Jedro

Sodni izvedenec vrednosti slike ni določil zgolj na podlagi dejstva, da gre za delo avtorja Ivana Groharja, ampak je podal podrobno razčlenitev vseh pomembnih dejavnikov, ki so vplivali na njeno vrednost. Konkretno je opisal fizično stanje slike ter razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi sestavinami umetniškega dela. Slika je bila v fizično zadovoljivem stanju ter še nikoli restavrirana, kar glede na starost slike pomeni, da je vredna bistveno več. Izpostavil je kompozicijo in da ne gre za portret v ožjem pomenu besede, ker figura ni naslikana frontalno. Glede na postavitev figure je bilo delo naslikano spontano, kot da je avtor videl figuro po naključju. Ne gre zgolj za nek obrtniški izdelek, ampak umetnikov intimni slikarski zapis, kar dodatno zvišuje vrednost sliki. Slika je iz avtorjevega zrelega obdobja. Jasno je tudi izpostavil, da gre za delo iz avtorjevega portretnega ciklusa, torej ne gre za delo iz krajinskega slikarstva, kar postavlja ceno umetnine na polovično vrednost slik iz impresionističnega obdobja. Na podlagi navedenih ugotovitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje napravilo podrobno dokazno oceno vrednosti slike.

Pri umetniških delih gre za precej višjo stopnjo individualnosti stvaritve in višjo subjektivno percepcijo vrednosti dela vsakega posameznika. Vseeno pa primerljive transakcije ponujajo določene okvire, znotraj katerih se bo verjetno gibala cena na tržišču. Izvedenec je z navedbo realiziranih prodaj, pri katerih je sam sodeloval, prepričljivo izkazal, da je določena cena 31.000 EUR znotraj cenovnih okvirjev glede na sodobnikove avtorje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožba šteje za umaknjeno v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 9.000 EUR (I. točka izreka sklepa) in dovolilo spremembo tožbe z dne 19. 1. 2021 (II. točka izreka sklepa). Razsodilo je, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni plačati 31.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2012 dalje (I. točka izreka sodbe) ter da je toženec dolžan tožniku plačati pravdne stroške v višini 5.090,46 (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo in sklep (o dovolitvi spremembe tožbe) vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno dovolilo spremembo tožbe. Ni upoštevalo, da je naslovno sodišče že ugotovilo, da je bil zahtevek delno umaknjen v nezavrnjenem delu. Tožnik ni podal predloga za izdajo dopolnilne sodbe, zato se tožba za znesek 9.000 EUR šteje za umaknjeno. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo delnega umika tožbe in je neutemeljeno dovolilo spremembo tožbe. Ni odgovorilo na številne pripombe toženca na izvedensko mnenje. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo in se ga ne da preizkusiti. Med tržnimi cenami del, ki jih je navajal sodni izvedenec, ni bilo nobene slike avtorja Ivana Groharja. Ni jasno, na podlagi česa je izvedenec zaključil, da je količnik cene za likovna dela Ivana Groharja 1,2 do 2 glede na preostale avtorjeve sodobnike. Izvedenec se je pri pregledu ostalih transakcij osredotočil na prodaje v višini 30.000 EUR. Ni pojasnil, zakaj cene ni osnoval s primerljivimi slikami. Nesmiselno navaja, da je vrednost slike enaka vrednosti manj vrednih del Riharda Jakopiča. Ceno bi bilo treba znižati za polovico, saj kljub temu, da dosega dvakratnih cene avtorjevih sodobnikov, gre za sliko iz portretnega ciklusa, ki dosega polovično ceno. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo pripombe toženca, da dejstvo tatvine ne zvišuje vrednosti slike. Izvedenec si v tem delu nasprotuje, ko enkrat trdi, da kraja slike zvišuje njeno vrednost, drugič, da kraja ni vplivala na določitev vrednosti. Sodni izvedenec nadalje nesmiselno navaja, da naj bi bila cena slike v letu 2011 enaka ceni slike v letu 2021. Ni znal pojasniti, ali višina cen primerljivih transakcij vključuje tudi davke in provizijo. Izvedensko mnenje je pavšalno in neobrazloženo ter izdelano po občutku izvedenca. Tudi cenitve na likovnem področju bi morale biti izdelane na enak način kot cenitve nepremičnin. Enako mnenje izhaja iz strokovne literature. