Jedro

Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, kot jo je tožnik navedel v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine in ugovoru zoper informativni izračun. Navedba, da je preveril v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovil, da ta v eno smer znaša 44 km, po presoji sodišča ne zadostuje. Zlasti ob upoštevanju, da je tožnik priglasil drugačno razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravlja dela. Zanemariti tudi ne gre, da je tožnik že vse od leta 2012 uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela v razdalji 150 km dnevno, ki so mu bili po neprerekanih navedbah tožbe vedno priznani v priglašeni višini.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 07 01-96039-2 z dne 25. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) tožniku odmerila dohodnino za leto 2017 v znesku 6.064,88 EUR, pri čemer razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 721,35 EUR ter jo mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Iz izreka navedene odločbe še izhaja, da posebni stroški v postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik zoper informativni izračun dohodnine za leto 2017 pravočasno ugovarjal. Davčni organ je preveril navedbe tožnika in na podlagi svojih podatkov in podatkov tožnika tožniku odmeril dohodnino za leto 2017. Sklicuje se na 45. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki določa, da zavezanec, ki prejema dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, lahko uveljavlja zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Navedeni stroški se priznajo pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi drugega odstavka 44. člena tega zakona določi vlada. Tožniku so bila na podlagi predloženih dokazil priznana povračila stroškov, ki so bila odšteta od celotnega dohodka. Tožnik je uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini, oziroma oprostitev na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali druge mednarodne pogodbe. Zato je bil v skladu z mednarodno pogodbo in določbo prvega odstavka 137. člena ZDoh-2 od odmerjene dohodnine tožniku odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov. Tožnik je uveljavljal stroške prevoza na delo in iz dela v višini 6.264,00 EUR za prevoz od običajnega prebivališča do mesta opravljanja dela za prevoženih 75 km v eno smer. Na podlagi evidenc davčnega organa znaša razdalja med običajnim prebivališčem tožnika in mestom opravljanja dela 44 km in ne 75 km, kot jih je uveljavljal tožnik. Zato je davčni organ tožniku priznal stroške prevoza (le) za 44 km v eno smer.

3. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo. Sklicuje se na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba), v kateri je v osmem odstavku 3. člena določeno, da se delojemalcu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, prizna stroške prevoza na delo in z dela do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Mesto opravljanja dela je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Za določanje oddaljenosti pa se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave. Davčni organ je v izpodbijani odločbi priznal stroške za prevoz v zvezi z delom zgolj v višini 3.674,88 EUR, saj je kot razdaljo upošteval 44 km v eno smer od tožnikovega prebivališča - ... in mestom opravljanja dela - ..., Avstrija. Glede na Uredbo je tožnik upravičen do povračila stroškov kilometrine glede na najkrajšo običajno cestno povezavo. Tako prvostopenjski organ, kot tudi pritožbeni organ sta preverila v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovila, da najkrajša pot v eno smer znaša 44 km. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno upošteval razdaljo 44 km za prevoz in je bila višina neobdavčenih stroškov pravilno izračunana.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v delu, ki se nanaša na stroške, ki jih ima tožnik s prihodom in odhodom na delo in z dela. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo iz razloga, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje v delu priznanja stroškov prevoza na delo. V pritožbi je zatrjeval, da se izpodbijana odločba, v delu, ki se nanaša na priznanje stroškov prevoza na delo, sploh ne da preizkusiti, saj je zgolj pavšalno navedeno, da je najkrajša običajna cestna povezava v dolžini 44 km. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je preveril razdaljo v spletnih aplikacijah in ugotovil, da je najkrajša pot od tožnikovega prebivališča do mesta opravljanja dela dolga 44 km v eno smer. Taka obrazložitev je v celoti pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti. Ni namreč obrazloženo, kje naj bi ta pot sploh potekala. Iz navedenega razloga je bila tožniku kršena pravica do pravnega varstva. Tožnik pri tem še dodaja, da dela pri navedenem delodajalcu že od leta 2012 in je vsako leto v svoji napovedi uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela. Za vsa leta so mu bili priznani stroški za razdaljo 150 km za vsak dan, ki ga je tožnik prebil na delu. Tožnik kot dokaz za svoje trditve prilaga odločbe o odmeri dohodnine za leta 2013, 2014 in 2015, iz katerih je razvidno, da je davčni organ vedno upošteval razdaljo prevoza na delo in z dela v dolžini 150 km. Navaja še, da mu ni znano, da bi se v letu 2017 vzpostavila kakšna nova cestna povezava, ki bi vplivala na spremembo odločitve. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po podatkih spisa je tožnik rezident Republike Slovenije in je v letu 2017 prejemal dohodek, ki ima vir v Republiki Avstriji. Pri odmeri dohodnine je davčni organ upošteval odbitek davka plačanega v tujini, skladno z Uredbo pa je tožniku delno priznal tudi stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela. Tožnik izpodbija odločbo v delu, ki se nanaša na priznane stroške prevoza na delo in z dela, saj meni, da priznana višina teh stroškov ni pravilna. Tožnik je namreč uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela za razdaljo 150 km za vsak delovni dan, davčni organ pa je upošteval razdaljo 88 km (44 km v eno smer) za vsak delovni dan, brez natančnejše obrazložitve glede poteka poti.

8. V osmem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da se delojemalcu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, prizna strošek prevoza na delo in z dela do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Za določanje oddaljenosti v skladu s 3. členom Uredbe se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave (šesti odstavek 3. člena Uredbe).

9. Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, kot jo je tožnik navedel v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine in ugovoru zoper informativni izračun. Navedba, da je preveril v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovil, da ta v eno smer znaša 44 km, po presoji sodišča ne zadostuje. Zlasti ob upoštevanju, da je, kot že omenjeno, tožnik priglasil drugačno razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravlja dela. Zanemariti tudi ne gre, da je tožnik že vse od leta 2012 uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela v razdalji 150 km dnevno, ki so mu bili po neprerekanih navedbah tožbe vedno priznani v priglašeni višini. Ob upoštevanju navedenega in ob nespremenjenih pravnih podlagah, ki so relevantne za obravnavani primer, bi drugače ugotovljena najkrajša običajna cestna povezava zahtevala dodatno pojasnilo in obrazložitev. Tako pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, zakaj je prišlo do spremembe, prav tako ni pojasnjeno s pomočjo katere spletne aplikacije je bila ugotovljena najkrajša običajna cestna povezava in kje naj bi ta povezava dejansko potekala. Tega tudi ni mogoče ugotoviti iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, ki je odločil o tožnikovi pritožbi in navedenih pomanjkljivosti obrazložitve ni odpravil. 10. Ker izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve glede tega, kaj je v konkretnem primeru običajna cestna povezava po 3. členu Uredbe, pravilnosti odločbe ni bilo mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. V ponovnem postopku bo morala toženka svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.