Jedro

Revizija ni dovoljena v primeru, ko je upravno sodišče odpravilo izpodbijani upravni akt in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo, njeno dovolitev pa utemeljuje s pomembnim pravnim vprašanjem ter navaja, da ustaljena praksa delovanja slovenskih univerz v habilitacijskem postopku ni skladna z obrazložitvijo sodb upravnih sodišč. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo izpodbijani sklep dekana Fakultete A. Univerze v B. z dne 18.7.2007, s katerim je bil ustavljen postopek za izvolitev tožeče stranke v naziv docenta, ter zadevo vrnilo Senatu Fakultete A. Univerze v B. v ponovni postopek.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe, izdane na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnih upravnih sporih (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je možno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam organom javne oblasti, čemur je upravni spor tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje odpravljena odločba tožene stranke - sklep, s katerim je bil postopek ustavljen. Nasproti strankam učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopi z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). S tem, ko se odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem. Take posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji). V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega sklepa tožene stranke vrnitev v stanje, ko o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljen sklep tožene stranke de iure in de facto prenehal obstajati, bo treba postopek ponovno voditi in ga čim prej, v tridesetih dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena namreč ZUS-1 določa učinke pravnomočne sodbe, s katero je bilo tožbi ugodeno in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje, ki pristojnemu organu zapoveduje določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča tožniku, da se zanese na pravnomočno ugoditev njegovi tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavke 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem roku ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršitvijo (84. člen ZUS-1).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ta vezanost ni absolutna, saj ima upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora seveda navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanj po pravnomočni sodbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo.

Če upravno sodišče pravnomočno odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne v ponovni postopek, je gotovo, da se bo postopek pred pristojnimi organi nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem skladno z ZUS-1. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov zato, ker v novem odločanju lahko pride do sprememb dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem sporu niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.