Jedro

V skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sodišče tistega, ki izpodbija terjatev napoti naj v določenem roku začne pravdo, če je odločitev odvisna od spornih dejstev, sicer pa samo odloči o spornem dejstvu pri izpodbijanju. Tožeča stranka ima tako na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča v skladu z 201. členom ZIZ podlago za izpodbijanje terjatve tožene stranke do njenega dolžnika in sicer uveljavlja lahko zahtevek, da je terjatev brez pravnega učinka v njunem relativnem razmerju (260. člen OZ) in to samo toliko, kolikor to vpliva na njeno poplačilo. Zahtevki tožeče stranke, s katerimi ta uveljavlja ničnost in neveljavnost pravnih poslov ((posojilne pogodbe, sporazuma o zavarovanju, vknjižbe hipoteke na podlagi sporazuma in vknjižbe maksimalne hipoteke (točka 1 do 4 ter 6)) tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nimajo podlage v napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča in zanje tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 2.509,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Izreklo je: “I. Zavrne se zahtevek, ki glasi: “1. Posojilna pogodba z dne 14. 2. 2003, sklenjena med E. d.o.o. in H. P., Celje za kratkoročno posojilo za nakup nepremičnin v višini 167.480.000,00 SIT z rokom porabe posojila 31. 3. 2003 in rokom vračila posojila 15. 12. 2003, je skupaj z aneksi nična in neveljavna. 2. Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 29. 4. 2004, opr. št. SV 320/04, sestavljen pri notarju P. R., je ničen in neveljaven. 3. Vknjižba hipoteke na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 29. 4. 2004, opr. št. SV 320/04 za terjatev v višini 167.480.000,00 SIT z datumom dospelosti 14. 12. 2004 (ID pravice 148...) na nepremičninah z ID znakom ID X-1919/1-0, X-1919/3-0, X-1919/4-0, X-1919/5-0, X-1919/6-0, X-1919/8-0, X-1919/9-0, X-1919/10-0, X-1919/11-0, X-1919/12-0, X-1919/13-0, pri ID osnovnega položaja 684..., 684..., 684..., 657..., 684..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151..., na ime E. d.o.o., Celje, matična številka ..., je neveljavna ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in sicer tako, da se pri ID osnovnega pravnega položaja 684..., 684..., 684..., 657..., 684..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151... in 151... izbriše vknjižena hipoteka (ID pravice 148...). 4. Vknjižba maksimalne hipoteke na podlagi Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 29. 4. 2004, opr. št. SV 320/04 za terjatev v višini 132.520.000,00 SIT z datumom dospelosti 29. 4. 2014 (ID pravice 149...) na nepremičninah z ID znakom ID X-1919/1-0, X-1919/3-0, X-1919/4-0, X-1919/5-0, X-1919/6-0, X-1919/8-0, X-1919/9-0, X-1919/10-0, X-1919/11-0, X-1919/12-0, X-1919/13-0, pri ID osnovnega položaja 684..., 684..., 684..., 657..., 684..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151..., na ime E. d.o.o.. Celje, matična številka ..., je neveljavna ter se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje in sicer tako, da se pri ID osnovnega pravnega položaja 684..., 684..., 684..., 657..., 684..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151... in 151...izbriše vknjižena maksimalna hipoteka (ID pravice 149...). 5. Terjatev tožene stranke (glavnica v višini 698.881,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2004 dalje do plačila, pogodbene obresti v višini 119.106,51 EUR), ki temelji na Posojilni pogodbi z dne 14. 2. 2003 sklenjeni med E. d.o.o. in H. P., Celje, za kratkoročno posojilo za nakup nepremičnin v višini 167,480.000,00 SIT z rokom porabe posojila 31. 3. 2003 in rokom vračila posojila 15. 12. 2003, in v zavarovanje katere je bil pri notarju P. R sklenjen Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 29. 4. 2004, opr. št. SV-320/04 z ustanovitvijo - vknjižbo hipoteke (ID pravice 148...) na nepremičninah parc. št. 1919/1, 1919/2, 1919/3, 1919/4 in 1919/6, k.o. ..., ki so pripisane pri vložku 1463 in parc. št. 1919/5 vi. št. 1438 k.o. ... (sedaj nepremičnine z ID znakom X-1919/1-0, X-1919/3-0, X-1919/4-0, X-1919/5-0, X-1919/6-0, X-1919/7-0, X-1919/8-0, X-1919/9-0, X-1919/10-0, X-1919/11-0, X-1919/12-0, X-1919/13-0) in ki jo tožena stranka zoper dolžnika H. P. izterjuje na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 7. 1. 2013, opr. št. In 1124/2012, ne obstoji. 6. V razmerju do tožeče stranke A d.o.o. so do vrednosti 170.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje ter stroški izvršbe, brez pravnega učinka: - Posojilna pogodba z dne 14. 2. 2003, sklenjena med E. d.o.o. Celje in H. P., Celje za kratkoročno posojilo za nakup nepremičnin v višini 167.480.000,00; - Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 29. 4. 2004, opr. št. SV 320/04 ter na tej podlagi vknjiženi hipoteka (ID pravice 148...) in maksimalna hipoteka (ID pravice 149...) na nepremičninah z ID znakom ID X-1919/1-0, X-1919/3-0, X-1919/4-0, X-1919/5-0, X-1919/6-0, X-1919/8-0, X-1919/9-0, X-1919/10-0, X-1919/11-0, X-1919/12-0, X-1919/13-0, pri ID osnovnega položaja 684..., 684..., 684..., 657..., 684..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151..., 151..., na ime E. d.o.o. Celje, matična številka ...; - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 7. 1. 2013, opr. št. In 1124/2012, izdanega na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, sklenjenega pri notarju P. R., SV 320/04 z dne 29. 4. 2004 zaradi poravnave terjatve E. d.o.o. do dolžnika H. P. in sicer glavnice v višini 698.881,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2004 dalje do plačila, pogodbenih obresti v višini 119.106,51 EUR in izvršilnih stroškov postopka v višini 55,92 EUR; tako da se terjatev tožeče stranke v višini 170.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje ter stroški izvršbe v postopku izvršbe Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. In 1315/2011 (pristopljene zadeve: In 752/2012, In 940/2012, VL 136327/2013, VL 141622/2013, In 1124/2012) poplača pred poplačilom terjatve tožene stranke. 7. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.” II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 3.907,05 EUR (tritisočdevetstosedem EUR 05/100), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.”

