Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in da je zato za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške dne 20. 2. 2016 z vlakom, kar se sklada z njegovo izjavo ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je torej nedvomno prečkal mejo Republike Hrvaške v februarju 2016. Zato v času poslane zahteve za sprejem Republiki Hrvaški, dne 21. 3. 2016, 12 mesečni rok od njegove nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško še ni potekel. Sodišče zavrača kot utemeljene tožbene navedbe, da je tožnik zakonito prešel hrvaško mejo, ker je bil ob vstopu pospremljen s strani srbskih državnih organov in nato predan hrvaškim državnim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu. Splošno znano dejstvo je, da je bil migracijski vlak na „migracijski balkanski poti“ vzpostavljen zaradi obvladovanja migracijske krize, zlasti zaradi ureditve namestitvenih razmer in zagotovitve osnovne oskrbe migrantov. Drži, da so določeni tujci tekom migracijskega toka vstopili v države zakonito, vendar ne v obravnavanem primeru.

Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo v zadevi, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja tako ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-615/2016/8 (1313-08) z dne 14. 6. 2016 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavo njegove prošnje. V obrazložitvi navaja, da je ob vložitvi tožnikove prošnje pridobila podatek, da je tožnik vstopil v evropski prostor ilegalno preko Republike Hrvaške. Po prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je dne 20. 5. 2016 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje. Tožena stranka je s tožnikom opravila tudi osebni razgovor. Na osebnem razgovoru je povedal, da je preko Republike Hrvaške potoval z migrantskim tokom in da so se vmes ustavili le za pol ure. V tem času so jih pregledali in jim odvzeli prstne odtise ter jih poslali naprej z drugim vlakom. Za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni zaprosil, saj mu ta možnost niti ni bila ponujena in je bil celoten migrantski tok usmerjen naprej proti Avstriji. Ko je vojska prišla na vlak, je spal in so ga zbudili z brco v nogo, da se zbudi. Povedal je tudi, da so na Hrvaškem, v pol ure, kolikor so bili tam, dobili vodo in vrečko s hrano. Tožena stranka meni, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V kolikor pa tožnik pristojnim organom Hrvaške ne bo predan v roku, določenem v drugem odstavku 29. člena Dublinske uredbe, pa bo njegovo prošnjo obravnavala Republika Slovenija.

2. Zoper uvodoma navedeno odločitev tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je srbsko-hrvaško mejo prečkal zakonito. Skozi Hrvaško je potoval z vlakom, v migrantskem toku, usmerjeno s pomočjo pristojnih organov Republike Hrvaške. Na Hrvaško je vstopil zakonito, tako da je bil ob vstopu pospremljen s strani srbskih državnih organov in predan v nadzorstvo hrvaškim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu, odrejenem za prehod državne meje. V Hrvaško je prišel z veljavnim sirskim potnim listom. Na podlagi vstopa v Republiko Slovenijo z dne 21. 2. 2016 je mogoče domnevati, da je tožnik vstopil v Republiko Hrvaško v mesecu februarju 2016, vendar pa, ker domneva ne izkazuje točno določenega časa vstopa v Republiko Hrvaško in ker tega tudi iz ostalih listin v spisu ni mogoče razbrati, tožnik podaja ugovor zastaranja na podlagi 13. člena Dublinske uredbe. Da je tožnik zakonito vstopil v Republiko Hrvaško in zakonito po njej potoval, priča tudi dejstvo, da državni organi Republike Hrvaške zoper tožnika niso uvedli nobenega postopka glede zapustitve njihovega ozemlja. Tako niso izdali odločbe, da mora v roku 30 dni zapustiti Republiko Hrvaško. Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, da je bil subjekt neposrednega poniževalnega ravnanja s strani hrvaške vojske. Obstaja tudi verjetnost nehumanega ravnanja pri konkretnem azilnem postopku. Prav tako se poraja dvom v nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški. Tožena stranka bi morala prevetriti individualen položaj tožnika v luči celotne situacije v Republiki Hrvaški, česar pa ni napravila. Tudi ni pravilno ugotovila varnostne situacije na Hrvaškem in stanja hrvaškega azilnega sistema. Navaja izseke iz nekaterih (navedenih) člankov, iz katerih naj bi izhajalo, da ima azilni sistem na Hrvaškem resne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bile tam tožnikove pravice ogrožene. Predlaga, da se izpodbijani sklep z dne 14. 6. 2016 odpravi in da se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Zahteva, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe odloži, saj bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa prizadela težko popravljiva škoda. Z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi, bi mu namreč nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države in zato ne bi več izkazoval pravnega interesa, saj bi mu njegov pravni interes zaradi predaje Republiki Hrvaški naknadno preneha. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi Up 63/2011. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Svojo odločitev je tožena stranka oprla na določbe 3. in 13. člena Uredbe Dublin III.

