Jedro

Pravilna je odločitev, da tožnica s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je bila volja staršev drugačna.

Ob popolnoma jasni pisni pogodbi, ki je starša nista nikoli izpodbijala, bi morali biti dokazi tožnice o drugačni pogodbeni volji zelo prepričljivi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica in toženka sta sestri. Tožnica je bila na pravdo napotena iz zapuščinskega postopka po pokojnih starših. V zapuščinskem postopku je zatrjevala, da pokojna starša sestri in njenemu možu, drugemu tožencu, nista podarila celotne nepremičnine parc. št. 2468/1 k.o. ..., ampak le del. Tako je s tožbo zahtevala od sodišča, naj ugotovi, da pokojna starša zahodne tretjine nepremičnine nista podarila tožencema, da ta spada v njuno zapuščino in da sta toženca dolžna dopustiti parcelacijo podarjene parcele, tako da se bo po parcelaciji na novi parceli vknjižila lastninska pravica na ime pokojnih staršev, za vsakega do ½.

2. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da tožnica ni uspela dokazati, da je bil namen staršev drugačen kot pa izhaja iz pisno sklenjene pogodbe. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pritožbenemu sodišču. Navaja, da je pritožbeno sodišče preveč pavšalno odgovorilo na njeno navedbo v pritožbi, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni dovolj upoštevalo smrtovnice, ki jo je izpolnila toženka in predloga toženke za delitev zapuščine, saj je iz obeh listin razvidno, da je tudi sama toženka štela, da ji hlev ni bil podarjen. Tožnica v reviziji navaja dve izjavi toženke, ki jih je le-ta podala v zvezi s sestavljanjem smrtovnice in dve izjavi toženke, ki jih je podala v zvezi s sestavljanjem predloga delitve zapuščine, in navaja, da izjavi nista skladni in kažeta na neverodostojnost toženke. Meni, da se pritožbeno sodišče tudi ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb o tem, da sta izpovedi tožencev nasprotovali izpovedim prič. Poudarja, da predlog za delitev zapuščine in smrtovnica zagotovo ne bi bila sestavljena tako kot sta, če bi bilo res, kar je ugotovilo sodišče, da je bila podarjena celotna parcela, starša pa sta si le izgovorila dosmrtni užitek spornega dela zemljišča. Tožnica meni, da je napačna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je šlo v zadevi I Cp 868/2000, na katero se je sklicevala v pritožbi, za drugačno dejansko stanje. Poudarja, da so ugotovitve sodišča druge stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi in da je zato podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Poudarja, da je višje sodišče odgovorilo prav na vse pritožbene navedbe in zato predlaga zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pokojna starša s pisno darilno pogodbo z dne 16.10.1974 nepremičnini parc. št. 2468/1 in 2469/2 k.o. ... v celoti podarila tožencema, vsakemu do ½ in tudi dovolila zemljiškoknjižni prepis lastništva. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da tožnica s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je bila volja staršev drugačna. Ugotavljanje pogodbene volje strank je ugotavljanje dejanskega stanja, revizije pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica sicer uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi pritožbeno sodišče preskromno odgovorilo na njene ugovore v zvezi z nepravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje.

7. Sodišče druge stopnje je potrdilo izhodišče sodišča prve stopnje, da bi ob popolnoma jasni pisni pogodbi, ki je starša nista nikoli izpodbijala, morali biti dokazi tožnice o drugačni pogodbeni volji zelo prepričljivi. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da nobena priča ni povedala ničesar, kar bi izkazovalo, da je bil namen staršev res že ob sami sklenitvi pogodbe drugačen, ampak kvečjemu, da je dogovor postal sporen naknadno, ko toženka ni izpolnila obljube, da bo starša vzela k sebi v novo hišo. Vse ugovore v zvezi s pravilnostjo te ugotovitve je višje sodišče obrazloženo zavrnilo (str.6).

8. Sodišče druge stopnje je potrdilo tudi stališče sodišče prve stopnje, da dejstvo, da sta starša res do smrti uporabljala hlev, ne pomeni nujno, da tisti del nepremičnine, na katerem stoji hlev, ni bil podarjen, ampak je bila lahko uporaba hleva posebej dogovorjena. Prav tako je poudarilo, da je sodišče prve stopnje dejstvo, da je toženka v smrtovnici navedla gospodarsko poslopje med premoženjem zapustnikov in da je v predlogu za delitev med premoženjem, ki naj bi se delilo, navedla hlev-zidi, ocenilo skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Potrdilo je oceno sodišča prve stopnje, da ob povsem jasni pisni pogodbi in ob odsotnosti drugih prepričljivih dokazov tudi ti dve dejstvi ne moreta zadoščati za ugotovitev o drugačni pogodbeni volji staršev.

9. Revizijsko sodišče še dodaja, da je šlo res v zadevi I Cp 868/2000 za podoben primer, vendar pa je v vseh primerih, ko gre za dokazovanje drugačne pogodbene volje od izražene v pisni pogodbi, ključna dokazna ocena. Ta pa je seveda lahko v vsaki od zadev različna, saj temelji na prepričljivosti izvedenih dokazov. Zato ni mogoče pravilnosti odločitve v tej zadevi izpodbijati s sklicevanjem na odločitev v zadevi I Cp 868/2000. 10. Revizijsko sodišče tako ocenjuje, da tožnica absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka s strani sodišča druge stopnje ni izkazala, da pa je sodišče druge stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Revizijo je zato kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.