2. Tožeča stranka po svojem pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da “ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vseh dejstev, ki so relevantna za odločitev v tej zadevi, tudi sicer pa je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča neprepričljiva, saj sodišče pri oceni verodostojnosti priče M. T. ni upoštevalo vseh izvedenih dokazov, izvedbo določenih dokazov pa je kot nepotrebno in neutemeljeno zavrnilo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenim zahtevkom pod 5. in 6. točko v celoti ugodi, stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki. Listine, s katerimi se je lahko tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje seznanila, omogočajo namreč zaključek, da je bila resnični kupec nepremičnin tožena stranka in ne H. P. in da je med njima obstojal dogovor o prenosu lastninske pravice na spornih nepremičninah. Na podlagi te okoliščine pa lahko pritožbeno sodišče nadalje ugotovi, da je bila posojilna pogodba navidezna. Tožeča stranka je prepričana, da ugotovitev, da je bila tožena stranka resnični kupec nepremičnin in da je zato med toženo stranko in H. P. obstojal dogovor o prenosu lastninske pravice na nepremičninah, avtomatično pripelje do zaključka, da je tožena stranka s pomočjo posojilne pogodbe zgolj plačala kupnino in da je torej posojilna pogodba navidezna. Če pa bo sodišče druge stopnje ocenilo, da ne more spremeniti dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in da je potrebno opraviti obravnavo, predlaga, da to obravnavo opravi pritožbeno sodišče, kar mu omogoča 347. člen ZPP. Tožeča stranka še predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi tudi preostalim tožbenim zahtevkom (točka 1 do 4). V zvezi s tem tožeča stranka opozarja na sodno prakso, ki v primeru navideznih pravnih poslov dopušča tudi zahtevek na ničnost pogodbe. Če pa bo sodišče ugodilo ničnostnemu zahtevku, mora logično dopustiti tudi zemljiškoknjižno izvedbo posledic nične pogodbe, to je izbris hipotek, ki so bile vpisane na podlagi nične posojilne in zastavne pogodbe.”

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo v celoti prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke ter predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Tožeča stranka je te navedbe tožene stranke prerekala.