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na navedene pripombe. Tožnik je sliko prodajal, vendar je ni mogel prodati po želeni vrednosti. Ni dokazano, da bi jo lahko prodal v takšni vrednosti. Predložena izvenpravdna strokovna mnenja vzbujajo dvom v izvedensko mnenje. A. A. je opozoril na dve prodaji Groharjevih del in posamična dejstva o sliki in avtorju, kar bi lahko bila podlaga za določitev tržne vrednosti, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zmotno je stališče, da noben drug dokaz predložen s strani pravdnih strank ne more omajati jasno obrazloženih zaključkov izvedenca. Stranka ima pravico podati pripombe na izvedensko mnenje, sodišče pa jih mora ustrezno ovrednotiti. Vrednost spornega dela ne more biti določena zgolj na podlagi pomembnosti avtorja, ampak je potrebna tudi presoja konkretnih lastnosti, da se lahko ugotovi tržna vrednost na relevantnem trgu. Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je nepravilno zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da spremembe tožbe ne dopusti in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišče prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je dovolilo spremembo tožbe. Nesporno je, da izrek sodbe sodišča prve stopnje I P 685/2014 z dne 24. 11. 2016, ni vseboval zavrnilnega dela, da nobena od pravdnih strank ni podala predloga za izdajo dopolnilne sodbe, zato se je štela tožba v delu, ki se nanaša na del zahtevka, o katerem sodišče ni odločilo, za umaknjeno. Sodišče prve stopnje je za umaknjeni del (znesek 9.000 EUR) pravilno izdalo sklep o ustavitvi postopka. V ponovljenem sojenju je tožnik spremenil tožbo in zvišal tožbeni zahtevek. Takšno ravnanje tožniku dovoljuje četrti odstavek 188. člena ZPP, ki navaja, da če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena, in se lahko znova vloži. Ker se je za znesek 9.000 EUR štela tožba za umaknjeno, o njej še ni bilo odločeno in zato ni bilo ovire za spremembo tožbe na način, da je tožnik zvišal obstoječi zahtevek na prvotno vtoževanih 36.000 EUR. Iz toženčevih navedb je razbrati, da je spremembi tožbe (povečanju tožbenega zahtevka) nasprotoval. Čeprav ni bil izpolnjen pogoj privolitve tožene stranke, je sodišče prve stopnje spremembo utemeljeno dovolilo iz razloga smotrnosti.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje izdelano strokovno, prepričljivo in medsebojno skladno, izvedenec pa je v celoti odgovoril na vsa sporna vprašanja ter pripombe strank. Do vseh relevantnih pripomb se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Toženec z nasprotnimi dokazi in trditvami ni uspel vnesti dvoma v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja.

7. Sodni izvedenec vrednosti slike ni določil zgolj na podlagi dejstva, da gre za delo avtorja Ivana Groharja, ampak je podal podrobno razčlenitev vseh pomembnih dejavnikov, ki so vplivali na njeno vrednost. Konkretno je opisal fizično stanje slike ter razporeditev in medsebojni odnos med glavnimi sestavinami umetniškega dela. Slika je bila v fizično zadovoljivem stanju ter še nikoli restavrirana, kar glede na starost slike pomeni, da je vredna bistveno več. Izpostavil je kompozicijo in da ne gre za portret v ožjem pomenu besede, ker figura ni naslikana frontalno. Glede na postavitev figure je bilo delo naslikano spontano, kot da je avtor videl figuro po naključju. Ne gre zgolj za nek obrtniški izdelek, ampak umetnikov intimni slikarski zapis, kar dodatno zvišuje vrednost sliki. Slika je iz avtorjevega zrelega obdobja. Jasno je tudi izpostavil, da gre za delo iz avtorjevega portretnega ciklusa, torej ne gre za delo iz krajinskega slikarstva, kar postavlja ceno umetnine na polovično vrednost slik iz impresionističnega obdobja. Na podlagi navedenih ugotovitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje napravilo podrobno dokazno oceno vrednosti slike. Ne zgolj zaradi pomembnosti avtorja, ampak tudi na podlagi stanja in lastnosti konkretne slike. Toženec se prav tako neutemeljeno zavzema, da bi morala biti cena slike prepolovljena, ker gre za portretni motiv. Dejstvo, da ne gre za krajinsko veduto, je bilo že izrecno in jasno upoštevano pri cenitvi.

