Up-41/01

27. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik na Z. na seji senata dne 27. novembra 2001

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 61/2000 z dne 10. 10. 2000 se ne sprejme.

2.Pritožnica nosi sama svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožnica je bila zaposlena kot natakarica. Zaradi narave dela naj bi delala tudi preko rednega delovnega časa, vendar ji delodajalka v letu 1992 dodatka za nadurno delo ni izplačala. Njen zahtevek za plačilo nadur je bil pravnomočno zavrnjen, kot neutemeljena pa je bila zavrnjena tudi revizija.

2.Pritožnica se z odločitvijo sodišč ne strinja in meni, da so ji bile kršene pravice iz 2., 14., 22., 23., 25., 49., 50. in 66. člena Ustave. Meni, da so sodbe nepoštene in pristranske, saj naj bi upoštevale le navedbe delodajalke, ki je pri obračunu in evidenci plač ravnala nezakonito. Sodišča naj bi v podobnih primerih odločala v korist manj močne stranke in ne delodajalca.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pravilnost uporabe zakona Ustavno sodišče lahko presoja le, če je zaradi nepravilne uporabe zakona obenem kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina ali če bi ugotovilo, da je sodišče odločitev utemeljilo na kakšnem pravnem stališču, ki je z vidika ustavnih pravic nesprejemljivo. Da bi kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba, nasprotovalo kakšni od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, pritožnica ne izkaže, zgolj zatrjevana nezakonitost sodne odločbe pa očitka o kršitvi 23. člena Ustave še ne utemeljuje.

4.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Določba 22. člena Ustave vključuje tudi pravico vsake od pravdnih strank, da sodišče obravnava, ovrednoti in obrazloženo sprejme ali zavrne njene trditve in stališča, če so postavljena v skladu z določbami pravdnega postopka in če niso očitno pravno nepomembna (odločba št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 - OdlUS VII, 227). Ustavno jamstvo se mora odražati tudi v dokaznem postopku, vendar pa ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Zadošča, da je sodišče dovolj prepričljivo in izčrpno obrazložilo, da je bilo že iz izvedenih dokazov mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. Sodišče se tudi ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene.

5.Pritožnica izpodbija revizijsko sodbo. Revizije ni mogoče vložiti zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj bi Vrhovno sodišče s tem poseglo v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. S tem bi prekoračilo pooblastila, ki jih ima v skladu z namenom revizije kot pravnega sredstva za odpravo kršitev materialnega in procesnega prava. Pritožnica tudi v ustavni pritožbi nasprotuje le dejanskim ugotovitvam: oceni izpovedi zaslišanih strank in priče. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa tako izpodbijana revizijska sodba kot pravnomočna sodba vsebujeta oceno in obrazložitev o vseh okoliščinah, ki so bistvene za odločitev.

6.Očitka pritožnice, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. člena Ustave, ni mogoče ocenjevati v okviru postopka z ustavno pritožbo. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne pa kršitev splošnih ustavnih načel. Le kršitve tistih ustavnih določb, ki vsebujejo kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine, lahko utemeljujejo ustavno pritožbo.

7.Trditev pritožnice, da se sodišče ni menilo za pritožbo (da jo je "ignoriralo"), ni točna. Kot je ugotovilo že revizijsko sodišče, je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbene navedbe in obrazloženo zavrnilo pritožbene dokazne predloge. Nestrinjanje z odločitvijo sodišč samo po sebi ne utemeljuje kršitve pravice do svobode dela, do varstva dela in do socialne varnosti.

8.Ker za zatrjevane kršitve človekovih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

9.Pritožničin pooblaščenec je uveljavljal tudi povrnitev stroškov zastopanja po odvetniški tarifi. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki pa jih pooblaščenec ne navaja.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi 34. člena in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan