Jedro

Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka do terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni upravičena na podlagi dejstva, da se je z aneksom št. 3 podizvajalec odpovedal uveljavljanju zakonskih zamudnih obresti. Kot je utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo vseh 5 elementov za uporabo določbe 631. člena OZ izpolnjeno dne 30. 3. 2016, kar pomeni, da naknadna odpoved izvajalca v aneksu, ki je bil s strani izvajalca podpisan 27. 9. 2016, v tem delu nima nobenega vpliva na obseg podizvajalčeve terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v II. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi: "II. a) Sklep o izvršbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VL 91259/2016-2 z dne 15. 9. 2016 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo 10.902,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 do plačila;

II. b) v tretjem odstavku pa se navedeni sklep spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 130,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2017 do plačila, višji zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov pa se zavrne;

II. c) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki tožnici plačati znesek 1.339, 16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 do plačila;

II. d) Zavrne se tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 1.903,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločbi odločilo: da se sprememba tožbe z dne 11. 9. 2018 dovoli (I. točka izreka); da sklep o izvršbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VL 91259/2016-2 z dne 15. 9. 2016 ostane v prvem odstavku izreka v veljavi, kolikor toženi stranki nalaga, naj tožeči stranki plača 12.242,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 do plačila (II. a točka izreka); da se navedeni sklep v preostanku prvega odstavka izreka razveljavi ter se zavrne tožbeni zahtevek, da tožena stranka tožeči stranki plača 1.903,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2016 do plačila (II. b točka izreka); da se v tretjem odstavku navedeni sklep spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 130,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2017 do plačila, višji zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov pa se zavrne (II. c točka izreka); da mora tožena stranka v 15 dneh tožeči stranki povrniti 1.290,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo (smiselno razen zoper II./b in zavrnitveni del II./c točke izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo izpodbijanega dela odločbe in zavrnitev (preostalega dela) tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane odločbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno uporabilo institut prekluzije. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve pojasnilo razliko med pojmoma1 presežna dela in nepredvidena oziroma dodatna dela glede na to, katera se opravijo po prvotno veljavni pogodbi in za katera je treba skleniti nov/dodaten dogovor. Pritožbena navedba, da je tožena stranka vseskozi zatrjevala, da je zavrnila zahtevek za plačilo zaradi presežnih del, zato po presoji višjega sodišča utemeljuje zaključek sodišča prve stopnje, da je s kasnejšo navedbo, da je zavrnila XVI. situacijo zaradi izvedbe dodatnih in nepredvidenih del, tožena stranka prekludirana. Višje sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka vse do zadnje pripravljalne vloge z dne 27. 9. 2018, podane po prvem naroku dne 13. 9. 2018, ni substancirano zatrjevala, da je prav vsa zahtevana plačila izvedla na podlagi XV. situacije. V pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2018 je tožena stranka (med drugim) sicer res navedla, da je po XV. situaciji plačala vsebino postavk 1.2.6. in 1.2.7. iz ponudbenega predračuna za levi tir in postavk 2.2.6. in 2.2.7. iz ponudbenega predračuna za desni tir, a je hkrati protispisno navedla, da je to poplačala na podlagi predloženega enega računa tožeče stranke. Ta račun namreč ni v nobeni zvezi s 3 spornimi računi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je konkretna navedba, da so bila prav vsa dela opravljena in plačana že s XV. situacijo, nova. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje izvedlo vsebinsko primerjavo XV. in XVI. situacije, na podlagi katere se je izkazalo, da omenjena navedba tožene stranke ne drži, do česar se bo višje sodišče konkretneje opredelilo v nadaljevanju.

6. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da primerjava XV. in XVI. situacije pokaže, da je tožena stranka vse storitve tožeče stranke že plačala s XV. situacijo. Glede na opis postavk, ki jih je podala tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2018, gre razliko v nižji ceni med XV. in XVI. situacijo po presoji višjega sodišča pripisati temu, da je kumulativa pri količini v XVI. situaciji v postavki 1.2.6.1. za 147,58 m, v postavki 1.2.6.2. za 59,45 m in v postavki 1.2.7. za 425,51 m manjša od XV. situacije. O razlogih za navedeno znižanje v količinah tožena stranka ni podala nobenih konkretnih navedb. Glede na navedeno zgolj zmanjšanje količin v listinah ne dokazuje, da tožeča stranka del, ki so bila v spornih računih obračunana, v mesecu decembru ni izvajala. Višje sodišče se je namreč v nasprotno prepričalo na podlagi postavk 2.2.6.1., 2.2.6.2. in 2.2.7, ki so se v primerjavah med situacijama v XVI. situaciji povečale. Nasprotno bi namreč pomenilo, da se je levi tir proge, na katerega se nanašajo postavke 1.2.6. in 1.2.7., v decembru 2015 skrajšal oziroma da so se deli proge odstranjevali, na drugi strani pa se je desni tir normalno gradil oziroma podaljševal. Posledično višje sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka s XV. situacijo ni plačala tudi treh spornih računov tožeče stranke ter da (najmanj) povečanje količine in zneskov v postavkah 2.2.6.1., 2.2.6.2. in 2.2.7. nedvomno dokazuje izvrševanje del, ki so bila zaračunana s spornimi računi in predložena v XVI. situaciji. Pri tem višje sodišče še poudarja, da sta tako vodja projekta pri Ministrstvu ... kot predstavnik naročnika (poleg njiju pa tudi odgovorni nadzornik) na 2. strani podpisala XVI. situacijo, s katero potrjujeta zavezo izvajalca, da so bila dela, izkazana v situaciji, katere del so tudi sporni računi tožeče stranke, resnična. Prav tako poplačila del s XV. situacijo tožena stranka ob zavrnitvi plačila XVI. situacije ni navajala, temveč se je sklicevala izključno na odsotnost podpisa aneksa št. 3. Zato so pritožbene navedbe glede poplačila vseh obveznosti že s XV. situacijo po presoji višjega sodišča prilagojene potrebam tega postopka.

