Jedro

V zahtevi za varstvo zakonitosti (kot samostojnem pravnem sredstvu) je treba namreč določno navesti razloge, s katerimi se utemeljuje zavzeta stališča in se ni mogoče zgolj sklicevati na že zavzeta v pritožbi ali drugih vlogah, kar pomeni, da je tudi v tem primeru vložnikovo sklicevanje na nedoločne pritožbene navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, neupoštevno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. O bsojenec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. T. pod točko I. izreka sodbe, spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ v zvezi s 34. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo pet mesecev zapora za prvo kaznivo dejanje in sedem mesecev zapora za poskus drugega kaznivega dejanja, nakar je bila določena enotna kazen enajst mesec zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v desetih mesecih po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancu L. C. znesek 10.600,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojeni dolžan plačati oškodovanemu L. C. znesek 10.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8. 5. 2012 do plačila, s presežkom pa je bil oškodovanec napoten na pravdo. V točki II. Izreka sodbe je bil obsojeni M. T. oproščen obtožbe, da je storil dve kaznivi dejanji goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe; na podlagi drugega odstavka 95. člena ZKP pa je bilo odločeno, da obsojeni ni dolžan plačati stroškov kazenskega postopka za dejanja, glede katerih je bil oproščen obtožbe, če se bodo ti stroški dali izločiti iz skupnih stroškov postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so zagovorniki obsojenca vložili pritožbo, ki pa jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo še, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitev določb kazenskega postopka in predlagal, da se izpodbijano odločbo (v zvezi s prvostopno odločbo) spremeni in obsojenca oprosti očitanih dejanj oziroma podrejeno, da se ju spremeni in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlagal je tudi, da se obsojenca oprosti plačila sodnih taks.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar podala obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena in navedla, da se zahteva v pretežni meri ne strinja z dokazno oceno, ki jo je zavzelo pritožbeno sodišče. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče najprej izpostavlja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost vložitve zahteve iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvem odstavku 420. člena ZKP je določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik zahteve, po uvodnih in splošnih trditvah, da sodba pritožbenega sodišča ne odgovarja na pritožbene navedbe v tolikšni meri, da bi bila izpolnjena obsojenčeva pravica do obrambe, pravica do pravnega sredstva in pravica do sodnega varstva, preide na oporekanje stališčem v sodbi sodišča druge stopnje o utemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov obsojenca, 1) da sodišče „preveri klice“ (s čimer naj bi se potrdilo zagovor obsojenca, da sta se z oškodovancem poznala „že od prej“ in na tej podlagi presodilo verodostojnost navedb obsojenca in oškodovanca), 2) da se zasliši pričo M. K. (s čimer naj bi se prav tako preverjalo verodostojnost zagovora obsojenca in izpovedbe oškodovanca) in 3) da se zasliši kot pričo D. V.(s čimer bi se preverjalo navedbe oškodovanca, da ni bil prezadolžen in ali je ta oseba oškodovancu dejansko grozila). V tej zvezi vložnik zahteve še izpostavlja, da sodišče ni izpolnilo svoje obveznosti, ki izhaja iz 14. člena ZKP, po kateri mora prava neuko stranko (kakršen je tudi obsojenec) poučiti na pravice, ki jih ima v postopku, tako tudi na substanciranje dokaznih predlogov.

