Jedro

Tisti, ki prosi za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja, mora v postopku dokazati, da ima za to upravičen razlog. Kot upravičen razlog se po že ustaljeni upravnosodni praksi šteje, da mora posameznik, ki uveljavlja tak razlog, izkazati obstoj konkretne ogroženosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Gornja Radgona zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za nabavo orožja iz razloga osebne varnosti, kar je utemeljil s tem, da na naslovu, kjer prebiva, hrani več kosov orožja, tudi avtomatskega orožja in tudi strelivo. Na naslovu, kjer prebiva, ima registrirano društvo A., prav tako ima v lasti strelišče, na katerem se izvaja streljanje. Najbližji sosed je oddaljen približno 300 metrov, najbližja policijska postaja približno 20 kilometrov. V zadnjem času se je močno povečalo zanimanje posameznikov za informacije glede streljanja in tudi do dostopa do orožja in streliva. K njemu prihajajo neznane osebe, ki si ogledujejo okolico in zbirajo informacije. Kot strelec se tudi udeležuje strelskih tekem v mnogoboju, kjer tekmuje z orožjem in v tam namen na tekme prevaža tudi večje količine športnega orožja. Nato navaja določbe 14., 15., 16. in 17. člena Zakona o orožju (ZOro-1), na katere je tudi oprla svojo odločitev. Poudarja, da se posamezniku lahko izda orožna listina le, če ima zanjo upravičen razlog, kar pomeni, da mora med drugim dokazati tudi, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Tožnik je bil pozvan, da svojo vlogo dopolni s takšnimi dokazi. Vlogo je dopolnil s pisnim odgovorom, da se na njegovem naslovu nahaja orožje, ki je vpisano v posamezno orožno listino, z navedbo orožne listine. Priložil je tudi dopis naročniškega sektorja B. d.d. z dne 20. 11. 2009 o predčasni prekinitvi naročniškega razmerja zaradi slabega signala, obvestilo o vpisu strelskega kluba A. v poslovni register, ki ga je izdal AJPES dne 29. 4. 2009 ter predlagal zaslišanje priče C.C. in policista D.D. Upravni organ je tožnika tudi zaslišal. Na zaslišanju je tožnik opisal dogodek, ki se je zgodil na strelišču A., kjer je skupaj s svojimi družinskimi člani treniral streljanje. Med streljanjem je k njim pristopila neznana oseba, domnevno lovec, ki je imel pri sebi puško, ki jo je usmeril proti tožniku in njegovim družinskim članom. Tožnik je ta dogodek prijavil na policijo, vendar policijskega zapisnika nikoli ni prejel. Tožnik je opisal še nekaj dogodkov, ki so pri njem vzbudili občutek ogroženosti, vendar teh primerov ni prijavil policiji, ker že v prejšnjem primeru ni bil ustrezno obravnavan. Na vprašanje, kakšne ukrepe je tožnik za povečanje svoje osebne varnosti podvzel, je tožnik izjavil, da ima posest v celoti ograjeno, da ima na posesti 6 psov in v stanovanjski hiši nameščen alarmni sistem, sicer brez vezave na center za intervencijo. Zaslišana je bila tudi C.C., ki je zakonec tožnika in tudi zastopnica društva A. Povedala je, da je družina izpostavljena zaradi strelskega društva in posedovanja orožja, ki ga ima v lasti in izpostavila, da zaradi strelskega društva prihaja k njim veliko neznanih ljudi, ki se bolj kot za včlanitev v strelsko društvo zanimajo za orožje. Povedala je tudi, da se je v društvo želela včlaniti oseba z lažnimi podatki in je bilo za to osebo kasneje ugotovljeno, da je bila na meji BIH zadržana zaradi ilegalnega prenosa avtomatskega orožja. Razen tega se z možem udeležujeta strelskih tekmovanj in tako na tekme prevažata več kosov orožja in streliva. Tudi ona je izpostavila dogodek, ko je k njim na strelišče prišel lovec s puško, o čemer so obvestili policijo, vendar z možem nista prejela nobenega zapisnika. V nadaljevanju upravni organ na podlagi predloženih dokumentov in izvedenih dokazov ugotavlja, da je sicer bilo nekaj dogodkov, ki so za tožnika neprijetni in so pri njem lahko vzbudili nelagoden občutek, tudi občutek ogroženosti, vendar pa so se dogodki končali mirno in ne izkazujejo konkretne ogroženosti. Zato organ zaključuje, da tožnikova osebna varnost ni ogrožena v tolikšni meri, da bi tožnik za to potreboval varnostno orožje, tožnik pa tudi ni izkoristil alternativnega načina varovanja. Za zagotavljanje varnosti življenja ljudi in premoženja ter vzdrževanje javnega reda je pristojna država s policijo in je osebno varnostno orožje upravičeno le v primeru, kjer gre za zelo visoko stopnjo ogroženosti in kjer bi bilo varnostno orožje tudi edino sredstvo za varovanje, tega pa tožnik v postopku ni dokazal. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper zgoraj navedeno odločbo zavrnil. Navaja, da je bila tožniku v upravnem postopku dana možnost dokazovanja upravičenega razloga za nabavo in posest orožja, vendar tožnik tudi po mnenju drugostopenjskega organa tega ni izkazal. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ skrbno presodil vsak dokaz posebej in nato po presoji vseh dokazov napravil zaključek. Vse to je v izpodbijani odločbi tudi obširno obrazložil, skladno z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sklicuje se na ustaljeno sodno prakso, da je treba stranki omogočiti možnost dokazovanja do upravičenosti nabave varnostnega orožja, od same stranke pa je nato odvisno, ali bo to možnost izkoristila ali ne. Nabavo in posest varnostnega orožja je namreč treba obravnavati kot privilegij in ne kot pravico.