Jedro

Pravila o stvarni pristojnosti so prisilne narave in jih z dogovorom ni mogoče spreminjati.

Blokada transakcijskega računa sicer res izkazuje določene občasne likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost stranke.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 28. 10. 2013: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Okrožno sodišče v Kranju ni pristojno za odločanje o tej zadevi (I. točka izreka) in se zato zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Murski Soboti kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

Zoper sklep se je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, ali razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 69. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se stranki lahko sporazumeta o krajevni pristojnosti kakšnega sodišča, vendar le, če je to sodišče tudi stvarno pristojno in če za zadevo ni določena izključna krajevna pristojnost kakšnega drugega sodišča. V konkretnem primeru je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je odgovorila na tožbo, ugovarjala krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Kranju in priložila dogovor o pristojnosti Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni. Ker pa so pravila o stvarni pristojnosti prisilne narave in jih z dogovorom ni mogoče spreminjati, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je za sojenje v gospodarskih sporih, kamor v skladu z določbo 481. člena ZPP spada tudi predmetni spor, pristojno okrožno sodišče (drugi odstavek 32. člena ZPP), kot stvarno in krajevno pristojno določilo Okrožno sodišče v Murski Soboti, območje katerega obsega tudi območje Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni (115. člen Zakona o sodiščih).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v okviru zakonskih določil sledilo izraženi volji strank, da o sporu odloča sodišče, na območju katerega je sedež tožeče stranke. Zato je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje odstop Okrožnemu sodišču v Murski Soboti napravilo samovoljno, neutemeljena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 9. 1. 2014: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev ali delno oprostitev oziroma podredno za obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse za postopek o pritožbi zoper sklep, opr. št. I Pg 693/2012 z dne 28. 10. 2013 (I. točka izreka) in predlog za delno ali celotno oprostitev plačila ter za odlog ali obročno plačilo morebitnih drugih sodnih taks v tem postopku (II. točka izreka).

Zoper sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pravočasno pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi in po potrebi vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Predlaga oprostitev plačila sodne takse za predmetno pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da gre v predmetnem pritožbenem postopku za odločanje o oprostitvi plačila sodne takse, Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pa za ta postopek sodne takse ne določa (četrti odstavek 10. člena ZST-1). Gre namreč za odločanje o tem, ali bo stranka sploh dolžna kriti določene stroške postopka, zato je primerno, da so stranke takse proste. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke obravnavalo kljub vloženemu in nerešenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse za predmetno pritožbo.

Skladno z 11. členom ZST-1, kot je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1B, ki je stopil v veljavo 10. 8. 2013 in se uporablja za postopke in dejanja, glede katerih je taksna obveznost nastala po njegovi uveljavitvi), lahko sodišče pravno osebo le delno oprosti plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, oziroma ji odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (drugi in tretji odstavek v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZST-1). Pravne osebe tako ni več mogoče v celoti oprostiti plačila sodnih taks. Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti predloga tožene stranke upoštevalo posredovane podatke v predlogu in izjavi o premoženjskem stanju s prilogami ter na podlagi pooblastil iz četrtega odstavka 12. člena ZST-1 pridobljene podatke iz zadnje javno objavljene bilance stanja oziroma izkaza poslovnega izida za leto 2012 in podatke o transakcijskih računih iz spletnih strani AJPES. Ugotovilo je, da je imela tožena stranka v tem letu 951.438,00 EUR čistih prihodkov od prodaje in je dosegla za 10.028,00 EUR čistega dobička, kar je njen bilančni dobiček povečalo na 200.119,00 EUR. Slabšega finančnega stanja v letu 2013, na katerega se sedaj povsem pavšalno sklicuje v pritožbi, tožena stranka v predlogu ni niti zatrjevala, niti izkazala. Sodišče druge stopnje presoja pravilnost sprejete odločitve sodišča prve stopnje zgolj v okviru navedb in dokazov, ki jih je stranka pravočasno podala v svojem predlogu pred sodiščem prve stopnje (7. člen v zvezi z 212. členom ZPP) oziroma v okviru podatkov, ki so bili sodišču prve stopnje dostopni v času njegovega odločanja (1). Nova dejstva in novi dokazi so v pritožbi dopustni le, če pritožnica izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). K pritožbi priloženega potrdila o stanju na primarnem blokiranem računu pri X d.d. sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijane odločitve zato ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi likvidnostno stanje tožene stranke in so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, da ima tožena stranka blokirane transakcijske račune, kar prikazuje njeno negativno stanje, neutemeljeni. Blokada transakcijskega računa sicer res izkazuje določene občasne likvidnostne težave, ni pa že sama po sebi pokazatelj takšne trajnejše nelikvidnosti, znotraj katere bi plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost stranke (2). Tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena o tem, da ji tudi sicer njeno likvidnostno stanje ne omogoča plačila taksne obveznosti. Poleg tega se k predlogu priloženi izpisek nanaša le na seznam oziroma stanje blokad na enem od treh poslovnih računov na dan 8. 11. 2013, konkretnih trditev o stanju na ostalih dveh računih pa tožena stranka niti ni podala. Hkrati je celo navedla, da je v preteklih treh mesecih pred vložitvijo predloga na račune prejemala prilive. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da bi tožena stranka morala zatrjevati in izkazati stanje na vseh svojih računih, kakšni so bili prilivi in izdatki, saj bi bilo le tako mogoče ugotoviti, da predmetne takse glede na obremenitve računov ne bo zmožna poravnati. Tako pa glede na navedeno in upoštevajoč tudi dejstvo, da določene obveznosti (npr. plače zaposlenim) tekoče poravnava, ni mogoče zaključiti, da plačila sodne takse (za pritožbo zoper sklep z dne 28. 10. 2013 znaša 33,00 EUR) v plačilnem roku ne zmore.

Sodišče prve stopnje je glede na v predlogu podane pomanjkljive trditve in dokaze, obrazloženo in pravilno zaključilo, da premoženjsko, likvidnostno in finančno stanje, ki se kot celota upošteva pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev oziroma za odlog ali obročno plačilo taks, toženi stranki omogoča, da sredstva za plačilo takse za pritožbo zoper sklep z dne 28. 10. 2013 zagotovi takoj, v celotnem obsegu, brez ogrožanja lastne dejavnosti. Enako je zaključilo tudi glede obveznosti plačila taks, ki utegnejo toženi stranki nastati v nadaljnjem postopku. Takšne odločitve iz že navedenih razlogov v izpodbijanem sklepu tudi ne more spremeniti pritožničino sklicevanje, da je vpletena v več kot 30 sodnih postopkov (ki so med drugim povsem nekonkretizirane) in bi plačilo sodnih taks v toliko postopkih pomenilo ogrožanje njene dejavnosti.

16. Pritožba tako ni utemeljena in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Letno poročilo za leto 2013 je bilo javno objavljeno dne 19. 5. 2014, zato sodišče prve stopnje teh podatkov po uradni dolžnosti ni moglo upoštevati (točka 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

(2) Tako tudi odločbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1393/2012 z dne 13. 3. 2013 in I Cpg 747/2013 z dne 6. 6. 2013.