Jedro

Ali gre v obravnavanem primeru, ko je bil del prejšnjega objekta zaradi nevarnosti za okolico odstranjen, še vedno za rekonstrukcijo, ali pa za novogradnjo, kar zatrjuje tožnik, na njegove pravice ali pravne koristi ne vpliva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo investitorici A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo manj zahtevnega objekta (enostanovanjske stavbe) na zemljišču parc. št. 1683/1 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se predvidena gradnja nahaja v ureditvenem območju Krtina, ki se na podlagi Prostorskega plana za območje Občine Domžale ureja z Odlokom o prostorskih ureditvenih območjih za območje Občine Domžale (Uradni vestnik Občine Domžale, št. 3/2012, v nadaljevanju PUP) in da nameravana gradnja leži v območju morfološke enote Rg. Ugotovila je, da je predvidena rekonstrukcija objekta skladna z merili in pogoji za oblikovanje objektov, določenimi v 19. členu PUP glede lege objekta, velikosti, volumna, zunanjega izgleda, arhitekturnih elementov, oblikovanja zunanje ureditve in lege komunalne infrastrukture. Tlorisne dimenzije objekta se s predvideno rekonstrukcijo ne spreminjajo. Indeks intenzivnosti izrabe zemljišča (FSI) znaša 0,47 in je manjši od obstoječega 0,48, faktor zazidave (FZ) pa je 31 % pozidanosti in je enak obstoječemu faktorju zazidave. Indeksa FSI in FZ sta skladna s 13. točko 19. člena PUP. Ugotovila je še, da bo etažnost objekta pritličje in mansarda, višina slemena rekonstruiranega objekta bo izenačena z višino slemena sosednjega objekta, izmere gabarita objekta pa ostanejo nespremenjene.

Ugotovila je, da predvidena rekonstrukcija stanovanjske stavbe obsega delno zamenjavo in obnovo zunanjih sten objekta, odstranitev in sprememba notranjih sten pritličja ter prilagoditev tlorisa bivalnim zahtevam. Z rekonstrukcijo se zamenja tudi celotna strešna konstrukcija, pri čemer se podstrešje preuredi v mansardo, nadviša pa se tudi pritličje in stene celotnega objekta zaradi zahteve hidrološko hidravlične študije, saj se objekt nahaja na poplavnem območju. Z rekonstrukcijo se ne spreminja lega objektu ter namembnost. Ugotovila je še, da se odmik objekta od tožnikovega zemljišča parc. št. 1683/2 poveča z 0,2 m na 1,5 m. Glede na navedbe tožnika na ustni obravnavi toženka ugotavlja, da iz predloženega projekta izhaja, da se bo zaradi dviga kote pritličje bruto volumen objekta povečal iz obstoječih 640,13 m3 na 689,76 m3, kar predstavlja 7,7 %. Navedeno pomeni, da se prostornina novega objekta ne spremeni za več kot 10 %, kot je omejitev po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Sklicuje se še na inšpekcijski pregled, na katerem je gradbena inšpektorica ugotovila, da gre za objekt v slabem stanju in investitorici predlagala, naj pristopi k rekonstrukciji objekta ter v sklopu predvidene rekonstrukcije odstrani dele objekta, ki so nevarni za okolico, ti naj se v nadaljnjem postopku zamenjajo s tehnično ustreznimi, ohranjene dele konstrukcije pa naj se z ustrezno sanacijo in izvedbo poveže v celovito konstruiran objekt. Glede tožnikovih navedb o odmiku toženka odgovarja, da določba 21. člena PUP ne velja, če gre za gradnjo, ki se od medsosedske meje namerava graditi v enakem odmiku, kot je odmaknjen obstoječ, istovrsten objekt na sosednjem zemljišču. Ugotavlja, da je tožnikov objekt postavljen do meje zemljišča, ki je v lasti investitorice.

Ugotavlja še, da je iz priložene dokumentacije razvidno, da so vplivi nameravane gradnje znotraj dovoljenih toleranc, za vsebino pa odgovarja projektant posameznega načrta, ki ga je izdelal in potrdil s svojim podpisom ter jamčil, da je načrt v skladu s prostorskim aktom, gradbenimi predpisi in projektnimi pogoji ter da objekt izpolnjuje vse bistvene zahteve. Tožnik za svoje trditve glede osenčenja in prekomernih vplivov ni predložil nobenih dodatnih dokazil. Glede na navedbe o poplavni ogroženosti pa se toženka sklicuje na vodno soglasje, ki ga je izdala Agencija RS za okolje.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo objekta, s predvidno gradnjo pa se namerava na navedenem zemljišču zgraditi stanovanjski objekt, ki presega FZ in FSI, ki je na navedenem območju dopusten za novogradnje. Pojasnjuje, da je bil prejšnji objekt, razen zunanje južne stene, porušen novembra 2012, torej preden je bila vložena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča I U 1113/2011 in I U 1431/2009. Poleg tega je predvideni objekt po volumnu večji in višji od objekta, ki je na predmetnem zemljišču stal prej. Projekt ne vsebuje načrtov in elaboratov, ki so po Pravilniku o projektni dokumentaciji predpisani za odločanje o gradbenem dovoljenju za novogradnje. Predvideni objekt bo preko predpisanih omejitev vplival na tožnikovo nepremičnino, in sicer glede varstva pred poplavami, meteornega odvodnjavanja, požarne varnosti, osenčenja, hrupa, parkiranja, dostopa (preko zemljišča, na katerem je predvidena gradnja, poteka služnostna pot v korist tožnikovega objekta) ter nenazadnje statične varnosti. Pri tem pripominja, da je statična ustreznost predvidenega objekta zelo pomembna, saj leži blizu njegovega objekta. Poleg tega bi projekt moral obsegati tudi izračun vplivnega območja in projekt meteornega odvodnjavanja. Meni, da bi morala prizadeta stranka upoštevati tudi projektne pogoje, ki jih je izdal ARSO. Zato celostna ugotovitev in presoja negativnih vplivov ni mogoča. Ne strinja se niti s stališčem toženke, da stanje v naravi ni pravno pomembno, ker je naloga toženke le preveriti skladnost projekta s prostorskim aktom, kar podrobneje pojasni.

Meni, da gre za situacije iz 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je navedena odločba tudi nična. Navajanje neresničnih dejstev v projektni dokumentaciji ni dovoljeno v skladu s 140. členom ZUP ter v skladu s temeljnimi načeli postopka, kakor tudi z občimi načeli.

Za novogradnjo gre tudi zato, ker se nadomešča več kot 50 % konstrukcijih elementov starega objekta, ker je bil objekt v porušenem stanju in kot tak minimalno vzdrževan. Pri tem povzema mnenje sodne izvedenke za gradbeništvo B.B. z dne 30. 10. 2013. Predlaga odpravo odločbe upravnega organa prve stopnje ter 2. in 3. točke odločbe upravnega organa druge stopnje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je tožba neutemeljena, izpodbijana odločba pa pravilna in zakonita. Predlaga, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi uveljavlja, da je izpodbijana odločba nična iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. To določbo je treba razlagati tako, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana zaradi vplivanja na odločanje upravnega organa s strani strank ali tretjih oseb, ki so za dosego določene odločitve uporabile silo, grožnjo, zvijačo ali podobno nedovoljeno dejanje, izdana odločba, ki ne predstavlja pravega izraza volje oblastvenega organa. Takšnih dejstev pa tožnik niti ne zatrjuje. Če odločba temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, je to razlog za njeno izpodbijanje z rednimi pravnimi sredstvi.

