Jedro

Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da v ZMed ni zakonske podlage za omejevanje ugovorov odgovornega urednika v pravdi, četudi ta prej ni ravnal v skladu z osmim odstavkom 27. člena Zmed.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi stroškov postopka zavrže, sicer pa se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.029,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 3. 10. 2011 od sodišča zahteval, naj razsodi, da je tožena stranka dolžna objaviti popravek članka novinarja M. K. z naslovom ..., ki je bil v dnevniku ... objavljen 1. septembra 2011. 2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil s spornim člankom res prizadet interes tožnika, da popravek ni bil objavljen v roku in na način, določen z Zakonom o medijih (v nadaljevanju ZMed) in da popravek tudi vsebinsko ne presega tematike, ki jo je obravnaval sporni članek. Ocenilo pa je, da je popravek žaljiv in preobsežen in da so zato izpolnjeni pogoji, pod katerimi lahko urednik zavrne objavo popravka v skladu z 31. členom ZMed. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da sta sodišči odločali izven postavljenega zahtevka, saj je tožbo vložil zato, ker je bil popravek objavljen na način, ki ni bil v skladu z ZMed, zahtevek pa je bil zavrnjen, ker je toženec po oceni sodišč utemeljeno zavrnil objavo popravka. Tožnik opozarja, da bi moral urednik, kadar meni, da so izpolnjeni pogoji iz 31. člena ZMed za zavrnitev objave popravka, prizadetega o tem obvestiti v 24 urah in mu s tem omogočiti, da bi zahtevek ustrezno popravil. Tožnik meni, da zato, ker toženec tega ni storil, velja domneva, da je bil popravek primeren za objavo in sodišče iz tega razloga zahtevka ne bi smelo zavrniti. Meni, da je nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da lahko toženec ugovore, da so bili izpolnjeni razlogi za zavrnitev zahteve za objavo popravka, uveljavlja še v pravdi, če o tem ni obvestil tožnika, kot to določa drugi odstavek 31. člena ZMed. Poudarja, da se sodišče druge stopnje napačno razlaga 35. člen ZMed, saj bi bila v primeru, če bi bilo res, da ima tožena stranka možnost kadarkoli kasneje v pravdi uveljavljati ugovore, ki bi preprečevali objavo popravka, določila osmega in devetega odstavka 27. člena ZMed povsem brez učinka. Meni, da je posledica zamude 24-urnega roka ta, da tožena stranka kasneje razlogov za zavrnitev objave popravka ne more več uveljavljati. Poudarja, da bi sodišče tako moralo odločati samo še o tem, ali je bil popravek objavljen v skladu s 27. členom ZMed, torej brez sprememb in dopolnitev. Tožnik pa tudi sicer meni, da je odločitev, da je bil popravek žaljiv, nepravilna. Poudarja, da tožena stranka v postopku sploh ni nikdar navajala vsebine domnevne žaljivosti, opozarja pa tudi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene ugovore v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil popravek predolg in da se ni nanašal na dejstva in okoliščine v zvezi z objavljenim besedilom. Tožnik tudi meni, da je napačna odločitev o stroških, saj je v predhodnem postopku uspel z revizijo.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. Poudarja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da v ZMed ni zakonske podlage za omejevanje ugovora odgovornega urednika v pravdi, četudi ta prej ni ravnal v skladu z osmim odstavkom 27. člena ZMed in se pri tem sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1618/2011 in I Cp 660/2009, ter odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 510/2009. Poudarja, da je v sodni praksi tudi zavzeto stališče, da očitek pristranskosti, zavajanja in nepreverjanja dejstev pomeni neetično in nestrokovno ravnanje, ker škodi časti in dobremu imenu novinarja in se pri tem sklicuje na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1818/2010 in odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 261/2010. Opozarja tudi, da je Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. II Ips 158/2006 zapisalo, da očitek lažnivosti nedvomno predstavlja žaljiv način pisanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno in mu tudi povrne priglašene stroške odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Po petem odstavku 128. člena ZPP se odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Revizija zoper sklep pa je omejena (384. člen ZPP). Dovoljena je zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Med take sklepe pa sklep o pravdnih stroških ne sodi. Zato revizija zoper odločbo o pravdnih stroških ni dovoljena (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravnih mnenjih II/98, str. 4) in jo je Vrhovno sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP in prvim odstavkom 384. člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj odločba sodišča druge stopnje ni pomanjkljiva. Višje sodišče je namreč pravilno obrazložilo, da je bil nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka žaljivost popravka in da zato, ker že ta zadošča za zavrnitev zahtevka, na pritožbene ugovore v zvezi z ugotovitvami o obsegu zahtevanega popravka, ni bilo treba odgovarjati. Ugovora, da tožena stranka v postopku ni nikdar navajala vsebine domneve žaljivosti tožnik v pritožbi ni uveljavljal. Zato sodišče druge stopnje na ta ugovor ni moglo odgovoriti in ga tožnik tudi ne more prvič uveljavljati v reviziji.

8. Odločitev sodišča druge stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da predstavlja kršitev dolžnosti odgovornega urednika, da prizadetega v roku 24 ur po prejemu popravka obvesti, kdaj bo objavljen zahtevani popravek oziroma, da zavrača zahtevo (osmi odstavek 27. člena ZMed), prekršek po določbi 148.a člena ZMed, da pa ta kršitev nima takšnih civilnopravnih sankcij, za kakršne se tudi v tej zadevi zavzema tudi tožnik. Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da v ZMed ni zakonske podlage za omejevanje ugovorov odgovornega urednika v pravdi, četudi ta prej ni ravnal v skladu z osmim odstavkom 27. člena ZMed (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 510/2009).

9. Vrhovno sodišče je prav tako že večkrat odločilo, da je glede na določbo prvega odstavka 27. člena ZMed nedopustno sleherno poseganje sodišča v vsebino popravka (glej na primer odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 35/2011). To pomeni, da je razlog za zavrnitev zahtevka podan tudi, če je le del popravka žaljiv. Odločitev sodišča druge stopnje, da je del popravka, katerega objavo je zahteval tožnik, žaljiv, pa je pravilna. Tožnik se namreč ni omejil zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu ampak je komentiral način dela novinarja, ki je članek pripravil. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno ocenili, da je tožnikov popravek žaljiv, ker vsebuje očitke, da je novinar dejstva prikazal enostransko, na podlagi naročila in podatkov soseda, da si ni ogledal stanja na terenu, da je novinarsko delo opravljal izven vseh profesionalnih standardov. Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da zaradi zakonske zahteve, da mora biti vsebina popravka nežaljiva, ni prav v ničemer zmanjšan obseg varstva pravic prizadetega. Sodišče druge stopnje torej ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je odločilo, da je bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik toženi stranki tudi povrniti njene stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 1.029,60 EUR ( 838 EUR po tar. št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi, 20 EUR administrativnih stroškov po tar. št. 6002 in od vsega skupaj še 20% DDV) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.