Jedro

Če delodajalec delavca ne seznani s pričakovanim obsegom dela (normo), mu zaradi očitka, da pričakovanega obsega dela ni dosegel, ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se izpodbijana 7. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana 5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Z a v r n e se zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati tožniku iz naslova dodatka na plače bruto znesek 102.000,00 SIT, od tega zneska obračunati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 do plačila," izpodbijana 8. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje pa se spremeni tako, da se glasi: "Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka." V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 139,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija se glede odločitve o dodatku k plači (106.500,00 SIT), dodatku na delovno dobo (12.447,08 SIT), plačilu nadur (318.006,00 SIT) in stroških prevoza in prehrane (17.043,00 SIT), ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz razloga nesposobnosti z dne 6.1.2006, zaradi česar tožniku delovno razmerje ni prenehalo zakonito dne 8.2.2006, ampak mu je trajalo do 31.8.2006. Toženi stranki je naložilo, da tožniku zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplača 700.000,00 SIT odškodnine, pa tudi plače po pogodbi o zaposlitvi za čas od 8.2.2006 do 31.8.2006, obračunane od bruto mesečnega zneska 162.998,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, dodatke v bruto višini 102.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 do plačila ter sorazmerni del regresa za leto 2006 v znesku 10.216,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2006 do plačila. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 1.9.2006 do 16.11.2006, za plačilo odškodnine v višini 300.000,00 SIT, dodatka na plačo v višini 4.500,00 SIT, dodatka na delovno dobo v višini 12.447,08 SIT, nadur v višini 318.006,00 SIT in stroškov prevoza na delo in prehrane v višini 17.043,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo. Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožniku stroške postopka v znesku 44.528,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2006 do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ta v nasprotju z dejstvi, ki izhajajo iz listin in zapisnikov. Do nekaterih listin sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je tožena stranka imela razvit sistem normativov. Tožnik je bil z njimi seznanjen, saj je sproti prejemal normativne liste. Ni pa bila njegova stvar, da presoja, ali je norma prirejena za delo na digitalnih strojih. Normativi v normativnih listih so dovolj jasni, z njimi pa so se delavci seznanjali med uvajalnim delom. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbe tudi napačno sledilo priči S., ki je opravljal povsem drugačno delo in priči M.L., ki je povedal, da je bil seznanjen z zmogljivostjo stroja. Seznanjenost s tem pa je hkrati seznanjenost z normo. Pritožba še meni, da je trinajstdnevni preizkus dovolj za ugotovitev tožnikove nesposobnosti, saj to pomeni tri tedne (dva dni je imel tožnik dopust); zakon in kolektivna pogodba dejavnosti ne določata nobenega (daljšega) roka. Ne drži tudi ugotovitev, da tožena stranka ni preverila možnosti za zaposlitev tožnika pod spremenjenimi pogoji. To možnost je preverila, vendar je ni našla. Nadalje se tožena stranka pritožuje na odločitev o odškodnini. Tožniku ni nastala nobena škoda, saj mu je delovno razmerje priznano do njegove nove zaposlitve. Do škode bi prišlo, če bi bil tožnik brezposeln. Glede dodatka v višini 7.100,00 SIT pritožba opozarja na izpoved V.K., da je bil ta znesek vključen v osnovno plačo, ki je višja od izhodiščne plače po kolektivni pogodbi dejavnosti. Dokazno breme v zvezi s tem zahtevkom je bilo na tožniku, ki bi moral predložiti plačilne liste. Sodišče bi lahko zaslišalo tudi predlagano pričo - računovodkinjo. Končno pritožba meni, da tožnik ni upravičen do regresa za letni dopust, ker mu je delovno razmerje prenehalo že v februarju 2006 in še ni pridobil pravice do koriščenja dopusta za to leto. Poleg tega je tožnik regres v prisojeni višini prejel. Zato pritožba predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zoper odločitev o stroških postopka. Dejstvo, da je hitro dobil zaposlitev ni okoliščina, ki bi vplivala na odmero odškodnine. Sprejel je zaposlitev, ki ne ustreza njegovi strokovni izobrazbi, saj dela kot pleskar. Iz sodne prakse pozna primer dosojene odškodnine v višini enega milijona tolarjev delavcu, ki si je takoj našel drugo zaposlitev. Glede opravljenih nadur bi moralo sodišče prve stopnje priznati plačilo vsaj kot za navadne ure. S svojo evidenco je tožnik dokazal, da je ure opravil, medtem ko tožena stranka ni predložila ničesar. Tudi do zahtevanih dodatkov je upravičen, saj je iz plačilnih list razvidno, da jih ni prejel. Ne strinja se tudi z ugotovljenim deležem uspeha v pravdi. V celoti je uspel z zahtevkom glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, z denarnim delom pa ni uspel le v deležu 25 %. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku v celoti oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti - glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, popolno je ugotovljeno dejansko stanje in v pretežnem delu pravilno uporabljeno materialno pravo.

