Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 5. tč. 365. čl. ZKP 1977 je podana le v primeru, ko sodišče z odločbo o kazni oz. o varnostnem ukrepu prekorači pravico, ki jo ima po zakonu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega E.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obs. E.C. spoznan za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ RS). Za to kaznivo dejanje mu je bila določena kazen enega leta zapora, nakar mu je bila, ob preklicu pogojne obsodbe - izrečene s pravnomočno sodbo istega sodišča prve stopnje z dne 28.10.1992, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v C. z dne 5.1.1993, s katero mu je bila zaradi kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nezgodi brez pomoči po 1. odstavku 254. člena KZ RS določena kazen 6 mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let - z uporabo določb kazenskega zakona SFRJ (KZ SFRJ) o steku, izrečena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora. Po določbi 68. člena KZ SFRJ je bil obsojenemu izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let. Določbe KZ SFRJ je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik, odvetnik D.P. na podlagi takrat veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP/1976) dne 12.11.1994 vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi odločbe o kazni in o varnostnem ukrepu. V zahtevi navaja, da je obsojeni ves čas postopka zatrjeval in dokazoval, da je osnovni vzrok, da je prišlo do obravnavane prometne nesreče v tem, da se je bil prisiljen umakniti nasproti vozečemu tovornemu vozilu, in ne v obsojenčevi neprilagojeni hitrosti, alkoholiziranosti in vožnji preblizu desnega roba ceste. Če pa je šlo le za velik prispevek tega tovornjaka k nesreči, pa je to pomembno zaradi odmere kazni. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da sta ocenjeni mnenji obeh prometnih izvedencev. Mnenji teh izvedencev si nasprotujeta glede hitrosti obsojenčeve vožnje in glede tehnično priporočljive vožnje, sodišče pa je upoštevalo le eno mnenje. Zato je podana bistvena kršitev določb ZKP/1976. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca ing. V., čeprav njegovo mnenje potrjujejo tudi v tej zadevi zaslišane nepristranske priče (S.N. in J.H.). Po mnenju omenjenega izvedenca je možno, da je obsojencu nasproti pripeljal tovornjak. Zagovornik meni, da je potrebno opraviti ogled kraja prometne nezgode. Ker obsojeni ni zakrivil prometne nesreče, ni smiseln preklic pogojne obsodbe. Tudi izrek varnostnega ukrepa je izrečen za predolgo dobo. Zagovornik predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi obe izpodbijani sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Vrhovni državni tožilec je v svojem odgovoru vrhovnemu sodišču predlagal, da naj zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno. Meni, da niso točne zagovornikove navedbe, da sodišče ni ocenilo mnenji obeh prometnih izvedencev. Vse ostale navedbe pa pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne odmere kazni, kar ni predmet presoje v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

To zahtevo za izreden prezizkus pravnomčne sodbe je vrhovno sodišče na podlagi določbe 561. člena sedaj veljavnega zakona o kazenskem postopku (ZKP) obravnavalo kot zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje v svoji zahtevi.

Senat vrhovnega sodišča ugotavlja, da zagovornik v svoji zahtevi sicer uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar ne pove konkretno katera kršitev kazenskega zakona, določena v 365. členu ZKP/1976, naj bi bila v obravnavanem primeru podana in tudi iz vsebine (obrazložitve) vložene zahteve ne izhaja, da bi zagovornik uveljavljal katero izmed kršitev kazenskega zakona določeno v 1. do 4. in 6. točki 365. člena ZKP/1976. Zato se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo pavšalne zagovornikove navedbe, da se zahteva vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Kolikor pa zagovornik, s tem ko izpodbija pravnomočno sodbo glede odločbe o kazni in o izreku varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 365. člena ZKP/1976, pa ta kršitev, po oceni vrhovnega sodišča, ni podana. Ta kršitev kazenskega zakona je namreč podana le v primeru, ko sodišče z odločbo o kazni oziroma o varnostnem ukrepu prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Ne gre pa za kršitev kazenskega zakona, če sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu, vendar glede na konktretne okoliščine ni izreklo pravilne (primerne) kazni oziroma varnostnega ukrepa (367. člen ZKP/1976). V obravnavanem primeru sta obsojenemu kazen in varnostni ukrep izrečena v zakonskih okvirih, podani so zakonski pogoji za preklic prejšnje pogojne obsodbe, svojo odločitev pa je sodišče tudi ustrezno obrazložilo. S svojimi navedbami, da preklic pogojne obsodbe ni smiseln in da je varnostni ukrep izrečen za predolgo dobo, zagovornik po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbija primernost izrečenih kazenskih sankcij, kar ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 420. člena ZKP).

Tudi ni podana v zagovornikovi zahtevi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Zagovornik sicer ne pove katera izmed bistvenih kršitev kazenskega postopka naj bi bila podana, po vsebini pa smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 364 člena ZKP/1976, to je, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Toda navedba zagovornika, da iz sodbe ni razvidno, da sta ocenjeni mnenji obeh prometnih izvedencev, ni točna. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje (stran 5, 6 in 7) in v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje (stran 3) sta ocenjeni mnenji obeh prometnih izvedencev in so dani tudi razlogi, zakaj je bilo sprejeto mnenje izvedenca V. L. in ne S. V. Prav tako je sodišče presodilo tudi verodostojnost protislovnih dokazov in obrazložilo zakaj ni sprejelo obsojenčevega zagovora glede tega, kako je prišlo do obravnavane prometne nezgode.

Vse ostale zagovornikove navedbe, da obsojeni ni zakrivil prometne nezgode, da je do nje prišlo zaradi nepravilne vožnje nasproti vozečega tovornjaka (in torej ne na način kot ga je ugotovilo sodišče) ter, da bi moral biti opravljen ogled na kraju samem, pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), enako kot se tudi z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni moglo izpodbijati dejanskega stanja ugotovljenega s pravnomočno sodbo (427. člen ZKP/1976).

Po povedanem uveljavljane kršitve zakona niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je moralo vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo zavrniti kot neutemeljeno (425. člen ZKP).