7. Tožena stranka tudi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede datumov izdaje treh spornih računov. Račun št. 445 je bil izdan 4. 12. 2015, račun št. 462 21. 12. 2015 in račun št. 465 23. 12. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni nobenega razloga za dvom, da datumi izdaje spornih treh računov niso pravilni (drugi odstavek 8. točke obrazložitve), prepričljivosti te ugotovitve le pavšalna navedba tožene stranke, da ne more vplivati na dan izdaje računa, ne more izpodbiti. Prav tako ne gre slediti pritožbeni navedbi, da je glede na zapis na računu št. 445 dobava materiala potekala 26. 11. 2015, kar pomeni, da je bila ta dobava s XV. situacijo že plačana. Tožena stranka je namreč v postopku sama navajala, da je k XV. situaciji glavni izvajalec predložil le en račun tožeče stranke in ta je bil plačan. Glede na dejstvo, da tožena stranka ni dokazala neverodostojnosti računa št. 445, višje sodišče nima razloga za dvom v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da račun utemeljeno ni bil vključen v XV. situacijo, temveč šele v XVI. situacijo, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo tudi z določbo 6. člena Uredbe o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju. Ob vsem navedenem višje sodišče poudarja, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka vse svoje obveznosti iz pogodbenega razmerja do glavnega izvajalca in posredno do tožene stranke kot naročnika v celoti izpolnila.

8. Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da terjatev izvajalca (družbe O., a. s.) do tožene stranke dne 29. 2. 2016 še ni dospela. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, se tožena stranka za potrditev in plačilo XVI. situacije neutemeljeno sklicuje na dolžnost sklenitve aneksa št. 3, saj tudi v pritožbi ne ponudi prepričljivih argumentov, zakaj naj bi za potrditev in izplačilo te situacije moral biti sklenjen navedeni aneks. Glede na navedeno višje sodišče ne dvomi v pravilnost nadaljnjega zaključka sodišča prve stopnje, da je glede na 30-dnevni rok plačila v situaciji št. XVI in njen prejem 29. 1. 2016 tožena stranka to situacijo morala plačati 29. 2. 2016. Kot pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, pa sam dopis tožeče stranke z dne 30. 3. 2016, na katerega se sklicuje tožena stranka, nima funkcije spravljanja naročnika v zamudo in je za presojo nastanke le-te ključen datum zapadlosti izvajalčeve terjatve zoper naročnika, kar pa se je zgodilo 29. 2. 2016. 9. Prav tako ne gre slediti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka do terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ni upravičena na podlagi dejstva, da se je z aneksom št. 3 podizvajalec odpovedal uveljavljanju zakonskih zamudnih obresti. Kot je utemeljilo sodišče prve stopnje, je bilo vseh 5 elementov2 za uporabo določbe 631. člena Obligacijskega zakonika - OZ izpolnjeno dne 30. 3. 2016, kar pomeni, da naknadna odpoved izvajalca v aneksu, ki je bil s strani izvajalca podpisan 27. 9. 2016, v tem delu nima nobenega vpliva na obseg podizvajalčeve terjatve.

10. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala pogoja koneksnosti terjatev. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni uspela izpodbiti verodostojnosti spornih računov, ki niso bili zaračunani v XV. situaciji, temveč so bili priloženi XVI. situaciji in v kateri je izvajalec družba O., a. s., s podpisom potrdil decembrsko dobavo materiala, ki ga je izvajalec obračunal v XVI. situaciji in ki je tožena stranka vse do 7. 11. 2016 ni plačala izvajalcu. Glede razlike v zneskih 241.309,32 EUR, ki ga je kot seštevek treh računov sprva navajala tožeča stranka, in 327.108,19 EUR, ki predstavlja dejanski seštevek po navedenih treh računih, pa je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, na kakšni podlagi je navedena razlika nastala, in v 16. ter 18. točki prav tako prepričljivo pojasnilo, na kakšni podlagi je bil izvajalec dolžan plačati znesek 327.108,19 EUR, ki ga tožena stranka vse do 7. 11. 2016 izvajalcu ni plačala. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v nasprotju s pritožbeno navedbo tožene stranke, jasna, logična in prepričljivo obrazložena, zato višje sodišče v njeno pravilnost ne dvomi.

