Jedro

Če vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka niso vložili predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vrnitev premoženja in je podjetje to premoženje olastninilo, ni podana podlaga za zahtevek v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 10.12.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enotes Ljubljana z dne 21.11.2001. Navedeni prvostopni organ je o zahtevi za denacionalizacijo tožnice (in ostalih pravnih naslednikov F.B.) odločil tako, da je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo dela podržavljene nepremičnine parc. št. 387, po sedanjem stanju nepremičnin parc. št. ... in sicer za vrnitev v last in posest (v točki 1), odločil, da je Slovenska odškodninska družba v korist F.B. za del podržavljene nepremičnine s parc. št. 387 v izmeri 6.786 m2 dolžna izročiti obveznice v višini 12.944,40 DEM (v točki 2) in zavrnil zahtevo za denacionalizacijo dela podržavljene nepremičnine s parc. št. 387 v izmeri 6.786 m2 v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 168.852,50 DEM (v točki 3). Po presoji tožene stranke so podane ovire za vrnitev nepremičnine v naravi v smislu 1. odstavka 32. člena ZDen. Poleg tega se je zavezano podjetje tudi že lastninilo. Tudi višina odškodnine je bila pravilno določena.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje vračilo v naravi ni mogoče. Družba B.d.d. se je olastninila. Zato vrnitev v naravi ni mogoča. Odškodnina je bila pravilno določena.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da zemljišča niso bila olastninjena. V času vložitve denacionalizacijskega zahtevka je bila možna vrnitev v naravi. Sodišče sploh ni uporabilo določbe 88. člena Zakona o denacionalizaciji. Zahtevki tožeče stranke so neenako obravnavani. V drugem primeru je delno uspela z zahtevkom. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so sama s seboj v nasprotju. Tožeča stranka zaznamuje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom B. d.d., v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da tožeča stranka ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbenem postopku je sporno, ali so bile podane ovire za vrnitev dela podržavljene nepremičnine s parc. št. 387 v naravi.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da ni mogoče vrniti v naravi nepremičnin v lasti B. d.d., kakor to zahteva tožnica. Ni sporno, da so bile zahtevane nepremičnine hkrati z ostalim premoženjem B. d.d. olastninjene ter da vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso vložili predloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje zahtevka za vrnitev premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja navedene družbe. Po 41. členu ZDen se namreč pravice iz tega zakona lahko uveljavljajo v breme sredstev podjetja le, če je bila opravljena priglasitev upravičenj do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetja, če tako določa predpis, ki ureja lastninsko preoblikovanje podjetij (to je ZLPP). Tudi po presoji pritožbenega sodišča se zato tožeča stranka neutemeljeno sklicuje le na obvestilo zavezancu. Če predlog za izdajo začasne odredbe ni bil vložen, se tožeča stranka ne more z uspehom sklicevati na določbo 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Navedeno določbo je namreč - kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje - mogoče razlagati le tako, da se nanaša zgolj na premoženje, glede katerega je bilo opravljeno predpisano zavarovanje denacionalizacijskega zahtevka. Le glede takega premoženja po določbi 41. člen ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je takšno tudi stališče sodne prakse. Ni sprejemljivo stališče tožnice, da ni bila dolžna predlagati izdaje začasne odredbe, češ da naj bi bila družba B.d.d. ob uveljavitvi ZLPP že olastninjena. Dolžnost zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka za vrnitev nepremičnin v lasti družbe B.d.d. je za vlagatelje izhajala iz samega zakona. Pravilno sodišče prve stopnje navaja, da tudi v primeru, če je družbeni kapital bil prenesen na sklad, svoje lastninske narave ni spremenil. Ker za njegovo preoblikovanje tedaj ni bilo pravne podlage, dokler ni bil po zakonu lastninjen, je bil še vedno družben. Vrnitev zahtevanih nepremičnin v skladu z določbami ZLPP v procesu lastninjena družbe bi bila mogoče in tudi potrebno zavarovati, da bi vlagateljica z zahtevkom za vrnitev nepremičnin v naravi, ob izpolnjenih ostalih pogojih, lahko uspela. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Vrnitev stvari iz premoženja podjetja je možna le ob izločitvi stvari iz lastninskega preoblikovanja podjetja. To pa je mogoče doseči le s predlogom za izdajo začasne odredbe in z njeno izdajo ali s sporazumom med podjetjem in upravičencem. V konkretnem primeru pa ni bilo ne izdane začasne odredbe ne sporazuma, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Takšna ovira ni bila podana. Zato potrebe po ugotavljanju obstoja še drugih ovir ni bilo.

Glede na navedeno tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo vse pomembne okoliščine. Svojo odločitev, ki je pravilna, je logično in prepričljivo obrazložilo. Nima podlage ugovor, ki se nanaša na sodbo.

Glede na navedeno je bilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Uveljavljene bistvene kršitve določb postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje pritožbo obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1 in jo na podlagi določbe 76. člena ZUS (v zvezi z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na določbo 1. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo 1. odstavka 16. člena ZUS-1 tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.