Jedro

V sodni praksi je v fazi po pravnomočnosti odločbe uveljavljena procesno ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala odškodnino v višini 4.003,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 29. 8. 2009 dalje do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnika, ki uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Izpostavljata, da v postopku, ki se je vodil pod opr. št. P 75/2010, nista uveljavljala škode, ki je predmet obravnavanega zahtevka. V prvem postopku sta zahtevala plačilo vsak po 15.000,00 EUR, skupno 30.000,00 EUR, v predmetnem sporu pa zahtevata dodatno še 4.003,00 EUR oz. vsak po 2.001,50 EUR. Poudarjata, da ne gre za identiteto zahtevka in tudi ne za res iudicata. Pravnomočna postane sodba le toliko, kolikor je z njo odločeno o zahtevku tožbe; v prvem primeru je bil to znesek 30.000,00 EUR, v obravnavani zadevi pa gre za dodatnih 4.003,00 EUR, kar v prvem postopku ni bilo zahtevano. Opozarjata na zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da se zahtevka razlikujeta le po višini, kar na identiteto zahtevka nima vpliva. Izpostavljata določbo 185. člena Zakona o pravdnem postopku(1), ki določa, da sodišče lahko dovoli spremembo tožbe – tudi zvišanje tožbenega zahtevka. Menita, da ne gre za identiteto zahtevka niti v primeru, če se prvotno uveljavlja del škode, naknadno pa še preostali del. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednji dejstveni substrat, ki mu pritožba ne oporeka: - tožnikoma je bila v zadevi P 75/2010 pravnomočno priznana odškodnina v celotnem vtoževanem znesku – 30.000,00 EUR (vsakemu po 15.000,00 EUR) iz naslova odprave posledic škodnega dogodka z dne 29. 8. 2009; - v zadevi P 75/2010 je izvedenec ocenil vrednost del za trajno odpravo škode na 34.003,00 EUR.

6. Na podlagi dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da je v obeh pravdnih zadevah (P 75/2010 in obravnavana zadeva) podana subjektivna istovetnost pravdnih strank, pa tudi objektivna istovetnost tožbenih zahtevkov, saj imata tožbena zahtevka enako pravno podlago; oba pa temeljita tudi na isti dejanski in trditveni podlagi. Razlikujeta se le po višini, kar pa na identiteto tožbenega zahtevka ne vpliva, zato je tožbo, skladno z določbo drugega odstavka 319. člena ZPP, zavrglo.

7. Negativna funkcija (materialne) pravnomočnosti se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (res iudicata); pravnomočna sodba preprečuje novo sojenje o istem zahtevku med istima strankama. Pravnomočnost je torej negativna procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (primerjaj drugi odstavek 319. člena ZPP). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), mora sodišče oceniti, ali obstojita objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka. V sodni praksi je v fazi po pravnomočnosti odločbe uveljavljena procesno ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj (2).

8. Pritožnika zmotno opozarjata, da v obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Pri presoji pravnomočno razsojene stvari mora sodišče oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka, kar je v obravnavani zadevi storilo in pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru med zahtevkom, ki je bil postavljen v zadevi P 75/2010, in zahtevkom v obravnavani zadevi, obstoji subjektivna in objektivna identiteta. Istovetnost je podana tako v subjektivnem pogledu, ker gre za isti stranki, kakor tudi v objektivnem pogledu, ker gre za vsebinsko isti tožbeni zahtevek. V obeh zadevah tožnika zatrjujeta isto dejansko stanje (škodni dogodek z dne 29. 8. 2009), iz katerega sledi isto objektivno pravo in na podlagi obeh ista pravna posledica. Tožbena zahtevka se razlikujeta le po višini, kar pa na identiteto zahtevka ne vpliva(3).

9. V zadevi P 75/2010 sta imela tožnika možnost zvišanja tožbenega zahtevka in prilagoditve izvedenskemu mnenju. V tem primeru bi šlo za spremembo tožbe zaradi povečanja obstoječega zahtevka, ne pa za spremembo istovetnosti zahtevka. Ne moreta pa vložiti nove tožbe ob istem zatrjevanju dejstev, le z drugim denarnim zneskom. Drugačna ocena višine odškodnine ne pomeni drugačnega zahtevka, saj ostaja zatrjevano dejansko stanje isto, kot ga je že upoštevalo sodišče v pravnomočno končani pravdi.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

11. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (154. in 165. člen ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Primerjaj sodbo in sklep II Ips 44/2008. (3) Primerjaj II Ips 873/2006 in II Ips 311/2000.