Jedro

Tuja sodna odločba je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije. Če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep, lahko vsako sodišče odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek, pri čemer se tudi v takšnem primeru sodišče omeji na preizkus obstoja pogojev iz 94. do 107. člena ZMZPP.

Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kar v tej zadevi pomeni, da je vezano na navedeno kazensko sodbo (ob njenem priznanju v smislu določb ZMZPP) samo glede obstoja tistih dejstev, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče in glede toženčeve odgovornosti, ne pa tudi glede ugotovljene stopnje toženčeve alkoholiziranosti.

Toženec je sicer v kazenskem postopku priznal, da je imel 0,64 g/kg alkohola v krvi v času nesreče, vendar tega priznanja ni mogoče enačiti s priznanjem v pravdi oziroma mu pripisati pomena in posledic v smislu 1. odstavka 214. člena ZPP (enako velja za ostala priznana dejstva v kazenskem postopku, ki ne predstavljajo ugotovljenih zakonskih znakov storjenega kaznivega dejanja). Ugotovitev kazenskega sodišča o stopnji alkoholiziranosti toženca in njegovo priznanje višine te stopnje imata pomen z vidika bremena dokazovanja, saj je procesno dokazno breme o stopnji toženčeve alkoholiziranosti tožnica prevalila na toženca. V pravdi je pri vsebinskih odločitvah potrebno uporabiti dokazni standard prepričanja, ne pa verjetnosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 38654/2009 z dne 27. 3. 2009 v veljavi v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo zneska 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2009 do plačila, zamudnih obresti v višini 248,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 3. 2009 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu je prvo sodišče razveljavilo navedeni sklep o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek v tem delu (II. točka izreka). Sodišče je še odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 334,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta pravdni stranki, ki izpodbijata zanju neugodni del odločitve prvega sodišča. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v preostalem delu, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu razveljavi sodbo prvega sodišča in mu vrne zadevo v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova revalorizacijskih obresti v višini 976,76 EUR in v zvezi s tem tudi zahtevek za plačilo 2,73 EUR iz naslova zakonskih zamudnih obresti. Ni res, da tožeča stranka ni predložila izračuna revalorizacijskih obresti, kot trdi prvo sodišče. V vlogi z dne 4. 3. 2011 je tožnica navedla pod dokazi in predložila analitični izpis regresnih zahtevkov iz izvenbilančnih evidenc ter obračun zamudnih obresti. Iz navedenega analitičnega izpisa je razvidno, koliko je bilo revalorizacijskih obresti na dan izdaje regresnega zahtevka. Iz tega zahtevka pa je razviden izračun revalorizacijskih obresti po datumih izplačanih odškodnin. V pritožbi podrobneje obrazlaga, od kdaj do kdaj se obrestuje posamezna izplačana odškodnina in koliko znašajo obračunane obresti. Res je sicer, kar je tožnica opazila šele sedaj, da je zavajajoče opisan izračun revalorizacijskih obresti v vlogi z dne 23. 3. 2011, saj je pomotoma izpadel bistveni del stavka, tako da bi se moral stavek pravilno glasiti: „Tožeča stranka zahteva revalorizacijske obresti od glavnice 8.345,85 EUR za čas od dneva izplačanih odškodnin do izdaje regresnega zahtevka ...“. Dejansko napisano vsebino stavka je mogoče razumeti tudi tako, kot je to storilo prvo sodišče in napačno ugotavljalo revalorizacijske obresti za 15-dnevno obdobje, ki pa ga je tožeča stranka izpostavila le kot paricijsko obdobje pred zapadlostjo. Zaradi zavrnitve revalorizacijskih obresti so se zmanjšale tudi zakonske zamudne obresti za 2,73 EUR, kar spada v izpodbijani del sodbe in naj ga pritožbeno sodišče zato popravi.

3. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo prvega sodišča razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo prekršeno materialno pravo, ker se slovensko sodišče ne more sklicevati na tujo sodno odločbo, ki ni izvršljiva. Za tujo sodno odločbo je treba najprej izvesti postopek priznanja in izvršitve v skladu z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Upoštevati je treba tudi pogodbo med Slovenijo in Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah. Slovensko sodišče se lahko na tujo sodno odločbo sklicuje šele potem, ko je ta sodba priznana in izvršljiva. Po 14. členu ZPP je pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sam obstoj kaznivega dejanja (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti) pa toženi stranki ne jemlje pravic iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Pogodbena stranka izgubi zavarovalne pravice samo takrat, če obstajajo v Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in v Splošnih pogojih določeni taksativni razlogi, na podlagi katerih stranka izgubi zavarovalne pravice. po IV. točki I. odstavka 3. člena Splošnih pogojev se šteje, da je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, če ima več kot 10,855 ml alkohola v litru krvi oziroma več kot 0,5 promila alkohola. Skladno s Splošnimi pogoji velja torej domneva o alkoholiziranosti, ki pa je izpodbojna. Sodba in policijski zapisnik sta javni listini, za kateri se šteje, da so dejstva, ki izhajajo iz javne listine resnična, možno pa je dokazovati nasprotno. Toženec je sodišču prve stopnje predložil dokaz, da vozila ni upravljal nad dovoljeno mejo alkoholiziranosti in da stopnja njegove alkoholiziranosti pred hrvaškim kazenskem sodiščem ni bila pravilno ugotovljena. Ni jasno, od kod je kazensko sodišče dobilo podatek, da je imel toženec 0,64 g/kg alkohola v krvi. Toženec je prvemu sodišču posredoval zapisnika, ki sta javni listini in iz katerih izhaja, da je imel v krvi in v izdihanem zraku dovoljeno mejo alkohola, ne pa 0,64 g/kg, kot izhaja iz kazenske sodbe. Toženec je tako izpodbil domnevo iz Splošnih pogojev, da je upravljal vozilo pod vplivom alkohola. Prvo sodišče je napačno uporabilo materialno procesno pravo, ko je navedlo, da je pravdno sodišče vezano na ugotovljeno stopnjo alkoholiziranosti tožene stranke v kazenskem postopku. Pravdno sodišče ni vezano na druge okoliščine oziroma dejstva, ugotovljena v kazenskem postopku, razen obstoja kaznivega dejanja in odgovornosti, ker druga dejstva ne predstavljajo znakov kaznivega dejanja in v kazenskem postopku niso odločilnega pomena. Pravdno sodišče mora dati zaradi varstva pravic strank prednost načelu materialne resnice in ugotoviti ali je toženec upravljal vozilo nad dovoljeno mejo, tako kot izhaja iz kazenske sodbe ali ne, tako kot izhaja iz ostalih dveh javnih listin. Stranka mora dokazati zatrjevano dejstvo, da ga sodišče lahko vzame za podlago, s stopnjo verjetnosti. Tožnica ni dokazala, da je toženec dejansko upravljal vozilo nad dovoljeno mejo alkoholiziranosti, saj je toženec predložil listine, iz katerih izhaja, da je vozilo uporabljal pod dovoljeno mejo. Zato gre utemeljeno dvomiti o resničnosti trditve, da je toženec izgubil zavarovalne pravice, prav tako pa tudi v zapisano stopnjo alkoholiziranosti v kazenski sodbi. Takšno stališče je zavzeto tudi v sodni praksi (II Cp 3240/2010). Toženec zato ni izgubil zavarovalnih pravic. Prvo sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ali obstajajo razlogi za regres tožnice oziroma izgubo zavarovalnih pravic toženca, mora ugotoviti pravdno sodišče, zato je dolžno pravilno ugotoviti dejansko stanje. Prvo sodišče je zgolj na podlagi obstoja kaznivega dejanja napačno zavzelo stališče, da je regresni zahtevek utemeljen, ker pravdno sodišče ne more posegati v dejansko stanje kazenskega sodišča. Prvo sodišče navaja, da je stopnjo alkohola v krvi toženca ugotovilo kazensko sodišče Republike Hrvaške, pri čemer se toženec sprašuje, na podlagi česa je pravdno sodišče zavzelo to stališče. Kazensko sodišče ni izvedlo niti enega dokaza, s katerim bi prišlo do podatka, da je toženec imel 0,64 g/kg alkohola v krvi. To izhaja iz pridobljenega kazenskega spisa. Hkrati prvo sodišče navaja, da je kazensko sodišče oprlo svojo odločitev na zapisnik o ugotavljanju prisotnosti alkohola, iz katerega pa izhaja 0,33 g/kg v krvi oziroma 0,42 g/kg v izdihanem zraku. Prvo sodišče zato prihaja v nasprotju z navedbami o razlogih sodbe in listinami iz kazenskega spisa. Prvo sodišče je samo, brez ustreznih izvedencev poseglo v strokovno znanje glede posledic in vpliva na alkoholiziranost, če je tožencu kri odvzeta nekaj časa po nezgodi. S tem je prekršilo določbo 243. