Jedro

Izvozne storitve so tiste storitve, ki so opravljene med osebami s sedežem v Republiki Sloveniji in osebami s sedežem v tujini, na podlagi pogodb v skladu s predpisi Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami. Dodatnega pogoja, da mora biti storitev opravljena v tujini, da jo je mogoče opredeliti kot izvozno storitev, zakon ne vsebuje.

Zneski, pobrani kot turistična taksa v višini, ki presega z zakonom določeno, ne izgubijo zaradi tega značaja prihodkov, s katerimi se financira javna poraba. Zato jih oseba, ki jih je pobrala, ne sme zadržati za sebe.

Izrek

1./ Tožbi se delno ugodi in se odločba Agencije RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje z dne 23.8.1994 štev. 710-Up/II-99/94-III/KAA v delu, v katerem je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper točko II. izreka prvostopne odločbe (obveznost obračuna in plačila davka od prometa storitev) in zoper točko III. izreka prvostopne odločbe, v kolikor se nanaša na točko II., o d p r a v i; 2./ V ostalem (glede obveznosti plačila turistične takse) se tožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tisti del pritožbe tožeče stranke zoper odločbo Službe družbenega knjigovodstva prve stopnje, s katero ji je ta naložila, da mora: - plačati pobrano, vendar neodvedeno prenočitveno in krajevno turistično takso za leto 1993 občini P. v znesku 454.501,80 SIT (na račun prenočitvene takse) in 2.045.258,20 SIT (na račun krajevne takse), - obračunati in plačati davek od prometa storitev v znesku 1.110.081,30 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti obveznosti do 30.4.1994 v višini 452.409,90 SIT ter zamudne obresti od 1.5.1994 dalje do plačila ter opraviti ostala dejanja v zvezi z izvedbo gornjih ukrepov, je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno.

Odločbo tožene stranke v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke, izpodbija slednja s pravočasno vloženo tožbo. Glede turistične takse meni, da je svojo obveznost odvoda turistične takse izvršila v skladu z zakonom. Zato ni dolžna plačati ničesar več. Dolžna pa tudi ni plačati davka od prometa storitev. Gre namreč za izvozno storitev, za katero velja po zakonu o prometnem davku davčna oprostitev, te pa s podzakonskim predpisom ni mogoče omejiti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je delno utemeljena.

Dejanske okoliščine, ugotovljene v upravnem postopku, povedo, da je tožena stranka naložila tožeči stranki z izpodbijano odločbo, da mora obračunati in plačati prometni davek od turističnih storitev, opravljenih na podlagi pogodb, sklenjenih s turističnimi agencijami, ki imajo sedež v tujini.

Po 5. točki 21. člena zakona o prometnem davku (Ur. list RS štev. 4/92 in 71/93; v nadaljevanju: ZPD) se davek od prometa storitev ne plačuje, če gre za izvozne storitve. Pri tem opredeljuje ZPD v 2. odst. 5. točke 21. člena kot izvozne storitve tiste storitve, ki so opravljene med osebami s sedežem v Republiki Sloveniji in osebami s sedežem v tujini na podlagi pogodb v skladu s predpisi Republike Slovenije in mednarodnimi pogodbami. Dodatnega pogoja, da mora biti storitev opravljena v tujini, da jo je mogoče opredeliti kot izvozno storitev, ne vsebuje. Ta dodatni pogoj je določil šele pravilnik o uporabi zakona o prometnem davku v 1. odst. 39. člena (glej: 20. člen pravilnika o spremembah in dopolnitvah pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku - Ur. list RS štev. 29/92). Izdajatelj pravilnika pa ni imel zakonskega pooblastila za omejevanje števila storitev, ki se štejejo kot izvozne storitve, z uvajanjem dodatnih pogojev za opredeljevanje, katere storitve se štejejo za izvozne storitve.

Glede na navedeno je bila torej določba pravilnika, ki uvaja dodatni pogoj za opredelitev storitev kot izvoznih storitev, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev o obveznosti obračuna in plačila davka od prometa storitev, v nasprotju z zakonom. Zato je sodišče uporabilo za svojo odločitev direktno zakon - 5. točko 21. člena ZPD. Sicer pa 1. odst. 39. člen pravilnika niti ni smelo več uporabiti zaradi tega, ker ga je Ustavno sodišče z odločbo z dne 22.6.1995 štev. U-I-38/95-8 razveljavilo (Ur. list RS štev. 37/95). Glede na navedeno je sodišče tožbi, v kolikor ta izpodbija obveznost obračuna in plačila davka od prometa storitev ter zamudnih obresti v zvezi z njim, ugodilo in odločilo tako, kot to izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

Pač pa se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, da mora tožeča stranka odvesti na ustrezne račune vse zneske, ki jih je pobrala kot turistično takso. Zakon o turistični taksi (Ur. list RS štev. 18/91...26/93; v nadaljevanju: ZTT) določa, da so pravne in fizične osebe, ki sprejemajo goste na prenočevanje, dolžne pobirati turistično takso (9. člen ZTT) in jo nakazovati na ustrezne račune pri SDK (10. člen ZTT). Določa tudi, čigav prihodek je turistična taksa (3. člen ZTT). Nima pa določbe, ki bi upravičevala osebo, ki pobira turistično takso, da lahko slednjo zadrži za sebe, če je bila turistična taksa zaradi posebnih okoliščin v zvezi z načinom pobiranja, kakršne so bile prisotne v obravnavanem primeru, pobrana v previsokem znesku. Zneski, pobrani kot turistična taksa v višini, ki presega z zakonom določeno, ne izgubijo namreč zaradi tega značaja prihodkov, s katerimi se financira javna poraba.

Pomislekov glede višine taksne obveznosti, ugotovljene z izpodbijano odločbo, ki jih je tožeča stranka izrazila v tožbi pa sodišče, glede na 1. odst. 39. člena zakona o upravnih sporih (Ur. list SFRJ štev 4/77), ne more upoštevati. Takšnih pomislekov namreč tožeča stranka v teku upravnega postopka ni nikoli izrazila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke v obsegu iz 2. točke izreka te odločbe zavrnilo kot neutemeljeno (2. odst. 42. člena ZUS).