Med razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi je tudi razlog nesposobnosti, ki je po 2. alineji 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) podan v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, ali neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in izvršilnimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu knjigoveškega delavca dne 6.1.2006, ker v normalnem delovnem času ni opravil potrebne količine dela za 100 %-no plačo, ampak ga v povprečju opravi le 20 % do 30 % dnevno. Kot izhaja iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožnik za posamezno fazo dela porabil več časa, kot ga je predvideno z normativom za določen stroj. Delodajalec je ugotovil, da norma ni postavljena previsoko in da je imel tožnik na razpolago dovolj časa, da se je uvedel v delo. Njegovega zagovora, da dela tako hitro, kot lahko, da dela kvalitetno in da ima zaradi številnih nadur težave s hrbtenico, delodajalec ni sprejel. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni bil seznanjen z dejstvom, da dela po normi oziroma s tem, kakšna je predvidena norma. Seznanjen je bil z normativom strojev, kar pa ni enako delovni normi. Pritožbeno sodišče glede na pritožbeni očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da seznanitev z normativom (zmogljivostjo) stroja sama po sebi še ne pomeni, da je bil tožnik seznanjen s pričakovanim obsegom dela. Če je tožena stranka pričakovala od delavcev, da dnevno naredijo toliko, kot znaša zmogljivost stroja, bi morala o tem delavce obvestiti. Njeno očitno pričakovanje, da se to razume samo po sebi, ni utemeljeno. Kot izhaja iz izpovedi prič, tožnik ni bil seznanjen s tem, da dela po normi in kolikšna je ta, ampak le s tem, kolikšna je zmogljivost stroja. Iz plačilnih list ni razvidno, da bi bila plača odvisna od doseganja norme (kar je običaj, kadar je delo normirano) in tudi v pogodbi o zaposlitvi ni določeno, kakšen je pričakovani obseg tožnikovega dela. Poleg tega zaslišane priče - M.L., N.S., V.K. in M.O. - niso potrdile, da je bil tožnik seznanjen s tem, da dela po normi in kakšna je ta. Tega dejstva ne spremeni niti podatek, da se je pri toženi stranki uporabljal sistem B., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje oprema za grafično industrijo, namenjena za izdelavo kalkulacij, delovnih nalogov, za spremljanje proizvodnje in materialnega poslovanja v tiskarnah. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnika seznanila s tem, da se od njega pričakuje dnevno doseganje določene norme. V postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno le, da glede na zmogljivost posameznega stroja za posamezno operacijo porabi več časa, kot je predvideno, vendar pa iz tega ne izhaja, da dela ni opravil pravočasno, strokovno in kvalitetno. Morda je zaradi prevelike porabe časa v končni fazi opravil manj dela, kot ostali delavci oziroma, kot se je od njega pričakovalo, vendar pa tožena stranka ni izkazala, ali to drži oziroma, koliko opravljenega dela dnevno je od njega pričakovala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilna.

Posledično je pravilna odločitev o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje. V zvezi s tem delom odločitve sodišča prve stopnje pritožba tožene stranke ne vsebuje ničesar, zato ob preizkusu po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da prisojena mesečna višina plače izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in da je tožnik do nje za čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki upravičen.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi sorazmerni del regresa za leto 2006 v znesku 10.216,67 SIT in 102.000,00 SIT iz naslova dodatka k plači v skladu s Kolektivno pogodbo grafične dejavnosti, Tarifna priloga (Ur. l. RS, št. 103/2004) in Dogovorom o politiki plač v obdobju 2004 do 2005. V zvezi z odločitvijo o regresu za letni dopust za leto 2006 je pritožba neutemeljena. Stališče, da tožnik do sorazmernega dela regresa ni upravičen, ker v letu 2006 še ni pridobil pravice do dopusta, je zmotno. Poudariti je potrebno, da se pravica do dopusta ne pridobiva vsako leto znova, ampak v skladu z določilom 161. člena ZDR delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev. Tožnik je pogoj za izrabo celotnega letnega dopusta za ves čas zaposlitve pri toženi stranki pridobil že aprila 2005, zato je v letu 2006 že imel pravico do izrabe celotnega letnega dopusta. Teoretično bi ga torej lahko v celoti izrabil do 8. februarja 2006, ko mu je delovno razmerje prenehalo. Iz plačilne liste za februar 2006 sicer res izhaja, da je iz naslova regresa za letni dopust prejel 10.390,00 SIT neto. Vendar pa pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja do 31.8.2006, to pa pomeni, da je bil tožnik pri toženi stranki upravičen ne le do sorazmernega dela, pač pa do celotnega regresa za letni dopust za leto 2006. Zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo zahtevani znesek, ki je znatno nižji od pripadajočega.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper 1., 4. in 6. točko izreka zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Utemeljena pa je pritožba glede odločitve o plačilu 102.000,00 SIT bruto iz naslova dodatka k plači (5. točka izreka). Dne 7.9.2004 je bila sprejeta Tarifna priloga h KP dejavnosti, ki je določila nove izhodiščne plače z veljavnostjo od avgusta 2004 do julija 2005 oziroma do sprejema nove Tarifne priloge. V 2. točki Tarifne priloge je določeno, da se osnovne plače delavcev, tudi tiste ki so višje od izhodiščnih plač v posameznem tarifnem razredu, z mesecem avgustom 2004 povečajo za 3,5 % in veljajo do julija 2005. V poglavju Usklajevanje plač z dogovorom o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005 Tarifna priloga določa, da v kolikor se ob povečanju osnovnih plač po 1. točki te tarifne priloge (ki vsebuje zneske izhodiščnih plač po tarifnih razredih) delavčeva bruto plača za redno delo ne poveča najmanj za znesek, določen skladno z določili 3. in 4. člena Dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005, to je za 7.100 SIT, delavcu vsak mesec pripada k plači še razlika do navedenega zneska.