5. Odločanje v tej zadevi je bilo preneseno v pristojnost Višjega sodišča v Celju s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 1875/2016 z dne 17. 10. 2016 (105.a člen Zakona o sodiščih).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper toženo stranko na podlagi sklepa izvršilnega sodišča, s katerim jo je to napotilo na pravdo za izpodbijanje terjatev upnika (sedaj tožene stranke), na podlagi 202. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z 201. členom istega zakona. V tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da H. P. ni nikoli sklenil posojilne pogodbe niti sporazuma o zavarovanju terjatve s toženo stranko oziroma da ni nikoli podpisal kakršnekoli listine z namenom sklenitve posojilne pogodbe, da za sklenitev teh pogodb ni bilo soglasja volj med pogodbenikoma ter da gre za navidezne pravne posle, ki nimajo pravnih učinkov, saj da tožena stranka ni imela namena dati posojila H. P., temveč je želela pridobiti lastništvo nad spornimi nepremičninami, pri čemer se ni želela pojavljati kot kupec in se pojavlja kot navidezni kupec spornih nepremičnin, katere je kupil za M. T. oziroma E. d.o.o. in katere naj bi naknadno prenesel po nareku bodisi na M. T. bodisi na E. d.o.o. v last. H. P. naj bi nepremičnine kupil v interesu in za račun tožene stranke. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala. Zatrjevala je, da med toženo stranko in H. P. sklenjene pogodbe niso bile fiktivne, da so bile veljavno sklenjene in da terjatev tožene stranke do H. P. obstaja, da je H. P. dobil posojilo za nakup nepremičnin in da tega ni vrnil, da je po plačilu kupnine tudi postal lastnik kupljenih nepremičnin in teh nikoli ni prenesel na toženo stranko. Opozorila je, da tožeča stranka s tem, ko zatrjuje da naj bi H. P. dejansko kupoval nepremičnine za toženo stranko, smiselno uveljavlja fiktivnost kupoprodajne pogodbe in ne posojilne pogodbe, kar pa z obravnavano zadevo nima nobene zveze.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: da sta H. P. in tožena stranka sklenila veljaven pravni posel in sicer posojilno pogodbo za nakup nepremičnin v višini 167,480.000,00 SIT z vsemi aneksi in notarski sporazum o zavarovanju terjatev; da je na podlagi te pogodbe tožena stranka posodila H. P. denar za nakup nepremičnin, na katerih je P. še vedno vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik in ne gre za navidezno pogodbo; kolikor pa je tožeča stranka uveljavljala navideznost kupca, pa bi to lahko uveljavljala le glede kupoprodajne pogodbe za nakup spornih nepremičnin, ne pa v zvezi s sporno posojilno pogodbo in sporazumom o zavarovanju. V zvezi s trditvami tožeče stranke o navidezni kupoprodajni pogodbi je sodišče še pojasnilo, da je po sodni praksi takšna resno mišljena pogodba praviloma veljavna in velja tudi, če pogodbenik pozna dejansko vlogo slamnatega moža. V zvezi z zahtevki tožeče stranke na ničnost in neveljavnost posojilne pogodbe in aneksov, sporazuma o zavarovanju in vknjižbe hipotek na podlagi sporazuma o zavarovanju (točke 1, 2, 3 in 4 izreka izpodbijane sodbe) je sodišče ugotovilo še, da bi morala tožeča stranka za njihovo uveljavljanje tožiti obe pogodbeni stranki, torej tudi H. P. in ob tem zatrjevati in izkazati pravni interes, saj napotitveni sklep izvršilnega sodišča ne nadomesti pravnega interesa v tej smeri. Glede zahtevka tožeče stranke pod točko 6, ki je postavljen kot zahtevek na izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj pa je sodišče zaključilo, da tožeča stranka zanj nima podlage v napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je v celoti zavrnilo.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10. Tožeča stranka izpodbija terjatev tožene stranke kot upnika do njenega dolžnika H. P. v izvršilnem postopku po prvem odstavku 201. člena ZIZ. Po določbi prvega odstavka 201. člena ZIZ pa lahko upnik ali kdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo. V skladu s prvim odstavkom 202. člena ZIZ sodišče tistega, ki izpodbija terjatev napoti naj v določenem roku začne pravdo, če je odločitev odvisna od spornih dejstev, sicer pa samo odloči o spornem dejstvu pri izpodbijanju. Tožeča stranka ima tako na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega sodišča v skladu z 201. členom ZIZ podlago za izpodbijanje terjatve tožene stranke do njenega dolžnika in sicer uveljavlja lahko zahtevek, da je terjatev brez pravnega učinka v njunem relativnem razmerju (260. člen OZ) in to samo toliko, kolikor to vpliva na njeno poplačilo. Zahtevki tožeče stranke, s katerimi ta uveljavlja ničnost in neveljavnost pravnih poslov ((posojilne pogodbe, sporazuma o zavarovanju, vknjižbe hipoteke na podlagi sporazuma in vknjižbe maksimalne hipoteke (točka 1 do 4 ter 6)) tako tudi po presoji pritožbenega sodišča nimajo podlage v napotitvenem sklepu izvršilnega sodišča in zanje tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa. Poleg tega pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala te zahtevke uveljaviti zoper obe pogodbeni stranki, torej tudi zoper H. P. in ne zgolj zoper toženo stranko. Tožbo je bilo v tem delu zavrniti že iz teh razlogov.

11. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker da ni ugotavljalo ali je bila tožena stranka resnični kupec nepremičnin, ker bi le na podlagi te ugotovitve lahko zanesljivo sklepalo o resnični volji pogodbenih strank skleniti posojilno pogodbo. Opozarja, da če bi sodišče ugotovilo, da je bil resnični kupec nepremičnin tožena stranka ter da je bilo med toženo stranko in H. P. dogovorjeno, da lastninsko pravico na kupljenih nepremičninah prenese na njo, kot naj bi to izhajalo iz listin, po mnenju tožene stranke ne more biti dvoma, da pri posojilni pogodbi ni šlo za posojilo, temveč za nakazilo kupnine. Zatrjuje, da je bila tožena stranka resnični kupec nepremičnin in da je bil H. P. zgolj navidezni kupec (tako imenovani slamnati mož), ki se je zavezal nepremičnine kupiti v interesu tožene stranke kot fiduciar tožene stranke in jih nato prenesti na njo kot resničnega kupca, ko bo nastopil primeren čas, kar vse naj bi bilo dogovorjeno med toženo stranko in H. P. S temi pritožbenimi navedbami tožeča stranka zatrjuje, da je bil med toženo stranko in H. P. sklenjen tako imenovani fiduciarni posel, ki pa kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje ni oblika navidezne pogodbe in praviloma tak posel ni prepovedan (glej npr. sodbi VSL I Cpg 1469/15 in 1059/2009). Po določbi 3. člena OZ velja namreč temeljno načelo, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. V čem naj bi bil ta po tožeči stranki zatrjevani dogovor v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pa tožeča stranka ne pove, niti tega ni zatrjevala v postopku na prvi stopnji. Med toženo stranko in H. P. zatrjevani dogovor po katerem naj bi se H. P. zavezal nepremičnine kupiti v interesu tožene stranke in jih nato (nekoč) prenesti na toženo stranko, tako ni prepovedan in iz njega še ni moč sklepati na navideznost med toženo stranko in H. P. sklenjene posojilne pogodbe, kot si to zmotno in zgolj sebi v korist razlaga tožeča stranka. Zaključek sodišča prve stopnje, da so trditve tožeče stranke v zvezi s H. P. kot kupcem sporne nepremičnine, za odločitev v tej zadevi brez pomena, je zato pravilen. Zato pa so brez pomena vsi s tem v zvezi podani očitki sodišču prve stopnje, da to ni popolno ugotovilo za razsojo odločilnih dejstev, ker ni ugotavljalo kdo je resnični kupec nepremičnin. Prav tako pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvi razpravnega načela, kontradiktornosti oziroma protispisnosti v zvezi s stemi trditvami tožeče stranke sprejetimi zaključki sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe.

12. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je bila med toženo stranko in H. P. sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere je tožena stranka posodila H. P. denar za nakup nepremičnin in je ta na kupljeni nepremičnini še vedno vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi; da je bilo k tej pogodbi sklenjenih več aneksov, s katerimi je bil podaljšan rok vračila posojila; da je bil na podlagi te posojilne pogodbe med toženo stranko in H. P. sklenjen notarski zapisnik sporazuma o zavarovanju terjatve v korist posojilodajalca ter sta bila v letu 2009 sklenjena tudi izvensodna poravnava in dogovor o skupnem nastopanju med pogodbenima strankama, ki sta bila oba notarsko potrjena in iz katerih jasno izhaja ugotovitev, da sta pogodbeni stranki sklenili omenjeno pogodbo z vsemi aneksi in sporazum o zavarovanju ter da je H. P. od tožene stranke tudi prejel posojilo za nakup nepremičnin, in teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da med toženo stranko in H. P. sklenjena posojilna pogodba in sporazum o zavarovanju niso navidezni, temveč da so veljavno sklenjeni, saj je tožena stranka posodila denar H. P. za nakup nepremičnin, katerih lastnik je on sam in je kot tak še vedno vpisan v zemljiški knjigi. Da ni šlo za navidezno posojilno pogodbo pa kažejo vsa ravnanja H. P. po sklenitvi posojilne pogodbe, saj je H. P. s sklenitvijo izvensodne poravnave in dogovora o skupnem nastopanju z dne 19. 6. 2009, torej po petih letih, ponovno potrdil dejstvo in veljavnost sklenjene posojilne pogodbe in se zavezal v primeru nespoštovanja dogovora vrniti posojilo s tem, da se dogovorjene pogodbene obresti spremenijo v zamudne obresti od dneva danega posojila dalje. Po stališču pritožbenega sodišča H. P. po petih letih od sklenitve posojilne pogodbe nedvomno ne bi sprejel zavez iz posojilne pogodbe, če ta ne bi bila pristna in ne bi izražala njegove svobodne volje.

13. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to nekritično sledilo izpovedbi M. T., da sta s H. P. sklenila posojilno pogodbo, ki da je v očitnem nasprotju z izpovedbo H. P., ki pa da ji sodišče ni sledilo in pri tem ni navedlo zakaj ji ni sledilo, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe razložilo zakaj ni sledilo trditvam tožeče stranke, da H. P. ni nikoli sklenil posojilne pogodbe. Ob dejstvu, da se je izpovedba zaslišanega M. T. skladala z listinsko dokumentacijo in da sta bili pogodbeni stranki (tožena stranka in H. P.) dvakrat pri notarju, kjer je bila ugotovljena istovetnost H. P. ter je le-ta, kot je bilo navedeno zgoraj, še pet let po sklenitvi sporne posojilne pogodbe v sklenjeni izvensodni poravnavi in dogovoru o skupnem nastopanju z dne 19. 6. 2009, ponovno potrdil dejstva in veljavnost sklenjene posojilne pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi M. T. in ne izpovedi H. P. Poleg tega pa ni spregledati, da je H. P. sam povedal, da je lastnik kupljenih nepremičnin. Kaj bistveno drugega ne izhaja niti iz vsebine sklepa o izdaji začasne odredbe Z 147/2008 (v prilogi A7), na katero se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Glede na trditve same tožeče stranke, da je šlo pri nakupu nepremičnin za fiduciarni posel in je H. P. kot fiduciarni kupec po dogovoru s toženo stranko kupil nepremičnine v poslovnem interesu tožene stranke z namenom, da kasneje na toženo stranko prenese lastninsko pravico, pa so povsem brez pomena pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče pri dokazni oceni izpovedbe M. T. ni upoštevalo za kakšen namen so se kupovala sporna zemljišča in očitki sodišču prve stopnje, da je to kot nepotrebne zavrnilo ostale po toženi stranki predlagane dokaze, zlasti dokaz z vpogledom v spisa Z 147/2008 in II P 1189/2008. Da so za konkretno zadevo brez pomena predmetne navedbe tožeče stranke vezane na ti dve zadevi, pa je pojasnjeno že zgoraj (glej točko 10 obrazložitve te sodbe).

14. Ob pravilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je H. P. lastnik kupljenih nepremičnin, da je za nakup teh prejel posojilo s strani tožene stranke in da tega toženi stranki tudi ni vrnil, je zgrešeno stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka v izvršilnem postopku zoper H. P. svoj položaj zavarovati z ugovorom tretjega oziroma z ugovorom nedopustnosti izvršbe.

15. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlog tako niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti kršitev na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka (člen 155/I ZPP). Te stroške je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožene stranke in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče je tako toženi stranki priznalo nagrado za postopek s pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 2.036,80 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, skupno torej 2.509,30 EUR in zakonske zamudne obresti, če tožeča stranka stroškov ne bi plačala v postavljenem roku.