Jedro

Pravne opredelitve nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni oziroma privilegirani obliki ne more utemeljevati skupni znesek pridobljene premoženjske koristi iz vseh kaznivih dejanj, temveč (najstrožja) pravna kvalifikacija posameznih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenka je dolžna plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Murski Soboti je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovancu A. v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrne 690,40 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je oškodovancu priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 690,40 EUR, v presežku pa ga napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2.Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbama obsojenke in njenega zagovornika ter tudi po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v opisu nadaljevanega kaznivega dejanja (zaradi zastaranja) izpustilo prvih pet dejanj, datum 30. 10. 2013 nadomestilo z datumom 14. 4. 2014, znesek v višini 690,40 EUR pa nadomestilo z zneskom 425,90 EUR. Posledično je poseglo še v odločbi o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku. V preostalem je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo potrdilo.

3.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlagal je, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4.Vrhovna državna tožilka Tamara Gregorčič je odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da mora opis dejanja pri privilegirani obliki vsebovati navedbo, da je vrednost premoženja majhna (objektivni pogoj), in navedbo, da si je storilec hotel prilastiti premoženje majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Iz opisa obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja po posegu višjega sodišča sicer izhaja znesek 425,90 EUR, kar ustreza objektivnemu pogoju iz tretjega odstavka 209. člena KZ-1, ni pa razviden namen, da si je storilka hotela pridobiti takšno vrednost.

5.Z odgovorom sta bila seznanjena obsojenka in njen zagovornik. Slednji je, znotraj roka za vložitev zahteve iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, podal izjavo, v kateri je vztrajal pri svojih navedbah in predlogu. Dodatno je navedel, da subjektivnega pogoja opis kaznivega dejanja do odločitve višjega sodišča ni mogel vsebovati ter da je bila obsojenka postavljena v neenak položaj, kot če bi bila že od začetka obtožena za privilegirano obliko kaznivega dejanja. Ker višje sodišče ni razpisalo obravnave, se obsojenka o subjektivnem pogoju ni mogla izjaviti, s čimer ji je bila kršena pravice do obrambe in poštenega sojenja iz 22. in 23. člena Ustave RS. Opozoril je še, da iz obtožbe določno izhaja, kakšne posamične zneske si je obsojenka prilastila, zato ni mogoče trditi, da prilastitvenega namena ni imela izključno za te zneske.

B.

6.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, in sicer glede vprašanja, ali je kazenski pregon zastaral. Zavzema stališče, da obsojenki očitano nadaljevano kaznivo dejanje po posegu višjega sodišča, ki je skupni znesek prilaščenih denarnih sredstev znižalo na 425,90 EUR, ni več mogoče pravno opredeliti po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč po tretjem odstavku 209. člena KZ-1. Obsojenka si je namreč prilastila premoženje majhne vrednosti, ki ne presega 500,00 EUR, kar predstavlja privilegirano obliko kaznivega dejanja. Upoštevajoč šestletni zastaralni rok za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 209. člena KZ-1 in datum 11. 1. 2017, ko je bilo storjeno zadnje očitano dejanje iz nadaljevanega kaznivega dejanja, je zastaranje pregona nastopilo 11. 1. 2023 oziroma 64 dni kasneje (zaradi zadržanja zastaranja v posledici bolezni Covid-19), kar je pred pravnomočnostjo sodbe.

7.Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku.¹ V obravnavanem primeru sta sodišči obsojenki očitana dejanja pravno opredelili kot nadaljevano kaznivo dejanje, čemur vložnik ne nasprotuje. Institut nadaljevanega kaznivega dejanja se uporabi v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov (54. člen KZ-1). Vrhovno sodišče posebej opozarja, da se nadaljevano kaznivo dejanje kvalificira po najstrožji pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki je vključeno v konstrukcijo.² Izjemo predstavlja tretji odstavek 54. člena KZ-1, ki se nanaša na primere kvalificirane oblike kaznivega dejanja, utemeljene na skupni pridobitvi večje ali velike premoženjske koristi oziroma povzročitvi večje ali velike premoženjske škode, kar pa ni obravnavani primer.

8.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izhaja iz zmotnega stališča, da je za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni ali privilegirani obliki kaznivega dejanja poneverbe (torej po prvem ali tretjem odstavku 209. člena KZ-1) bistven seštevek vseh denarnih sredstev, ki si jih je obsojenka prilastila s posameznimi kaznivimi dejanji. Pravne opredelitve nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni oziroma privilegirani obliki namreč ne more utemeljevati skupni znesek pridobljene premoženjske koristi iz vseh kaznivih dejanj, temveč (najstrožja) pravna kvalifikacija posameznih kaznivih dejanj v okviru nadaljevanega. Vložnikove navedbe, da obsojenki očitanega nadaljevanega kaznivega dejanja zaradi nižjega skupnega zneska prilaščenih sredstev ni več mogoče pravno opredeliti po prvem odstavku 209. člena KZ-1, zato niso utemeljene.

9.Posledično so brez uspeha tudi njegove nadaljnje navedbe o nastopu zastaranja kazenskega pregona. Vložnik tudi sicer ponuja napačno stališče, da začne zastaranje teči od zadnjega očitanega dejanja. To bi veljalo v primeru enovitega kaznivega dejanja, medtem ko se pri nadaljevanem kaznivem dejanju zastaranje za vsako od kaznivih dejanj, ki je zajeto v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, šteje posebej.

10.V zvezi s kršitvijo pravice do obrambe, ki jo vložnik zatrjuje v izjavi na odgovor tožilstva in utemeljuje z navedbami, da sodišče druge stopnje obrambi ni dalo možnosti izjave o subjektivnem pogoju privilegiranega kaznivega dejanja, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tosmerno uveljavljanje drugačne pravne opredelitve materialno neizčrpano (peti odstavek 420. člena ZKP). Posamezna kazniva dejanja, ki so bistvena za pravno opredelitev nadaljevanega kaznivega dejanja, so bila že v postopku pred sodiščem prve stopnje opisana enako (in višje sodišče vanje ni poseglo) in bi obramba lahko privilegirano obliko kaznivih dejanj uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, česar pa ni storila.

C.

11.Vrhovno sodišče je ob obrazloženem ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

12.Vložnik je predlagal tudi odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe, ki pa je glede na sprejeto odločitev postala brezpredmetna.

13.Izrek o stroških temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po tar. št. 7111, 71113 in 7152 ter prilogi 1 v zvezi s 16. členom. Vrhovno sodišče je sodno takso ob upoštevanju pravnomočno izrečene kazenske sankcije in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ter obsojenkinih premoženjskih razmer, ki so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, odmerilo na 250,00 EUR.

14.Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Zanjo so glasovali vrhovni sodnik in sodnice Barbara Zobec, dr. Primož Gorkič, Maja Baškovič in mag. Andreja Sedej Grčar.

-------------------------------

1Npr. sodbi VSRS I Ips 57477/2017 z dne 19. 1. 2023 in I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020.

2Sodbi VSRS I Ips 167/2005 z dne 20. 4. 2006 in I Ips 13247/2009-84 z dne 23. 6. 2011. Enako tudi Šošić M. v: Šepec M. (ur.), Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 774.

Zveza: