Jedro

Zagovornik z navedbo, da je bil obtoženec že zaslišan ter da zato ni nobene ovire za sojenje v njegovi nenavzočnosti, dopušča možnost, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, pobegnil. Tudi iz tega razloga pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. D.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom preiskovalnega sodnika Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, z dne 1.5.1992 je bil zoper obt. D.E., zoper katerega teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ, odrejen pripor iz pripornih razlogov po 1. in 2. točki 2. odstavka 191. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-77). Obtoženec je dne 6.5.1992 pobegnil, na podlagi mednarodne tiralice pa je bil prijet v Republiki Madžarski in nato izročen Republiki Sloveniji. Nazadnje je bil zoper obtoženca iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.8.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.2000. Zagovornik obt. D.E. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti že zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.6.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 30.6.2000 o podaljšanju pripora. To zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 11.9.2000 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. D.E. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.8.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.9.2000, uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi oziroma da ga nadomesti z ukrepom javljanja na pristojni policijski postaji.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da je sklep sodišča o podaljšanju pripora zakonit v materialnem in procesnopravnem smislu, saj so v njem argumentirano navedeni vsi zakonski pogoji in razlogi za podaljšanje pripora, tako utemeljenost suma, priporni razlog in splošno veljavna načela za odrejanje pripora. Zato po njegovem mnenju ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče ravnalo nezakonito in da bi lahko pripor nadomestilo z blažjim ukrepom, ki bi omogočal nemoten potek kazenskega postopka ter predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Zahteva zagovornika obt. D.E. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo s sodbo z dne 11.9.2000, tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora, naveden v uvodu te sodbe, zagovornik obt. D.E. ni navedel, katere "druge kršitve določb kazenskega postopka", ki naj bi vplivale na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora, naj bi bile podane. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da zagovornik obt. D.E. uveljavlja izključno razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s kaznivim dejanjem, katerega je obtožen s pravnomočno obtožnico, ko navaja, da iz doslej izvedenega postopka ni razvidno, da bi bil podan utemeljen sum, da je storil očitano kaznivo dejanje. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Ta razlog je uveljavljal že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, sodišče druge stopnje pa je v razlogih sklepa, s katerim je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na pritožbene navedbe podrobno odgovorilo ter med drugim navedlo, da je končna presoja o tem, ali je obtoženec storil kaznivo dejanje, prepuščena razpravljajočemu senatu.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obt. D.E. ponovno navaja, da bi obtoženec prebival pri bratu B.E. v L., pri čemer bi bil tudi z milejšim ukrepom, to je z javljanjem obtoženca na policijski postaji, zagotovljeno, da ne bi pobegnil. Že v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 11.9.2000 je bilo pojasnjeno, da niso podani razlogi, ki bi tak milejši ukrep dopuščali, saj je obtoženec, ki v Republiki Sloveniji nima prebivališča, že v letu 1992, ko je bil zoper njega odrejen pripor, pobegnil, pa tudi v razlogih pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora je pojasnjeno, da je mogoče le s priporom zagotoviti obtoženčevo navzočnost v kazenskem postopku. Zagovornik obt. D.E. z navedbo, da je bil obtoženec že zaslišan ter da zato ni nobene ovire za sojenje v njegovi nenavzočnosti, celo dopušča možnost, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, pobegnil. Trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče na glavni obravnavi dne 28.8.2000 nadomestilo ukrep pripora z milejšim ukrepom, in sicer z varščino, pa je v nasprotju s podatki spisa, saj tak sklep na glavni obravnavi ni bil sprejet. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nikakršna kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).