V zadevi ni sporno, da se predvidena gradnja nahaja v območju urejanja PUP, v ureditvenem območju Krtina, v območju morfološke celote Rg. Na navedenem območju so skladno z določbami 9. in 10. člena PUP med drugim dovoljene rekonstrukcije in dozidave stanovanjskih objektov, če so bili objekti zgrajeni z gradbenim dovoljenjem oziroma so bili zgrajeni pred letom 1967, dovoljene pa so tudi novogradnje enodružinskih stanovanjskih objektov na območjih, kjer so že objekti (prvi odstavek 10. člena).

Sporno je, ali gre v obravnavanem primeru, ko je bil del prejšnjega objekta zaradi nevarnosti za okolico odstranjen, še vedno za rekonstrukcijo, ali pa za novogradnjo.

Presoja, ali gre v obravnavanem primeru za tak primer, pa v obravnavani zadevi niti ni odločilna. Tudi če bi v obravnavanem primeru res šlo za novogradnjo in ne za rekonstrukcijo, kar zatrjuje tožnik, to namreč na njegove pravice ali pravne koristi ne bi vplivalo.

Kot rečeno, so na navedenem območju skladno z določbami 9. in 10. člena PUP dovoljene tudi novogradnje enodružinskih stanovanjskih objektov, razen če ne gre za območje, kjer ni obstoječih objektov. V zadevi ni sporno, da sta predvidena pozidanost in faktor izkoriščenosti enaka prejšnjemu. Gradnjo v okviru prejšnje pozidanosti in faktorja izkoriščenosti pa dopušča 13. točka 19. člena PUP.

Ker iz neprerekane ugotovitve toženke v izpodbijani odločbi izhaja, da je tožnikov objekt postavljen na mejo zemljišča nameravane gradnje, določba o minimalnem odmiku 4 m od medsoseske meje v obravnavanem primeru ne bi prišla v poštev, tudi če bi šlo za novogradnjo. Šesti odstavek 21. člena PUP namreč določa, da navedeni odmiki (4 m) ne veljajo, če se novogradnja od medsoseske meje namerava graditi v enakem odmiku, kot je odmaknjen obstoječ, istovrsten objekt na sosednjem zemljišču, kar je potrebo razlagati tako, da je dovoljen enak odmik ali večji.

Sodišče pa se tudi strinja z ugotovitvijo toženke, da iz predložene projektne dokumentacije izhaja, da so vplivi nameravane gradnje znotraj dovoljenih toleranc.

Po prvem odstavku 65. člena ZGO-1 mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze. Sodišče se strinja, da tožnik za svoje navedbe glede osončenja in ostalih prekomernih vplivov nameravane gradnje v upravnem postopku ni predložil nobenih dokazov. Poleg tega iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da je bila v postopku izdelana hidrološko hidravlična študija in pridobljeno ustrezno vodno soglasje. Iz hidrološko hidravlične študije izhaja, da načrtovana gradnja nima vpliva na vodni režim odtoka poplavnih vod, da je zagotovljena požarna varnost objekta pa izhaja iz Zasnove požarne varnosti in Izkaza požarne varnosti.

Ostali tožbeni ugovori, in sicer da projekt ne vsebuje načrtov in elaboratov, ki so po Pravilniku o projektni dokumentaciji predpisani za novogradnje, izračuna vplivnega območja ter projekta meteornega odvodnjavanja, da bo objekt prekomerno vplival na hrup, parkiranje, dostop do tožnikovega zemljišča (zaradi ovirane služnostne poti), varnost njegovega objekta, da bi morala investitorka upoštevati projektne pogoje ARSO in navedbe, s katerimi tožnik povzema ugotovitve iz izvedeniškega mnenja sodne izvedenke B.B., ki so tudi sicer zgolj pavšalni, pa so nedovoljena tožbena novota, saj jih tožnik ni uveljavljal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih upravičeno ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Prizadeta stranka pa povrnitve svojih stroškov ni uveljavljala.