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je izkazal vse zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, tudi upravičeni razlog, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Predlagal je tudi zaslišanje policista D.D., ki je rajonski policist in zato najbolje pozna varnostne razmere na določenem področju, ki pa ga upravni organ ni vabil na zaslišanje in je s tem onemogočil izvedbo vseh dokazov, s katerimi bi tožnik lahko dokazal svoje navedbe. Ne glede na navedeno pa je tožnik po lastni oceni izkazal konkretne in splošne razloge, iz katerih upravičeno izhaja razlog za posest orožja. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na svoje navedbe v upravnem postopku, na predložena potrdila ter opisane primere konkretne ogroženosti. Upoštevati pa je tudi treba, da tožnik živi 23 km od policijske postaje, da živi v okolici, kjer je splošno znano dejstvo, da hrani večje količine orožja in da živi na območju, kjer je zelo slab signal mobilnega telefona. Zato mu je potrebno omogočiti, da se zaščiti sam. Tožnik je tudi izkoristil alternativne možnosti varovanja, saj ima svojo posest v celoti ograjeno, ima 6 psov in hišo pod alarmnim sistemom ter poleg tega tudi kovinske rešetke na vseh oknih in vsa vrata z večtočkovnim zaklepanjem, vendar pa alternativna oblika za zaščito tožnikove osebne varnosti ne zadostuje. Tožnik sodišču predlaga, da po opravljeni obravnavi njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so tožbeni razlogi povsem neutemeljeni. V izpodbijani odločbi so razlogi za negativno odločitev obširno obrazloženi in imajo oporo v citiranih določbah ZOro-1. Opozarja tudi na določbo 8. člena ZOro-1, ki med drugim določa, da nošenje orožja pomeni, da ima posameznik orožje pripravljeno za uporabo pri sebi, ne šteje pa se za nošenje orožja, če ima posameznik orožje pri sebi v svojih stanovanjskih prostorih, če ni s tem zakonom drugače določeno. To v tožnikovem primeru pomeni, da tožnik v primeru, če bo njegovo življenje dejansko ogroženo v stanovanjskih prostorih oziroma znotraj njegovih nepremičnin, orožje že poseduje, pa čeprav mu je bil za orožje izdan orožni list za šport oz. dovoljenje za zbiranje. Sklicuje se tudi na sodno prakso, po kateri je obstoj upravičenega razloga za nabavo varnostnega orožja odvisen od vsakega posamičnega primera, pri čemer je merilo obstoj konkretne ogroženosti posameznika in ne zgolj občutek ogroženosti ter orožje ne more biti edino primerno sredstvo za odpravo konkretne nevarnosti.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za izdajo dovoljenja za nabavo orožja. Pri tožniku je izkazan obstoj konkretne ogroženosti in tožnik za zagotovitev varnosti potrebuje varnostno orožje. Poleg tega se orožje, ki je namenjeno zbiranju, ne sme uporabljati kot orožje.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja zavrnil. Pogoje za izdajo dovoljenja za nabavo orožja in orožne listine določa drugi odstavek 14. člena Zakona o orožju (ZOro-1). Le-ta med drugim določa, da se posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, če ima upravičen razlog za izdajo orožne listine. Ta razlog je v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1 podan le tedaj, če posameznik dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča odločitev upravnega organa pravilna in zakonita. Sodišče se strinja s stališčem obeh organov, da mora tisti, ki prosi za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja, v postopku dokazati, da ima za to upravičen razlog. Kot upravičen razlog se po že ustaljeni upravnosodni praksi šteje, da mora posameznik, ki uveljavlja tak razlog, izkazati obstoj konkretne ogroženosti. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožniku v upravnem postopku dana možnost dokazovanja konkretne ogroženosti. Po presoji sodišča pa sta upravna organa na podlagi dejstev, kot jih je tožnik navedel v postopku, upoštevajoč predvsem okoliščine, v katerih tožnik živi in upoštevajoč opisane primere ogroženosti, pravilno ugotovila, da tožnik ni izkazal konkretne ogroženosti in da posledično ni mogoče utemeljeno sklepati, da bi za zagotovitev svoje varnosti potreboval varnostno orožje.

Po povedanem sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati navedbe o oddaljenosti policijske postaje, kot tudi ne navedbe, da tožnik hrani večje količine orožje, niti ne predlagano zaslišanje navedene priče. Upravna organa se do tožnikovega predloga v zvezi z zaslišanjem policista D.D., za katerega tožnik šele v tožbi pove, da gre za rajonskega policista, sicer res nista opredelila, vendar pa ta kršitev po mnenju sodišča na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati, ker po mnenju sodišča zaslišanje predlagane priče ne bi pripeljalo do drugačne odločitve.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.