7. Drugi odstavek 3. člena Uredbe (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (v nad. Uredba Dublin III) med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Evropske listine o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

8. Prvi odstavek 13. člena uredbe Dublin III določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavane prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način in ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

9. Iz izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožena stranka ob vložitvi tožnikove prošnje pridobila podatek, da je tožnik vstopil v evropski prostor ilegalno preko Republike Hrvaške in da je slednja dne 20. 5. 2016 podala odgovor, da je sprejela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III.

10. Med strankama je sporno, ali je tožnikova predaja Hrvaški mogoča, glede na to, da tožnik v tožbi zatrjuje, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in da je zato za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

12. Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da na Hrvaškem naj ne ni bil deležen ustreznega obravnavanja, ker je medtem, ko je vlaku spal, na vlak vstopila vojska in ga brcnila v nogo, da bi se zbudil. Navedene pavšalno zatrjevane pomanjkljivosti po mnenju sodišča ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Sodišču tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih.

13. Tožnik se v tožbi sklicuje na nekatera (navedena) poročila o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem postopku na Hrvaškem. Glede na datume teh poročil je razvidno, da so te informacije obstajale že v času izdaje izpodbijanega akta, tožnik pa ni navedel nobenega opravičenega razloga, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Zato gre za nedopustne tožbene novote, ki jih, v skladu z 52. členom ZUS-1, ni mogoče upoštevati.

14. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu navedla, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

15. Po presoji sodišča je neutemeljen tožbeni ugovor zastaranja. Prvi odstavek 13. člena Dublinske uredbe III določa, da odgovornost države članice, v katero je prosilec za mednarodno zaščito nezakonito vstopil, preneha, če preteče 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Iz podatkov v spisu in sicer iz dopisa Generalne policijske postaje z dne 23. 2. 2016 izhaja, da je tožnik vstopil v Slovenijo iz Republike Hrvaške dne 20. 2. 2016 z vlakom, kar se sklada s tožnikovo izjavo ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, da je v Slovenijo prišel iz Hrvaške. Tožnik je torej nedvomno prečkal mejo Republike Hrvaške v februarju 2016. Zato v času poslane zahteve za sprejem Republiki Hrvaški, dne 21. 3. 2016, 12 mesečni rok od njegove nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško še ni potekel. Kljub temu, da se v upravnem spisu ne nahaja formalni dokaz o nezakonitem vstopu v Republiko Hrvaško, 5. odstavek 22. člena Uredbe Dublin III določa, da država članica, na katero je zahteva naslovljena, prizna svojo odgovornost, če so posredne okoliščine koherentne, preverljive in dovolj podrobne za ugotovitev odgovornosti, za kar tudi gre v obravnavanem primeru.

16. Sodišče zavrača kot utemeljene tudi tožbene navedbe, da je tožnik zakonito prešel hrvaško mejo, ker je bil ob vstopu pospremljen s strani srbskih državnih organov in nato predan hrvaškim državnim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu. Splošno znano dejstvo je, da je bil migracijski vlak na „migracijski balkanski poti“ vzpostavljen zaradi obvladovanja migracijske krize, zlasti zaradi ureditve namestitvenih razmer in zagotovitve osnovne oskrbe migrantov. Drži, da so določeni tujci tekom migracijskega toka vstopili v države zakonito, vendar ne v obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno že zgoraj. S tem v zvezi je pripomniti, da je za zakonit vstop državljana tretje države v državo članice Evropske unije, v večini primerov, poleg veljavnega potnega lista potrebno izpolniti tudi druge pogoje, ki jih določi vsaka država članica, kot najbolj pogost primer sodišče izpostavlja pridobitev vizuma. V nobenem primeru pa sodelovanje pristojnih organov države ob vstopu v to državo oziroma v obravnavanem primeru zatrjevano spremstvo srbskih državnih organov in nadaljnja predaja hrvaškim organom, vse pod kontrolo na točno določenem mestu, ki je odrejen za prehod državne meje, ne predstavlja okoliščine, ki sama po sebi kaže na zakonitost vstopa v državo.

17. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče je zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

18. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

19. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv; v pravnem pouku sklepa je izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Kljub temu pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja. Iz četrtega odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tudi izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker se tudi po uveljavitvi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani primer (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za začasno odredbo tudi ob izdaji te sodbe še izkazan.

20. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo v zadevi, bi namreč to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja tako ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspel. Če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi; toženka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe celo sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do končne odločitve sodišča. 21. Sodišče je zato iz navedenih razlogov zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.