Iz navedenega sledi, da so se določbe o uskladitvi plač nanašale na vse plače, ne le izhodiščne plače za posamezen tarifni razred. Izjema so bile le plače po individualnih pogodbah o zaposlitvi. Vendar pa citiranih določb ni mogoče poenostaviti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Tožnik se je zaposlil pri toženi stranki novembra 2004, ker je tožena stranka v tem mesecu opremila prostore z novo digitalno opremo. V 14. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da spada delovno mesto, za katero je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi v V/4. tarifni razred oziroma je v razmerju 1,95 do izhodiščne plače po KP dejavnosti. Izhodiščna plača I. tarifnega razreda po KP dejavnosti je po uskladitvi v maju 2004 znašala 83.589,00 SIT, upoštevajoč razmerje 1,95 pa privede do tožnikove osnovne plače v višini 162.998,00 SIT. To pomeni, da je tožena stranka že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi plače ustrezno uskladila z določili Tarifne priloge h KP dejavnosti in Dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005. Le če plač s temi predpisi ne bi uskladila, bi bil tožnik do dodatka v višini 7.100,00 SIT mesečno upravičen in le v tem primeru bi se moral dodatek posebej izkazovati v plačilni listi. Tožnik ni niti zatrjeval, da je bila osnova, od katere se je odmerila njegova plača, pri toženi stranki tudi pred majem 2004 enaka, kot v novembru 2004 - kar sicer ni verjetno, saj je bila ta osnova določena v KP dejavnosti po uskladitvi. To pomeni, da je tožena stranka plače uskladila oziroma povečala za 3,5 %, kar je več, kot je določeno v 3. in 4. členu Dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005, izplačilo posebnega dodatka ni bilo potrebno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano 5. točko izreka sodbe spremenilo tako, da je v tem delu zahtevek zavrnilo.

Tožnik je predlagal razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR, ker je menil, da zaradi porušenih medsebojnih odnosov nadaljevanje delovnega razmerja ne bo več možno. Sodišče prve stopnje je predlogu sledilo in po ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le to razvezalo z dnem, ko se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu. Tožniku je glede na to, da si je sorazmerno hitro našel zaposlitev in glede na krajši čas trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki priznalo odškodnino v višini 700.000,00 SIT (2. in 3. točka izreka).

Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. Po 1. odstavku 118. člena ZDR sodišče po tem, ko ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča in delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je ugotovilo trajanje delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu in je tudi odmerilo primerno odškodnino. Pritožba tožene stranke, da tožnik ni utrpel nobene škode, ker ima priznano delovno razmerje z vsemi pravicami brez prekinitve do zaposlitve pri drugem delodajalcu, ni utemeljena. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka je sicer izjemno skromna, vendar zadošča za preizkus. Protipravno ravnanje tožene stranke je izkazano z nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je mogoče pripisati krivdi tožene stranke, saj tožnika ni določno seznanila s tem, kaj od njega pričakuje. Med tem ravnanjem in škodo, ki je nastala tožniku, obstaja vzročna zveza, saj je bil tožnik osem mesecev brez zaposlitve. Odškodnina po 1. odstavku 118. člena ZDR nadomešča reintegracijo in pokriva škodo, ki jo delavec utrpi zaradi nenadne izgube zaposlitve, zaradi katere je prisiljen iskati drugo (v konkretnem primeru celo neustrezno) zaposlitev in zaradi katere se znajde v negotovem položaju glede prihodnosti. Škode torej ne predstavlja le izguba na zaslužku, ki jo delavec dobi povrnjeno v okviru vseh pravic iz delovnega razmerja, ampak tudi navedene okoliščine. Od teh je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožnik sedem mesecev brez zaposlitve in da je bil pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki zaposlen le dobro leto. Drugih okoliščin tožnik niti ni navajal. Pritožbeno sodišče se strinja, da je prisojena odškodnina (dobre štiri bruto plače) z upoštevanjem navedenih okoliščin primerna, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka.

V zvezi s to odločitvijo je neutemeljena tudi pritožba tožnika. Odmerjena odškodnina je zaradi zgoraj navedenega primerna. Tožnik ni navajal okoliščin, ki bi utemeljevale višjo odškodnino. Na odmero ni vplivalo zgolj dejstvo, da si je v sorazmerno kratkem času našel drugo, čeprav neustrezno zaposlitev. V primeru iz sodne prakse, ki ga le pavšalno omenja pritožba, je lahko šlo za drugačne okoliščine in tudi uspešnejše dokazovanje škode, zato se tožnik na odločitev v drugi, neimenovani zadevi, ne more sklicevati. Kot že rečeno je glede na znane okoliščine primera priznana odškodnina primerna, zato je pritožbeno sodišče v tem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (del 7. točke izreka).

