Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat več razlogov govori za dejstvo, da predstavlja sporno nepremično premoženje skupno premoženje pravdnih strank.

Takšen sklep, upoštevajoč tudi aleatorni značaj konkretne pogodbe, temelji na III. členu izročilne pogodbe z dne 22.10.1980, s katerim so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da si izročevalec - toženčev oče zase in za svojo ženo v primeru bolezni in onemoglosti izgovori celotno gospodinjsko pomoč, bolniško nego, zdravila in zdravniško pomoč, ob smrti pa krajevnim običajem primeren pogreb. Narava spornega razmerja je sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi narekovala, da se opredeli ne le glede sklenitvene faze pogodbe, ampak tudi glede njenega izpolnjevanja. Zakonska definicija skupnega premoženja namreč vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: - premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; - pridobljeno mora biti z delom.

Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje. Čeprav bi se torej izkazalo, da sta toženec in njegov oče sklenila odplačen pravni posel, izročeno nepremično premoženje ne bi moglo predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank, če tožnica svoje obveznosti ne bi ali pa bi jo simbolično izvrševala.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke in odločilo, da ostane začasna odredba, s katero se toženi stranki prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 231, 233/1 in 413, vse vpisane v vl. št. 719 k.o. T. in parc. št. 51/1.S, 52/1.S in 52/2.S, vpisane v vl. št. 774 k.o. T., v celoti v veljavi.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi, predlog za izdajo začasne odredbe pa zavrne. Navaja, da je izročilna pogodba z dne

22.10.1980 pogodba dednega prava. Premoženje, ki ga je toženec dobil od očeta, je toženčevo posebno premoženje. Toženčev oče ni ničesar izročil tožnici, saj je v času sklenitve izročilne pogodbe niti še ni dobro poznal, za kaj takega pa tudi ni imel nobenega motiva. Tožnica je skrbela za toženčevo mamo le 10 let. Poleg tega so materialni dohodki presegali njene potrebe. Večino adaptacijskih del na hiši je opravil sam oče toženca, preden se je toženec poročil. Pravdni stranki sta opravili le nujna adaptacijska dela. Toženec je res želel prodati dve parceli, vendar sta obe njegovo posebno premoženje.

Pritožbeno sodišče vsebine odgovora na pritožbo ne povzema, saj je pritožba proti sklepu enostransko pravno sredstvo (366. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Upnik mora kumulativno z verjetno izkazanim obstojem terjatve s stopnjo verjetnosti izkazati tudi eno izmed predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Ker tožena stranka v pritožbi oporeka le obstoju materialne predpostavke iz 1. odst. 272. člena ZIZ, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju ni bilo dolžno ukvarjati z vprašanjem, ali je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja 2. odst. 272. člena ZIZ).

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat več razlogov govori za dejstvo, da predstavlja sporno nepremično premoženje (parc. št. 231, 233/1 in 413, vl. št. 719 k.o. T. in parc. št. 51/1.S, 52/1.S in 52/1.S, vl. št. 774 k.o. T.) skupno premoženje pravdnih strank. Takšen sklep, upoštevajoč tudi aleatorni značaj konkretne pogodbe, temelji na III. členu izročilne pogodbe z dne 22.10.1980, s katerim so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da si izročevalec - toženčev oče zase in za svojo ženo M. P. v primeru bolezni in onemoglosti izgovori celotno gospodinjsko pomoč, bolniško nego, zdravila in zdravniško pomoč, ob smrti pa krajevnim običajem primeren pogreb. Narava spornega razmerja je sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi narekovala, da se opredeli ne le glede sklenitvene faze pogodbe, ampak tudi glede njenega izpolnjevanja. Zakonska definicija skupnega premoženja (2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. list RS, št. 15/76 - Ur. list RS, št. 16/04) namreč vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: - premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; - pridobljeno mora biti z delom.

Iz pravkar citiranega abstraktnega pravila izhaja, če uporabimo argument nasprotnega razlogovanja, da premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje. Čeprav bi se torej izkazalo, da sta toženec in njegov oče sklenila odplačen pravni posel, izročeno nepremično premoženje ne bi moglo predstavljati skupnega premoženja pravdnih strank, če tožnica svoje obveznosti ne bi ali pa bi jo simbolično izvrševala. Navedbe pravdnih strank v tej fazi postopka ne dopuščajo sklepanja o zgolj simboličnem izpolnjevanju obveznosti po izročilni pogodbi, saj tožena stranka v odgovoru na tožbo in pritožbi sama zatrjuje, da je tožnica 10 let skrbela za toženčevo mamo.

Ker niso podani ne uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).