Jedro

Po ustaljenih stališčih sodne prakse, ki se je oblikovala ob množičnem uveljavljanju istovrstnih zahtevkov oškodovancev ob cesti G1-3, je treba pri odmeri višine odškodnine za tovrstno škodo kot odločilni upoštevati dve okoliščini: oddaljenost bivališča oškodovanca od regionalne ceste G1-3 in obdobje izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma). Prekomernim emisijam so bili najbolj izpostavljeni in z njimi obremenjeni oškodovanci, katerih bivališča se nahajajo v bližini ceste, manj pa tisti, ki so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni oškodovanci, ki so bili zaradi različnih vzrokov večino časa doma (upokojenci, nezaposleni ipd.), manj pa tisti, ki so bili določen čas zdoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki v plačilo 2.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2009 ter pravdne stroške v višini 210,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe z ustreznim znižanjem odškodnine in plačilom pravdnih stroškov ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da ne nasprotuje odločitvi o temelju zahtevka, višina pa je previsoka. Premalo je upoštevano naraščanje vseh vrst imisij v urbanih okoljih, prepoved voženj z odredbo o omejitvi prometa na cestah v RS ter skromna izpovedba tožnice o njenem duševnem trpljenju ob povečanem hrupu tovornih vozil. Dosojena odškodnina odstopa od sodne prakse Višjega sodišča v Mariboru v podobnih primerih. Izpostavlja in opisuje šest odločb, ki jih ne prilaga.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi posega v pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS), in sicer zaradi prekomernega hrupa, povzročenega s prekomernim tovornim vozilom na cest G1 - 3, za kar ji tožena stranka odgovarja po tretjem odstavku 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Sodišče prve stopnje ji je upoštevaje toženkin ugovor zastaranja dosodilo odškodnino za čas od 11. 2. 2007 do 14. 8. 2007 (18 mesecev), ko je bil tovorni promet preusmerjen na novo odprto avtocesto. Navedeno obdobje za pravdni stranki ni več sporno. Pritožnica v pritožbi izrecno navaja, da tudi ne ugovarja več temelju zahtevka – torej ugotovitvam, da so bile v obravnavanem obdobju ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnice znatno povečane in da je zaradi tega tožnica upravičena do odškodnine. Pritožbeni očitek, češ da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo splošnega povečanja emisij vseh vrst v urbanem okolju, je zato nerazumljiv. Ugotovljeno je bilo, da je hrup presegel običajne meje v okolju, kjer živi tožnica, in to predstavlja osnovo za dosojeno odškodnino.

6. Pritožba smiselno priznava tudi ugotovljene dejanske okoliščine o ravneh hrupa in njegovem naraščanju iz leta v leto, saj se sklicuje na izvedeniško mnenje ZZV Maribor iz leta 2010. Prav na tej podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile v letu 2007 do 2008 presežene kritične in mejne vrednosti nočnega hrupa in hrupa dan – večer – noč ter mejne vrednosti dnevnega in večernega hrupa ter da so bile vrednosti hrupa vsako leto višje (točka 14 in 17 sodbe). Pri tem je v zadostni meri upoštevalo predpise o omejitvah prometa in ugotovilo nekoliko manjšo obremenjenost s hrupom ob koncih tedna, v praznikih in dela prostih dneh (točka 17 sodbe). Nasprotni pritožbeni očitki so odveč.

7. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Sodišče je vezano na merila iz 179. člena OZ. Upoštevati je treba subjektivno prizadetost posameznega oškodovanca in njegove konkretne okoliščine (subjektivno merilo). Na drugi strani je treba upoštevati druge primere iz sodne prakse (objektivno merilo) zaradi vzpostavljanja sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera. Po ustaljenih stališčih sodne prakse, ki se je oblikovala ob množičnem uveljavljanju istovrstnih zahtevkov oškodovancev ob cesti G1-3, je treba pri odmeri višine odškodnine za tovrstno škodo kot odločilni upoštevati dve okoliščini: oddaljenost bivališča oškodovanca od regionalne ceste G1-3 in obdobje izpostavljenosti (tako kumulativno gledano, kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma). Prekomernim emisijam so bili najbolj izpostavljeni in z njimi obremenjeni oškodovanci, katerih bivališča se nahajajo v bližini ceste, manj pa tisti, ki so oddaljeni približno 15 m in več. Bolj so bili obremenjeni oškodovanci, ki so bili zaradi različnih vzrokov večino časa doma (upokojenci, nezaposleni ipd.), manj pa tisti, ki so bili določen čas zdoma (npr. zaposleni, šolarji, študentje ipd.). V sodni praksi so se prav tako že oblikovali tudi razponi višin odškodnin za posamezne primerljive skupine tožnikov glede na opisana odločilna kriterija oddaljenosti bivališča in obdobja izpostavljenosti hrupu. Na navedena merila in izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo (točka 16 sodbe) in jih pri odmeri odškodnine za tožnico tudi pravilno upoštevalo.