7. V zvezi s povzetimi očitki vložnika zahteve glede zavrnitve dokaznih predlogov obsojenca, Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je bil obsojeni poučen o pravicah, ki jih ima v kazenskem postopku, tako tudi izrecno opozorjen na pravico do podajanja dokaznih predlogov, in sicer pred njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi (dne 15. 4. 2014, list. številka 52), kot tudi kasneje med zaslišanjem priče S. M. (dne 24. 6. 2014, list. številka 245). Poleg tega je sodišče druge stopnje navedlo utemeljene razloge, zakaj navedbe obsojenca, da se preveri klice med obsojenim in oškodovanim, niti ni mogoče upoštevati kot njegov dokazni predlog za preverjanje poznanstva med obsojenim in oškodovancem pred postopkom prodaje oškodovančeve hiše, saj je šlo le za okoliščino telefonskega klica oškodovanca po opravljenem ogledu njegove hiše, kar ni moglo imeti nobenega vpliva na presojo verodostojnosti oškodovančevega izpovedovanja, niti ni bila ta navedba dana s tem namenom (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da ni vsako navedbo stranke v postopku, ko navaja določene predloge, mogoče šteti kot dokazni predlog, saj gre lahko le za smiselno, vzporedno podkrepitev posameznih navedb, ki naj dodatno vplivajo na njihovo prepričljivost. Enako velja tudi v zvezi z izjavo obsojenca ob zasliševanju priče S. M., da „bi pa predlagal, da se zasliši K. M. K.“ (list številka 245). Pri tem je šlo tudi za povsem irelevantno okoliščino prisotnosti te osebe na ogledu oškodovančeve hiše, kar je sicer dovolj določno obrazložilo že sodišče druge stopnje (točka 4 obrazložitve) in vložnikovo vztrajanje, da je kljub navedenim razlogom šlo v tem primeru za „pomembno okoliščino“ za preverjanje verodostojnosti navedb obsojenca in oškodovanca, samo po sebi ne more pomeniti nikakršne nove utemeljitve, ki bi kakorkoli omajala pravilnost stališč sodišča druge stopnje v tem delu. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče D. V., je sodišče prve stopnje dovolj določno zavrnilo (točka 3 obrazložitve), ko je ocenilo, da ta dokaz ne bi prispeval k razjasnitvi odločilnih dejstev v zadevi, to pa je z dodatnimi razlogi kot pravilno odločitev ocenilo tudi sodišče druge stopnje (točka 6 obrazložitve). Stališče vložnika zahteve, da te navedbe sodišč prve in druge stopnje ne zadoščajo, da bi se jih dalo preizkusiti in da gre zato v tem delu za „absolutno bistveno kršitev določb postopka“ po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je v prvi vrsti povsem neutemeljeno ob jasno podanih zavrnilnih razlogih, po drugi strani pa je popolnoma v nasprotju z zatrjevanim citiranjem določbe ZKP, ki naj bi bila pri tem kršena (ta se namreč nanaša na nepravilno sestavo sodišča oziroma sodelovanje sodnika, ki bi moral biti izločen).

8. Vložnik zahteve se v nadaljevanju spušča v ocenjevanje izpovedovanja priče S. M., iz česar izvaja svojo nadaljnjo oceno oškodovančevega izpovedovanja in na tej podlagi zaključuje na „zmoten zaključek sodišča“ glede vprašanja, če gre v tej zvezi za nebistvene okoliščine, kot je zaključilo sodišče druge stopnje (točka 9 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), saj naj bi se tudi na tej podlagi ocenjevalo verodostojnost oškodovanca. Predvsem so v tem delu vložnikove navedbe nekonkretizirane o katerih (ne)bistvenih okoliščinah razpravlja; kolikor pa sam ocenjuje, da bi iz M. izpovedbe izhajala „preračunljivost in neverodostojnost izpovedbe oškodovanca“ s tem ponuja svoje dokazne zaključke, kar po vsebini predstavlja nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Vložnikovo stališče, da je neprepričljiva nadaljnja obrazložitev sodišča v točkah 10 in 14 oziroma, da se ne strinja z navedbo o ves čas konstantnem izpovedovanju oškodovanca (ker da oškodovanec ni sam podal kazenske ovadbe in je prvič izpovedoval šele na glavni obravnavi) ter, da razlogov sodišča tudi v tem delu ni moč preizkusiti, predstavlja prav tako nedovoljeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja; poleg tega pa so razlogi v točkah 10 in 14 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje povsem konsistentni, jasni in razumljivi, tako, da niti ni jasno na kaj meri vložnikovo stališče, da jih ni mogoče preizkusiti. Ko vložnik v nadaljevanju očita sodbi sodišča druge stopnje, da ni zavzelo stališča do pritožbene navedbe o oškodovančevem prvem izpovedovanju svoje „zgodbe“ na glavni obravnavi in da si je pri tem pomagal “celo z zapiski“, je treba poudariti, da tako ravnanje, ko se pritožbeno sodišče ne opredeli do vseh pritožbenih navedb, praviloma ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč bi lahko šlo za kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, kar pa je upoštevno v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, če je to vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Razlogov v navedenem smislu pa zahteva za varstvo zakonitosti niti ne navaja.