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Enako velja glede ugotavljanja morebitnega soprispevka drugih udeležencev v postopku (prav: v prometni nesreči). Prvo sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko pravi, da iz kazenske sodbe izhaja, da so udeleženci vozili pravilno. Tudi na takšna dejstva pravdno sodišče ni vezano. Pravdno sodišče je dolžno kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti. Vprašanje deljene odgovornosti oziroma prispevka žrtve je za ugotovitev obstoja kaznivega dejanja nepomembno. Treba je ugotoviti vzročno zvezo med škodnim dogodkom in škodo. Glede na trditev toženca, da je bila vzrok prometne nesreče tudi neprilagojena (prevelika) hitrost motornih vozil, ki so vozila za tožencem in trčila vanj ter da je njihova neprevidna vožnja vplivala na nastanek škodnega dogodka, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati to okoliščino. Ni izključeno, da sme pravdno sodišče vpogledati tudi v dejstva, ki jih je glede drugih udeležencev ugotovilo kazensko sodišče, vendar pa je to lahko le del procesnega gradiva, ki je podvržen prosti presoji dokazov. Enako velja za ugotavljanje stopnje alkohola. Prvo sodišče navaja tudi, da pravnomočna kazenska sodba z zadostno stopnjo verjetnosti dokazuje, da je bila vzročna zveza podana. Takšno stališče ni pravilno. Prvo sodišče ni izvedlo dokazov glede ugotavljanja stopnje alkoholiziranosti v krvi toženca in tudi ne glede morebitnega soprispevka ostalih udeležencev v postopku, ker je napačno uporabilo materialno pravo. Na toženčevo priznanje v kazenskem postopku so vplivale številne okoliščine, ki jih je toženec opisal v svojih vlogah. Te okoliščine vplivajo na druga dejstva, ki jih je toženec sicer priznal v kazenskem postopku, jih pa prereka v pravdnem postopku. Toženec se tudi ne strinja, da je tožeča stranka utemeljeno izplačala odškodnine, ker je imela na razpolago pravnomočno kazensko sodbo in ji zato ni bilo treba ugotavljati soprispevka drugih udeležencev. To je stvar civilnega, ne pa kazenskega postopka. Tožeča stranka bi zato morala kot dober strokovnjak presoditi, ali so tudi drugi udeleženci prispevali k nastanku škodnega dogodka.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na vročeno pritožbo nasprotne stranke.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Toženec utemeljeno opozarja na uporabo ZMZPP. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah ne ureja vprašanja priznanja sodnih odločb v kazenskih zadevah, zato je treba za to razmerje uporabiti določbe ZMZPP (4. člen). Tuja sodna odločba je izenačena z odločbo sodišča Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji enak pravni učinek kot domača sodna odločba le, če jo prizna sodišče Republike Slovenije (prvi odstavek 94. člena ZMZPP). Tožnica ni trdila, da bi bil izveden postopek za priznanje sodbe Občinskega sodišča v Svetem Ivanu Zelini K 186/05 z dne 3.8.2005 (prvi odstavek 108. člena ZMZPP). Če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep lahko vsako sodišče odloča o priznanju te odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek (šesti odstavek 108. člena ZMZPP), pri čemer se tudi v takšnem primeru sodišče omeji na preizkus obstoja pogojev iz določb 94. do 107. člena tega zakona (prvi odstavek 109. člena ZMZPP). Glede na določbo prvega odstavka 94. člena ZMZPP bi moralo prvo sodišče v zvezi z upoštevanjem navedene sodbe K 186/05 v smislu 14. člena ZPP zato najprej odločati o njenem priznanju kot o predhodnem vprašanju v tej zadevi (šesti odstavek 108. člena ZMZPP), česar pa ni storilo. Ker prvo sodišče ni uporabilo navedenih določb ZMZPP je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo že iz tega razloga in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje, saj prvo sodišče ni ugotavljalo okoliščin oziroma obstoja pogojev iz določb 94. do 107. člena ZMZPP.

7. Toženec utemeljeno graja tudi napačno uporabo določb 14. člena ZPP. Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. V tej zadevi to pomeni, da je prvo sodišče vezano na navedeno kazensko sodbo (ob njenem priznanju v smislu zgoraj navedenih določb ZMZPP) samo glede obstoja tistih dejstev, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče in glede toženčeve odgovornosti. Prvo sodišče je zato zavzelo napačno stališče, „da je v celoti vezano na kazensko sodbo kazenskega sodišča v Republiki Hrvaški in iz tega razloga dejanskega stanja ni ugotavljalo“. Navedeno pomeni, da prvo sodišče ni bilo vezano na ugotovitev stopnje toženčeve alkoholiziranosti v kazenski sodbi.

8. Tožnica se je sklicevala na toženčevo izgubo zavarovalnih pravic zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ker je imel v krvi večjo koncentracijo alkohola od dovoljene (4.A točka prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti – priloga A16), kar izhaja iz kazenske sodbe in zapisnika o glavni obravnavi v kazenski zadevi (na kateri je toženec priznal navedeno koncentracijo alkohola). Toženec je zatrjeval, da je znašala stopnja koncentracije alkohola v njegovi krvi v času prometne nesreče manj in sicer 0,42 g/kg (v okviru dovoljene meje) ter se skliceval na policijski zapisnik in predlagal dokaz z izvedencem alkoholimetrične in toksikološke stroke. Prvo sodišče bi zato moralo ugotoviti, koliko je znašala stopnja toženčeve alkoholiziranosti v času prometne nesreče (tega samo brez sodelovanja sodnega izvedenca ni moglo storiti, kot pravilno opozarja toženec v pritožbi). Toženec je sicer v kazenskem postopku priznal, da je imel 0,64 g/kg alkohola v krvi v času nesreče, vendar tega priznanja ni mogoče enačiti s priznanjem v pravdi oziroma mu pripisati pomena in posledic v smislu prvega odstavka 214. člena ZPP (enako velja za ostala priznana dejstva v kazenskem postopku, ki ne predstavljajo ugotovljenih zakonskih znakov storjenega kaznivega dejanja). Ugotovitev kazenskega sodišča o stopnji alkoholiziranosti toženca in njegovo priznanje višine te stopnje imata pomen z vidika bremena dokazovanja, saj je procesno dokazno breme o stopnji toženčeve alkoholiziranosti tožnica prevalila na toženca. V pravdi je pri vsebinskih odločitvah potrebno uporabiti dokazni standard prepričanja, ne pa verjetnosti kot zmotno menita toženec in prvo sodišče. 9. V primeru, da bo ugotovljena stopnja toženčeve alkoholiziranosti nad „dovoljeno“ mejo, bo moralo prvo sodišče presojati tudi utemeljenost toženčevih ugovorov, da prometna nezgoda in nastala škoda nista v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo ter da so soudeleženci v prometni nesreči soodgovorni za njen nastanek. Tudi v tem pogledu je zmotno stališče prvega sodišča o vezanosti na kazensko sodbo glede obstoja vzročne zveze med nesrečo in toženčevo alkoholiziranostjo ter glede ugotovitve o pravilni vožnji soudeležencev prometne nesreče. 10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo toženčevi pritožbi, posledično pa tudi pritožbi tožeče stranke ter razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje, saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje bilo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Glede na dosedanjo obrazložitev dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).