8. Izvedenec je nadalje izpostavil še druge pomembne dejavnike in lastnosti, ki so konkretno vplivali na vrednost dela, zlasti da gre za družinsko vez med upodobitvijo figure in avtorjem ter izkazano brezmadežno provenienco. Pojasnil je tudi, da je cena takšnih del stabilna in skozi čas dela ohranjajo realno vrednost. Čeprav ni predložil realiziranih transakcij prodaje slik avtorja Ivana Groharja, je količnik cene 1,2 do 2 glede na preostale sodobnikove avtorje prepričljivo obrazložil. Od velikih štirih impresionističnih slikarjev je namreč obseg del Ivana Groharja zaradi zgodnje smrti manjši in bolj cenjen med umetniki in zbiralci. Njegova dela so visoko kvalitetna in na slovenskem trgu daleč najbolj iskana. Vse to pa zvišuje ceno njegovih del glede na avtorjeve sodobnike.

9. Ob vseh navedenih dejavnikih je izvedenec končno ceno slike določil še ob upoštevanju primerljivih transakcij za dela Riharda Jakopiča in Ivane Kobilce. Gre za metodo primerljivih transakcij, podobno kot pri nepremičninskem trgu pri določitvi vrednosti stanovanj. Treba je še izpostaviti, da trga nista povsem primerljiva, saj gre pri umetniških delih za precej višjo stopnjo individualnosti stvaritve in višjo subjektivno percepcijo vrednosti dela vsakega posameznika. Vseeno pa primerljive transakcije ponujajo določene okvire, znotraj katerih se bo verjetno gibala cena na tržišču. Izvedenec je z navedbo realiziranih prodaj, pri katerih je sam sodeloval, prepričljivo izkazal, da je določena cena 31.000 EUR znotraj cenovnih okvirjev glede na sodobnikove avtorje.

10. Pritožba kot primerljive slike izpostavlja dela avtorice Ivane Kobilce, ki so dosegle nižjo vrednost kot slike Riharda Jakopiča, na katere naj bi se izvedenec osredotočil pri podaji izvedenskega mnenja. V pritožbi navedena slika Otrok z mrtvo šojo ni primerljiva, ker gre za tehniko risbe na papir in ne za olje na platno. Nadalje Šopek belih vrtnic ni portretna slika in že zato ni povsem primerljiva, Portret violinistke Julije Bussjagerjeve in Glava deklice z razpuščenimi lasmi, pa glede na leto prodaje (2002 in 2003) in stopnjo inflacije, povsem dosegata cenovni okvir konkretnega dela. Tudi če je izvedenec navedel cene realiziranih prodaj v bruto zneskih, ki vključujejo tudi davke in provizijo, kot je pojasnil na zaslišanju, je treba upoštevati še dejstvo, da je izvedenec že uvodoma pojasnil, da dela Ivane Kobilce dosegajo nižjo vrednost kot dela velikih štirih impresionistov. V zvezi z deli Riharda Jakopiča je izvedenec prepričljivo in skladno pojasnil, da njegova dela iz poznejšega obdobja po prvi svetovni vojni, ko je šlo za hiperprodukcijo impresionističnih del, ne dosegajo takšne cene in kvalitete, kot iz obdobja pred prvo svetovno vojno. Glede na realizirane cene prodanih del Riharda Jakopiča, je to dejstvo več kot očitno upošteval, saj so tako slike iz poznejšega obdobja, kot tudi slike iz obdobja pred prvo svetovno vojno, že dosegale skoraj 30.000 EUR. Cene del Ivana Groharja pa dosegajo višjo vrednost od ostalih treh velikih slovenskih impresionistov.

11. Glede dejstva, da je bila slika ukradena, je izvedenec pojasnil, da je v preteklosti tatvina običajno povečala zanimanje javnosti za delo in je delu takšen dogodek zvišal ceno. Navedel je primer slike Mona Lise. Vendar pa je hkrati jasno navedel, da slednjega dejstva pri določitvi cene konkretnega dela ni upošteval. Določil je vrednost slike na dan, ko je bila slika odtujena, takrat pa kraja slike še ni vplivala na njeno ceno. V pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tudi ne vnaša dvoma dejstvo, da naj bi tožnik v preteklosti že prodajal sliko, saj ni navajal, da bi jo prodajal za takšno ceno, kot jo je določil sodni izvedenec.

12. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih pripomb na izvedensko mnenje, kot tudi do s strani toženca predloženih strokovnih mnenj, pridobljenih izven pravde. Predloženi strokovni mnenji je utemeljeno ocenilo kot precej skromni. Nista obrazloženi v takšni meri kot izvedensko mnenje, predvsem pa ne vsebujeta takšne podrobne analize konkretnega dela. Pritožnik izpostavlja predvsem mnenje A. A. Le ta ugotovitvam sodnega izvedenca v več delih niti ne nasprotuje. Navaja, da se je glede slovenskih impresionistov v Sloveniji ustvaril mit, tako v laičnih kot strokovnih krogih, kar pretirano vpliva na ceno del. S tem dejansko potrjuje zaključek, da so slovenski impresionisti na slovenskem trgu najbolj iskani in želeni ter dosegajo najvišjo ceno. Iz njegovega mnenja nadalje izhaja, da gre za oceno vrednosti slike brez upoštevanja faktorja razmer na trgu. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da za odločitev o zadevi ni bistvena le strokovna presoja, ali cena slike odraža tudi dejansko kvaliteto dela, ampak presoja, kakšno ceno bi slika dosegla na trgu umetnin. Bistveno je namreč tudi subjektivno prepričanje kupcev, koliko je slika vredna, za kar pa A. A. priznava, da so tako v strokovni kot laični javnosti dela Ivana Groharja zelo cenjena in iskana. Sicer pa strokovno mnenje ni tako podrobno in analitično, kot izvedensko mnenje in ne uspe vnesti dvoma v verodostojnost ocenjene tržne vrednosti slike.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da predloženi mnenji B. B. in A. A. prav tako ne podajata nobenih primerljivih transakcij, ki bi podpirale njuno oceno vrednosti slike. Kljub navedbam A. A. o prodaji dveh Groharjevih slik na dražbi v Trstu (iz mnenja, ki niti ni bilo opravljeno za potrebe konkretne slike), je sodni izvedenec večkrat pojasnil, da cene slik slovenskih impresionistov na tujem trgu dosegajo le 10 – 20 % vrednosti v primerjavi s slovenskim trgom. Zmotno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje slepo sledilo izvedenskemu mnenju, brez lastne dokazne ocene ter s kategoričnim stališčem, da nasprotni dokaz ni dovoljen. Izvedlo je vse potrebne dokaze in se do njih tudi zadostno opredelilo. Izdelano izvedensko mnenje je utemeljeno prepoznalo kot strokovno in prepričljivo, ki ne temelji zgolj na lastnem občutku sodnega izvedenca. Vsi zaključki sodnega izvedenca so obrazloženi in podprti s številnimi dejstvi, analizami ter primerjavami. Dokazni predlog za postavitev drugega sodnega izvedenca je zato utemeljeno zavrnilo. Glede preostalih zavrnjenih dokaznih predlogov pa pritožba ne konkretizira, zakaj naj bi bili potrebni za odločitev o zadevi.

14. Ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo (drugi odstavek 350. člena in 353. člen ZPP) in sklep (2. točka 365. člena ZPP) potrdilo.

15. Toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožnika ni prispeval k hitrejši razrešitvi spora, zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).