10. Sklicevanje vložnika zahteve na nedoločno odgovarjanje sodišča druge stopnje v točki 11. obrazložitve na pritožbene navedbe (sklicujoč se pri tem „na strani 4 in 5 pritožbe“) je samo nedoločno in nekonkretizirano. V zahtevi za varstvo zakonitosti (kot samostojnem pravnem sredstvu) je treba namreč določno navesti razloge, s katerimi se utemeljuje zavzeta stališča in se ni mogoče zgolj sklicevati na že zavzeta v pritožbi ali drugih vlogah, kar pomeni, da je tudi v tem primeru vložnikovo sklicevanje na nedoločne pritožbene navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, neupoštevno. Poleg tega pa so stališča v točki 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (v povezavi z razlogi v tam citiranih točkah 9, 10 in 11 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) povsem jasna in jih je treba brati skupaj z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, ker sodišču druge stopnje ni treba ponavljati teh istih razlogov, če se z njimi strinja oziroma jih sprejema.

11. Ne drži niti vložnikova navedba, da sodba sodišča druge stopnje ne odgovarja na pritožbene navedbe in ne poda utemeljitve, zakaj se je verjelo priči I. C., sinu oškodovanca, pri čemer se tudi v tem primeru vložnik le sklicuje na pritožbene navedbe v drugem odstavku na strani 6 pritožbe. Stališče vložnika je tudi v tem delu neutemeljeno, saj je sodišče druge stopnje (v točki 13 obrazložitve) decidirano odgovorilo, zakaj se strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje in še posebej poudarilo, da je bila „zadržano sprejeta dokazna ocena te priče“, ki je privedla celo do izreka oprostilne sodbe v delu obtožbe (točka II. sodbe sodišča prve stopnje).

12. Nestrinjanje z dokazno oceno v izpodbijani sodbi se izkaže tudi v zvezi z vložnikovimi problematiziranji ocene izpovedb prič M. P., S. M., M. N. in A. M., ko naj bi šlo pri prvih dveh za oceno verodostojnosti izpovedovanja oškodovanca in zagovora obsojenca, pri tretji priči za na tej podlagi pravilno ocenjevanje premoženjskega stanja oškodovanca in pri zadnji priči za dejstvo pričinega videnja originalne posojilne pogodbe med obsojenim in oškodovancem. Pri priči N. se vložnik v zahtevi sklicuje na nekonkretizirane navedbe iz strani 7 pritožbe in povzema pričine posamezne navedbe, ne da bi konkretno opredelil pomen teh citatov za (ne)zakonitost izpodbijane sodbe in čeprav je tudi na tovrstne pritožbene navedbe dovolj eksplicitno odgovorilo sodišče druge stopnje (točka 15 obrazložitve) v povezavi z razlogi sodbe sodišča prve stopnje (točka 10 obrazložitve). Stališče vložnika, da izpodbijana sodba sodišča druge stopnje v tem delu „ni decidirano odgovorila“ in da se sodbe zato ne da vsebinsko preizkusiti, izzveni povsem v nasprotju s konkretnimi dokaznimi zaključki glede vseh relevantnih vprašanj, ki jih izpodbijana sodba podrobno utemeljuje, tako tudi glede vprašanja verodostojnosti izpovedovanja oškodovanca, kot glede njegovega premoženjskega stanja in v tej zvezi prometa na njegovem transakcijskem računu. Glede izpovedbe priče A. M. pa je sodišče druge stopnje jasno odgovorilo (točka 19), zakaj je ta izpoved nepomembna, saj dejstvo, če je priča videla to pogodbo, ne more potrditi nič resničnega o njeni vsebini. Zaradi enakih razlogov uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je neutemeljeno tudi stališče vložnika zahteve, da „inštančna odločba ne pojasni v zadostni meri“ izračuna skladnosti dvigov posameznih zneskov z računa oškodovanca glede na prejeto kupnino za hišo, saj je tudi dejstva in okoliščine, kolikor so relevantna za odločitev v tej zadevi, v zadostni meri ugotovilo in ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje (točki 10 in 11 obrazložitve).

13. Po mnenju vložnika zahteve sodišče druge stopnje „odgovarja s posplošenim ugibanjem“ glede oškodovančevega poznavanja davčnega področja oziroma, da se je šele naknadno davčno poučil, kar naj ne bi imelo nikakršne utemeljitve v spisovnih dokazih in naj bi zato v tem delu sodba vsebovala „bistvena nasprotja z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku“ ter naj bi to predstavljalo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Vendar zahteva ne poda nikakršne prepričljive utemeljitve, da naj bi šlo v zvezi z navedenim sklepanjem sodišča druge stopnje za kakršnakoli odločilna dejstva v zadevi (kar bi utemeljevalo domnevno zatrjevano kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) oziroma, da bi morebiti šlo za katero drugo kršitev določb kazenskega postopka, ki bi imela vpliv na nezakonitost izpodbijane sodbe.

14. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka, zahteva pa je v pretežni meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.