Jedro

Prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistematizaciji delovnih mest. Z dnem, ko se je tožena stranka odločila za ukinitev delovnega mesta, se je tudi seznanila z odpovednim razlogom.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji od 31. 7. 2005 do 11. 10. 2005 priznati pravice iz delovnega razmerja, vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji izplačati nadomestilo plače v bruto znesku 3.543,21 EUR mesečno in od navedenega zneska obračunati prispevke in davke. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka dokazala resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), zaradi česar je bila odpoved zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na vrnitev na delo in izplačilo neto nadomestila plače, obračunanega od bruto višine plače v znesku 3.543,21 EUR, zmanjšane za davke in prispevke ter s predhodno odvedenim davkom za obdobje od 31. 7. 2005 do 11. 10. 2005. V preostalem je zahtevek tožeče stranke (za priznanje preostalih pravic iz delovnega razmerja, vpis delovne dobe v delovno knjižico in izplačilo razlike v plači do bruto višine pripadajoče plače) zavrnilo, glede na to, da je bila tožeča stranka v navedenem obdobju v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je Pravilnik o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest (v nadaljevanju Pravilnik), s katerim je bilo ukinjeno delovno mesto tožeče stranke, pričel veljati šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar v času njene podaje ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), saj sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, in sicer o listinah z dne 15. 6. 2005 (obvestilo tožnici o ukinitvi delovnega mesta) in 21. 6. 2005 (sprememba mikro sheme organiziranosti), ki potrjujeta resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazni zaključek sodišča, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi za to ni obstajal resen in utemeljen razlog, je v nasprotju z listinami in izpovedbami prič. Glede zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka navaja, da na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, ko preneha potreba po opravljanju določenega dela. Ta okoliščina je odločilna za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ne pa formalna sprememba akta o sistemizaciji delovnega mesta. Tudi če bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožnica od 11. 7. 2005 do 11. 10. 2005 nima pravice do nadomestila plače, ker je bila v tem času zaposlena pri drugem delodajalcu. Zmotna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka, saj ne drži, da je tožeča stranka praktično v celoti uspela z zahtevkom, ampak v najboljšem primeru s 50 %.

4. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VS RS) je v zadevi že odločilo s sodbo VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007, s katero je reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo, na podlagi katere je Ustavno sodišče Republike Slovenije zgoraj navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi je navedlo, da je VS RS štelo, da je že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in ne šele z začetkom veljavnosti Pravilnika) obstajal resen razlog za odpoved, vendar pa ob tem ni odgovorilo na vprašanje, kdaj se je delodajalec seznanil z razlogi za odpoved oziroma kdaj je nastal razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Gre za pomembno pravno okoliščino, saj je od nje odvisen začetek teka roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Ker se VS RS ni opredelilo do bistvene navedbe tožeče stranke, da ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi po izteku roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, je po presoji Ustavnega sodišča kršilo njeno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče ni ugotovilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijske navedbe v zvezi s to kršitvijo se nanašajo na presojo listin in oceno izpovedbe prič. Pri tem ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč za nasprotovanje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je zaradi zmanjšanja stroškov tožena stranka odločila za reorganizacijo in racionalizacijo delovnih mest, predvsem vodstvenih, zaradi česar je bilo tožničino delovno mesto (pomočnik direktorja marketinga za domači trg) ukinjeno, kar je tožena stranka storila s sprejemom Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 8. 2005 (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnici je dne 27. 6. 2005 odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ob tem ji je ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za določen čas za isto delovno mesto do 31. 7. 2005, česar pa ni sprejela.

10. V prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je določeno, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Kdaj nastopi ta trenutek, je dejansko vprašanje. To pomeni, da je treba v vsakem posameznem primeru posebej presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela. Na podlagi ZDR je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi treba upoštevati omejitve avtonomije pogodbenih strank (7. člen), da je pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi treba upoštevati tudi splošni akt delodajalca (8. člen), da delavec sklene pogodbo o zaposlitvi v skladu s splošnim aktom delodajalca (20. člen) in da se stranki v pogodbi o zaposlitvi v določenih primerih lahko sklicujeta na splošni akt delodajalca (drugi odstavek 29. člena). V navedenih določbah daje zakon aktu o sistematizaciji delovnih mest pomembno vlogo v zvezi z vsemi pomembnimi vprašanji, ki se nanašajo na delovna mesta, torej tudi v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela. Vendar iz dosedanje prakse tega sodišča izhaja, da je za ugotovitev okoliščin iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR pomembno, kdaj so potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi dejansko prenehale in ne, kdaj je formalno začel veljati akt delodajalca, s katerim je bilo delovno mesto ukinjeno. Prenehanje potreb po delu ni nujno vezano na sočasen sprejem novega akta o sistematizaciji delovnih mest (1). Z dnem, ko se je tožena stranka odločila za ukinitev delovnega mesta, se je tudi seznanila z odpovednim razlogom.

11. Ukinitev delovnega mesta, do katerega je pri toženi stranki po ugotovitvah nižjih sodišč dejansko prišlo, predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je za presojo pravočasnosti odpovedi odločilen datum odločitve o ukinitvi delovnega mesta in ne datum uveljavitve internega pravilnika (2).

12. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in pritožbo štelo za utemeljeno že na podlagi dejstva, da ob podaji odpovedi Pravilnik še ni veljal, zaradi česar je zmotno štelo, da še ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved, se do drugih pritožbenih navedb ni opredelilo, predvsem do pritožbene navedbe o prekoračitvi roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz petega odstavka 88. člena ZDR oziroma o očitku, da je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, kdaj se je tožena stranka seznanila z odpovednim razlogom, dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Glede na to je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišče v novo sojenje, da se bo lahko v ponovljenem postopku opredelilo tudi do drugih pritožbenih navedb.

13. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodba VS RS VIII Ips 67/2004 z dne 23. 11. 2004. Op. št. (2): Sodba VS RS VIII Ips 405/2008 z dne 20. 4. 2010 in sodba VIII Ips 256/2008 z dne 21. 6. 2010.