Neutemeljena je nadalje tožnikova pritožba glede odločitve o zahtevku za plačilo nadur. Drži sicer pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje tožniku lahko prisodilo le plačilo za navadne ure, če je ugotovilo, da delodajalec ni odredil nadurnega dela. Vendar pa bi to lahko storilo le v primeru, če bi ugotovilo, da so bile zatrjevane ure dejansko opravljene. Evidenca, ki jo je vodil tožnik sam, ne dokazuje, da so bile evidentirane ure res opravljene. Dokazno breme za trditev, da je opravil delo prek polnega delovnega časa oziroma dodatne ure, je bilo na tožniku, ki bi moral zatrjevano dejstvo verjetneje izkazati (npr. s pričami). Pisna evidenca, ki jo je vodil le tožnik in je ni potrdila tožena stranka, nima dokazne vrednosti, ki bi omogočala zaključek, da so bile evidentirane ure tudi dejansko opravljene. Ker tožnik za dokazovanje tega dejstva drugih dokazov ni predlagal, je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo nadur utemeljeno zavrnilo.

Utemeljeno je zavrnjen tudi zahtevek za plačilo 4.500,00 SIT, dodatka v višini 12.447,08 SIT ter stroškov prevoza in prehrane. Za prvi znesek ni pravne podlage, glede drugega pa se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da je bil po listinskih podatkih v spisu pravilno obračunan. Zahtevek za plačilo dodatnih stroškov prevoza in prehrane je vezan na zahtevek za plačilo nadur oziroma dodatno opravljenih ur, ki pa niso izkazane in posledično tudi ni izkazano, da bi bil tožnik upravičen zahtevanih stroškov prevoza na delo in regresa za prehrano.

Tožnik je v pretežnem delu uspel z zahtevkom, ki je v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (nezakonitost odpovedi, priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi za čas trajanja delovnega razmerja, vključno s plačo in regresom za letni dopust in odškodnino namesto reintegracije).

Tožena stranka je "uspela" v tistem delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, to je glede zneska 454.026,08 SIT (zavrnjeni del odškodnine v znesku 300.000,00 SIT je v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, v tem primeru pa po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na izid).

Osnova za obračun odvetniških stroškov v sporih o prenehanju delovnega razmerja (za tožbo) znaša po tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) 300 točk. Za znesek, s katerim tožnik ni uspel in ni v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, je osnova prav tako 300 točk. Stranki sta torej glede na vrednost spora uspeli v enakem deležu, zato je pritožba tožnika glede deleža uspeha v pravdi neutemeljena, pritožba tožene stranke, da tožniku ni dolžna povrniti stroškov postopka pa utemeljena. Glede na enak delež uspeha v pravdi je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper odločitev o stroških zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa ugodilo (poleg tega, naj tožnik krije sam svoje stroške postopka je predlagala, naj jih v celoti povrne toženi stranki) in izpodbijano sodbo v 8. točki izreka spremenilo tako, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato svoje pritožbene stroške krije sam. Tožena stranka je uspela le v delu, ki se nanaša na plačilo 102.000,00 SIT, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov za pritožbo v višini 250 točk oziroma 114,75 EUR, kar povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV znaša 139,99 EUR.

Ker gre v tem primeru delno za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, je revizija za ta del po določbah ZDSS-1 dovoljena. Ni pa dovoljena glede odločitve o posameznih zahtevkih iz naslova prejemkov iz delovnega razmerja (zaradi višine posameznega zahtevka, ki ne dosega revizijskega praga): dodatka k plači, dodatka na delovno dobo, plačila nadur in stroškov prevoza in prehrane, a jo pritožbeno sodišče v skladu z 32. členom ZDSS-1 lahko dopusti. To stori v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni določalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato revizije zoper odločitev o navedenih zahtevkih ni dopustilo.