8. Ugotovilo je, da je tožnica upokojenka (po podatkih spisa je bila v času sojenja stara 83 let). V obravnavanem obdobju 18 mesecev je bila ves čas doma. Živi v stanovanjski hiši, ki je 5 m stran od obravnavane ceste, bivalni in spalni prostori v njej pa so obrnjeni na cesto. Ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in ugotovitve, da je bila neprenehoma izpostavljena nedovoljenim emisijam in da je to močno vplivalo na kvaliteto njenega življenja in njeno duševno ravnovesje. O njeni psihičnosti prizadetosti (stalni nervozi, napetosti, utrujenosti in neprespanosti zaradi stalnih motenj spanja – prebujanja) se je namreč zanesljivo prepričalo z njenim zaslišanjem. Prepričljivo je izpovedala, kako močno so jo podnevi in ponoči motili mimo hiše v kolonah vozeči in tudi stoječi tovornjaki (brnenje motorjev). Ob dejstvu, da je šlo za starejšo osebo, ki se stalnemu hrupu ponoči ni mogla izogniti (spalnica gleda na cesto), tudi podnevi pa le, kadar je odšla za krajši čas na njivo oziroma od doma (tudi bivalni del – kuhinja je obrnjena na cesto), ji je sodišče upravičeno verjelo. Pritožbeni očitek o skromnejšem navajanju nevšečnosti v primerjavi z drugimi oškodovanci (ki jim hkrati pritožnica očita pretiravanje) njegove ocene in ugotovitve o subjektivnem trpljenju tožnice, opisanem v razlogih pod točko 13 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ne more omajati.

9. Tudi pritožbeni očitki o neprimerni objektivizaciji odškodnine so neutemeljeni. Pritožnica niti ne pove, kateri znesek bi bil po njenem mnenju primernejši od dosojenega. Sodnih odločb Višjega sodišča v Mariboru, na katere se sklicuje, ne predloži, v bazi Vrhovnega sodišča RS pa jih pritožbeno sodišče ne najde. Ne glede na to lahko že iz opisa primerov, kot jih povzema pritožba, ugotovi, da niso primerljivi z obravnavano zadevo (daljša oddaljenost, krajša izpostavljenost).

10. Primerljive sodne prakse ne predstavljajo (le) odločitve višjih sodišč, pač pa zlasti primeri, ki so bili preizkušeni pred Vrhovnim sodiščem RS. Ta primerjava pokaže, da je dosojena odškodnina pravilno objektivizirana. Tožnica sodi v skupino tistih oškodovancev, ki so bili najbolj obremenjenimi z nedovoljenimi imisijami (5 m oddaljena hiša od ceste, stalna prisotnost doma). Sodna praksa jim v primerjavi z drugimi oškodovanci dosoja najvišje odškodnine. Povsem primerljivi primeri z obravnavanim so po podatkih, dostopnih v bazi Vrhovnega sodišča RS, naslednji: II Ips 411/2011 (za obdobje 29,5 mesecev je dosojeno 3.300,00 EUR odškodnine oziroma 3,5 povprečnih neto plač), II DOR 440/2011 (za obdobje 56 mesecev dosojeno 6.200,00 EUR odškodnine oziroma 6,3 povprečne neto plače) in II DOR 510/2011 (za obdobje 52 mesecev dosojeno 5.800,00 EUR odškodnine oziroma 5,9 povprečne neto plače). Dosojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR (kar je v času sojenja predstavljajo približno dve povprečni neto plači v RS; september 2013: 983,30 EUR; Ur. l. RS, 96/2013) je glede na trajanje obremenitve (18 mesecev) primerno umeščena med navedene primere. Sodna praksa opozarja, da odškodnine za tovrstno škodo ni mogoče določati le matematično. Krajše dobe izpostavljenosti ni mogoče upoštevati strogo premo sorazmerno (primerjaj II Ips 318/2010, II Ips 260/2011). V odgovor na zmotno pritožbeno naziranje, ki zagovarja ta princip, pa je treba kljub temu ugotoviti, da tudi s tem ne more omajati sprejete odločitve. V navedenih primerljivih zadevah je bilo za mesec dni obremenjenosti dosojeno 0,11 povprečne neto plače. Enako razmerje je upoštevalo tudi sodišče v obravnavani zadevi. Tako se izkaže, da je pravilno upoštevalo tako merilo individualizacije (trajanje duševnih bolečin tožnice) in merilo objektivizacije.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Pravilno in popolno so ugotovljene vse pravno relevantne okoliščine, dosojena odškodnina pa je odmerjena ob pravilni uporabi meril iz 179. člena OZ. Ker sodba tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).