšne okoliščine nedvomno spada sicer v izpodbijani sodbi prezrto dejstvo, na katero pa se je tožeča stranka sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej 4. stran pripravljalne vloge z dne 25.5.2010) in nanjo ponovno opozarja v pritožbi in sicer, da sta pravdni stranki v pogodbo zapisali, da se toženec zavezuje, da v času trajanja pogodbe s tretjimi osebami ne bo sklepal pogodb, katerih namen bi bilo omogočanje postavljanja oglasnih površin; v primeru kršitve pa je bil toženec tožeči stranki celo dolžan plačati odškodnino v višini treh pogodbenih vrednosti, kar znaša približno 36.000,00 EUR (glej določbo 3. člena najemne pogodbe). S tem določilom je bila sicer po stališču pritožbenega sodišča določena pogodbena kazen zaradi kršitve pogodbene obveznosti nesklepanja še drugih pogodb, vendar pa navedeni znesek pogodbene kazni vendarle kaže na to, da tožencu ni mogla ostati neznana vsaj približna vrednost škode – izgubljenega dobička, s katerim je računala tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe. Indično okoliščino v navedeni smeri nadalje lahko predstavlja tudi sicer v izpodbijani sodbi ugotovljena okoliščina, da je celo toženec soglašal, da bi višina dobička lahko bila sicer največ 25 % od zaračunanih najemnin, torej vsaj 41.777,39 EUR. Brez podlage je torej zaključek sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prav nobenih okoliščin in dejstev, na podlagi katerih bi toženec vsaj moral vedeti, kolikšen bo izgubljeni dobiček oziroma, da se toženec naj ne bi mogel zavedati, kakšna približno lahko znaša škoda v primeru kršitve prednostne pravice sklenitve najemne pogodbe.

Tožeča stranka nadalje utemeljeno opozarja na okoliščino, da se je sodišče prve stopnje nepravilno opredelilo do njenih trditev, da je izkazana prevara oziroma vsaj huda malomarnost v zvezi s sporno kršitvijo pogodbe. Sodišče prve stopnje materialnopravno nepravilno veže omenjeni zatrjevani okoliščini na sklenitveno fazo pogodbe. Zakonski dejanski stan, na podlagi katerega je treba presojati navedeni okoliščini, namreč predstavlja določba 2. odst. 243. člena OZ, po katerem v primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti, ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. Ponujena trditvena podlaga tožbe je torej v tem delu terjala materialnopravno presojo v luči te zakonske določbe. V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter izpolnitve iz hude malomarnosti ima torej pogodbi zvesta stranka pravico zahtevati od stranke, ki je pogodbeno obveznost prekršila, povrnitev celotne škode (torej pravico do popolne odškodnine po 169. členu v zvezi z 246. členom OZ), ki je zaradi takšne kršitve nastala, ne glede na to, da stranka, ki je pogodbeno obveznost prekršila, ni vedela za posebne okoliščine, zaradi katerih je do škode prišlo (primerjaj 2. odst. 243. člena OZ) (2). Zatrjevano deliktno ravnanje toženca, se torej pravilno nanaša na izpolnitveno fazo pogodbe, v sklop katere spada tudi toženčeva dolžnost, da v primeru odpovedi pogodbe prednostno ponudi sklenitev nove najemne pogodbe tožeči stranki.

Zaradi nepravilnih materialnopravnih izhodišč, se torej sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s sklopom dejanskih okoliščin, ki utegnejo biti pravno pomembna za pravilno rešitev te zadeve. Tako se ni opredelilo do dejanskih vprašanj glede višine predvidljive škode v zgoraj opisanih smereh, kot se tudi ni opredelilo do zatrjevanega obstoja deliktnega ravnanja toženca, ki prav tako lahko odločilno vpliva na višino prisojene odškodnine. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, je tako ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje ponovno oceniti vse dosedaj že izvedene dokaze glede na nakazana pravilna pravna izhodišča. Moralo bo postaviti tudi predlaganega izvedenca, ki bo glede na to, da je nasploh med pravdnima strankama sporna tudi višina terjane odškodnine (utemeljeno pričakovanega dobička). Po drugi strani pa bo moralo sodišče prve stopnje ocenjevati tudi ali je tožeča stranka storila vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila. Toženec se je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer res v skromnem obsegu (glej 12. točko pripravljalne vloge z dne 2.6.2010) skliceval na zmanjšanje odškodnine v smislu določbe 4. odst. 243. člena OZ. Trditveno in dokazno breme pa je v tem delu na strani toženca.

Sodišče druge stopnje je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal nepojasnjen oziroma nepravilno presojan precejšen dejansko – pravni sklop določilnih dejstev spornih vprašanj in je zato potrebno presojati oziroma ugotavljati cel sklop dejstev ter izvesti ali vsaj ponoviti ter na novo oceniti vse tiste dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine v opisanih smereh. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo teh vprašanj in okoliščin oziroma samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe iz 33. člena Ustave RS (3).

(1) N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga 190 do 434. člen“, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2003, stran 224 – 225; v tem delu avtorica komentarja: dr. N. Plavšak.

(2) navedeno delo, stran 225. (3) Glej o tej izjemni izpustitvi pritožbene obravnave v: dr. Lojze Ude in drugi: „Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, 305a – 503. člen)“, Ur. list in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 390 in 391; v tem delu avtor komentarja: Jana Zobec.