11. Tožena stranka tudi neutemeljeno nasprotuje odmeri stroškov opomina pred vložitvijo predloga za izvršbo. Sodišče je v 19. točki izčrpno pojasnilo svojo odločitev, tako glede temelja tega dela tožbenega zahtevka (ali je tožeča stranka do povrnitve teh stroškov upravičena), kot glede višine zahtevka, zato ne gre slediti pritožbeni navedbi, da tožeča stranka zahtevka ne po temelju in ne po višini ni dokazala. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, posebej uveljavljanih stroškov sodnega opomina ne gre šteti za strošek, ki je povezan s konkretno pravdo, zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da ni šlo za v pravdi potrebne stroške po določbi 155. člena ZPP. Pritožba ni utemeljena niti glede višine prisojenih stroškov opomina. Ne gre namreč slediti navedbi, da v opominu ni šlo za zahtevek po 1. točki tarifne številke 38 Odvetniške tarife – OT. Nedvomno je šlo v opominu za obrazloženo vlogo, na podlagi katere je tekel postopek za priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah, zato je sodišče prve stopnje zahtevek tudi po višini pravilno odmerilo, upoštevajoč navedeno določbo, in ne po določbi 4. točke tarifne številke 38 OT, ki se nanaša le na vloge, ki ne vsebujejo tovrstnega zahtevka.

12. Tožena stranka pa utemeljeno nasprotuje zapisu izreka v II. točki. Sklep o izvršbi v prvem odstavku toženi stranki ne nalaga plačila 12.242,08 EUR, temveč (le) plačilo zneska, za katerega je bil vložen predlog za izvršbo, tj. za znesek 10.902,92 EUR. Sodišče stranki v takem primeru ne more naložiti v plačilo več kot nalaga sklep o izvršbi, niti ne more sklepa o izvršbi razveljaviti v delu, ki se nanaša na znesek, ki ga tožeča stranka v predlogu za izvršbo ni zahtevala (za znesek 1.903,31 EUR). Vendar sodišče prve stopnje kljub navedenemu ni prekoračilo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč s pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2018 tožbo spremenila in tožbeni zahtevek zvišala na 14.145,39 EUR, sodišče prve stopnje pa je s I. točko izpodbijane odločbe spremembo tožbe tudi dopustilo. Upoštevajoč navedeno bi moralo zato sodišče prve stopnje sklep o izvršbi pustiti v veljavi za prvotno postavljeni zahtevek 10.902,92 EUR ter za ugotovljeni znesek izvršilnih stroškov 130,71 EUR, do katerega je tožeča stranka prav tako upravičena, saj se je izvršilni postopek nadaljeval po pravilih pravdnega postopka, v takem primeru pa ima predlog za izvršbo naravo tožbe. V presežnem delu nad zneskom 10.902,92 EUR, na katerega se je nanašal sklep o izvršbi, pa bi moralo sodišče do zneska 12.242,08 EUR, do katerega je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje skupno upravičena tožeča stranka, toženi stranki naložiti v plačilo razliko v znesku 1.339,16 EUR, za neutemeljeni del tožbenega zahtevka v znesku 1.903,31 EUR pa tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na navedeno je višje sodišče izrek v II. točki spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe, saj glede obstoja temelja in višine zahtevka pritožbene navedbe tožene stranke niso utemeljene, kot je višje sodišče pojasnilo zgoraj.

13. Glede na to, da se tožena stranka zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka pritožuje le v posledici odločitve sodišča prve stopnje o (delni) utemeljenosti zahtevka, saj drugih pritožbenih navedb v tem delu ni podala, višje sodišče soglaša tudi z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje glede odločitve o temelju in višini povrnitve stroškov izvršilnega in pravdnega postopka.

14. Po določbi 5. točke 358. člena ZPP je zato višje sodišče izrek spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe, v preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločbo v nespremenjenem delu potrdilo, saj niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP, pri čemer je višje sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela glede spremembe izreka v II. točki, vendar je ta uspeh le navidezen, ker v ničemer ni vplival na njen celotni uspeh v postopku glede plačila njene obveznosti. Zato je po določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP dolžna tožena stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in tudi povrniti stroške pritožbenega postopka tožeče stranke. Skladno z določbami OT je višje sodišče tožeči stranki priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov v višini 12,5 točk, skupno 637,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) in 22 % DDV je tožena stranka dolžna povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Prim. s točkami 9(5), 9(7), 18 in 19 Posebnih gradbenih uzanc – PGU. 2 1. Izvajalec pripozna obstoj podizvajalčeve terjatve do izvajalca; 2. Dospetje podizvajalčeve terjatve do izvajalca; 3. Dospetje izvajalčeve terjatve do naročnika; 4. Obe terjatvi se nanašata na ista dela (koneksnost terjatev); 5. Podizvajalec mora zahtevati plačilo od naročnika.