Jedro

ZIZ v določbi 34. člena ne predpisuje, da bi bil upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe omejen glede na višino terjatve, ki jo izterjuje, zakon pa tudi nikjer ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo oziroma predmet izvršbe. Enako zakon nikjer ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na dolžnikovo nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. Iz 3. člena ZIZ izhaja, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Že sama gramatikalna razlaga navedenega člena pomeni, da zakon daje podlago sodišču, da za poplačilo upnikove denarne terjatve dovoli in opravi izvršbo, pri tem pa je omejeno le na obseg, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. To z drugimi besedami pomeni, da ni ovir, da sodišče izvršbo v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi dovolilo, nasprotno, 3. člen ZIZ daje sodišču podlago, da takšno izvršbo dovoli in jo v nadaljevanju postopka opravi. Pri sami opravi izvršbe pa je upnik lahko poplačan le v obsegu, kolikor pravnomočno znaša njegova neplačana terjatev, morebitni preostanek pa se vrne dolžniku.

Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku je tako varovano z določbami drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ ter 169. člena ZIZ, kateri dolžniku omogočajo vložitev pravnega sredstva, s katerimi lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.

Trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, je v celoti na stranki, ki takšen predlog poda, torej na dolžniku.

Vrednost nepremičnine ni splošno znano dejstvo. Vrednost posamezne nepremičnine je odvisna od več dejavnikov: velikosti nepremičnine, lege nepremičnine, vzdrževanosti nepremičnine, njene starosti, morebitnih bremen in podobno. Sodišče znanja o vrednosti posamezne nepremičnine nima, zato že ZIZ v 178. členu določa, da se vrednost nepremičnine v izvršilnem postopku ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnice zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom z dne 24. 6. 2016 zavrnilo. Zavrnilo je tudi dolžničin predlog za omejitev izvršbe le na eno nepremičnino ID znak X oziroma dolžničin predlog na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče je zavrnilo tudi dolžničin predlog za odlog izvršbe ter še odločilo, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka.

2. Sklep izpodbija dolžnica in izpostavlja, da je sodišče kršilo načelo sorazmernosti v izvršilnem postopku. Učinkovitost izvršilnega postopka zagotavljajo njegovemu namenu prilagojeni instituti in pravila. Zakon, ki ureja to področje, mora upoštevati interes upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s tem upnikova ustavna pravica do sodnega varstva. V izvršilnem postopku pa mora biti zagotovljeno tudi varstvo dolžnika. Zato so možni različni pristopi, nedvomno pa je, da izvršba lahko poseže v različne ustavnopravne zavarovane položaje dolžnika, zato je varstvo dolžnika v izvršilnem postopku že ustavna zahteva. Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice dolžnika, kot njegovo dostojanstvo, osnovna ekonomska in socialna eksistenca. Načelo varstva dolžnika je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v postopku, zlasti preko odločbe o omejitvah in oprostitvah izvršbe, procesnih jamstvih in strogih formalnih pogojev za dovolitev in opravo izvršbe. Sodišče pa je o dolžničinem predlogu o omejitvi izvršbe odločilo brez da bi opravilo primerjavo med upnikovo terjatvijo in sredstvi oziroma predmeti izvršbe, poleg tega pa tudi ni izvedlo upnikovega dokaznega predloga- vpogleda na spletno stran GURS-a. Glede očitka dolžnici, da svojih trditev glede omejitve izvršbe ni dokazno podprla, poudarja, da je splošno znano dejstvo, da je cena nepremičnine stanovanja in kleti znatno višja kot upnikova terjatev. Očitno je, da bi se upnik lahko poplačal iz ene nepremičnine, torej iz kupnine za prodano klet. Sodišču pa so znana dejstva, kakšna je cena za kvadratni meter za klet in zato navedba, da dolžnica ni dokazala svojih trditev, ne vzdrži. Splošno znanih dejstev ni treba dokazovati. V svoji vlogi je dolžnica zatrjevala, da bi se lahko upnik poplačal iz stanja na njenem računu, vendar zaradi dinamike plačilnega prometa je možno, da v obdobju, ko je upnik zahteval sredstva iz banke, ni bilo prilivov. To pa ne pomeni, da jih ni v sedanjem času. Sodišče ni opravilo primerjave med samo terjatvijo in sredstvom oziroma predmetom izvršbe, določba 34. člena ZIZ pa je odraz načela varstva dolžnika, po kateri naj se izvršba s prisilnimi sredstvi opravi v obsegu, ki bo za dolžnico predstavljal najmanjšo škodo. Nepravilna pa je tudi odločitev glede odloga izvršbe. Sodišče ni upoštevalo spremenjene določbe 71. člena ZIZ (z novelo ZIZ-J), po kateri po drugem odstavku 71. člena ZIZ ni potrebno kot pogoj za odlog izvršbe na dolžnikov predlog izkazati verjetnost nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Sodišče je dolžno presoditi le, ali so razlogi, ki jih je navedel dolžnik, posebno upravičeni. Odločitev sodišča prve stopnje je tako napačna.

3. Upnik ni podal odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Iz spisa izhaja, da je upnik po pravnomočnosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru I 137/2013 z dne 30. 5. 2013 podal predlog za nadaljevanje izvršbe s prodajo dveh dolžničinih nepremičnin, kateri v naravi predstavljata stanovanje in klet na Ulici 8, v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je takšnemu predlogu upnika ugodilo s sklepom z dne 24. 6. 2016, dolžnica pa je v 8-dnevnem roku podala ugovor zoper omenjeni sklep, hkrati pa je predlagala tudi odlog izvršbe ter podala predlog za omejitev izvršbe na način, da sodišče že dovoljeno izvršbo omeji zgolj na prodajo ene nepremičnine (klet) oziroma izvršbo omeji le na rubež denarnih sredstev dolžnice na njenem transakcijskem računu.

7. Dolžnica v svojih vlogah izpostavlja, da sodišče ni ugotavljalo, ali je novo izvršilno sredstvo sorazmerno z upnikovo terjatvijo in s tem sodišču očitala, da je kršilo načelo sorazmernosti v izvršilnem postopku, kakor tudi načelo, da se izvršba opravi s čim manjšimi stroški in na najmanj boleč način za dolžnico. Sodišču očita, da bi moralo upoštevati načelo varstva dolžnika ter dejstvo, da obstaja razlika med dolžniki, ki upnikove terjatve nočejo plačati in dolžniki, ki te terjatve enostavno ne zmorejo plačati. Nadalje je izpostavljala, da bi se upnik lahko poplačal iz kupnine za prodano nepremičnino - klet oziroma iz denarnih sredstev na njenem transakcijskem računu v roku enega leta. Po vložitvi upnikovega odgovora na ugovor pa je dolžnica v svoji vlogi še poudarila, da je upnik tisti, ki bi moral izkazati, da prodaja kleti ne bi zadostovala za plačilo upnikove terjatve, ter da ne razpolaga z odločbo sodišča, da je izvršba na njenem transakcijskem računu neuspešna.

8. Sodišče prve stopnje je dolžničine predloge zavrnilo, pritožbeno sodišče pa se v celoti sklicuje na vse razloge, navedene v izpodbijanem sklepu, pri čemer pa v nadaljevanju odgovarja na določene ugovorne oziroma pritožbene trditve dolžnice.

9. Po določbi 34. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo. Po tretjem odstavku 34. člena ZIZ pa lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na upnikov predlog dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov z drugimi sredstvi oziroma drugimi predmeti. Ob dovolitvi nadaljevanja izvršbe z novim izvršilnim sredstvom po predlogu upnika sodišče še nima dovolj informacij za presojo, ali je podana sorazmernost predlaganih sredstev in predmetov izvršbe v primerjavi z višino upnikove terjatve, zato ima dolžnik možnost vložiti ugovor oziroma v skladu z drugim in četrtim odstavkom 34. člena ZIZ predlog za omejitev izvršbe na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če ti zadoščajo za poplačilo terjatve oziroma predlagati izvršbo na drugo sredstvo namesto tistega, ki ga je predlagal upnik.

10. ZIZ v določbi 34. člena tako ne predpisuje, da bi bil upnik pri izbiri sredstev in predmetov izvršbe omejen glede na višino terjatve, ki jo izterjuje, zakon pa tudi nikjer ne določa spodnje meje terjatve, za izterjavo katere bi bilo dopustno dovoliti nadaljevanje izvršbe na novo sredstvo oziroma predmet izvršbe. Enako zakon nikjer ne predvideva, da bi bilo dopustno dovoliti izvršbo na dolžničino nepremičnino šele po tem, ko izterjava terjatve z drugimi sredstvi izvršbe ne bi bila mogoča. 11. Varstvo dolžnika v izvršilnem postopku je tako varovano z določbami drugega in četrtega odstavka 34. člena ZIZ ter 169. člena ZIZ, kateri dolžniku omogočajo vložitev pravnega sredstva, s katerimi lahko predlaga omejitev izvršbe na drugo nepremičnino oziroma na drugo sredstvo ali predmet izvršbe, na katerega je dovoljena izvršba.

12. Upnik ima pravico do učinkovite izvršbe1, vendar pa nima povsem prostih rok, koliko in katerih izvršilnih sredstev oziroma predmetov se bo z dovoljenjem sodišča poslužil za poplačilo svoje terjatve in tako nima popolne avtonomije volje glede realizacije izvršbe. Zato se v izvršilnem postopku v določeni meri upošteva tudi načelo varstva dolžnika. Načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ je tako varovano z možnostjo dolžnika, da predlaga omejitev že dovoljene izvršbe oziroma določitev drugega sredstva oziroma predmeta namesto tistega, ki ga je predlagal upnik, pri čemer pa je trditveno in dokazno breme na dolžnikovi strani.

13. Iz 3. člena ZIZ izhaja, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje takšne terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. Že sama gramatikalna razlaga navedenega člena pomeni, da zakon daje podlago sodišču, da za poplačilo upnikove denarne terjatve dovoli in opravi izvršbo, pri tem pa je omejeno le na obseg, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje. To z drugimi besedami pomeni, da ni ovir, da sodišče izvršbo v primeru, ko upnikova terjatev še ni poplačana v celoti, ne bi dovolilo, nasprotno, 3. člen ZIZ daje sodišču podlago, da takšno izvršbo dovoli in jo v nadaljevanju postopka opravi. Pri sami opravi izvršbe pa je upnik lahko poplačan le v obsegu, kolikor pravnomočno znaša njegova neplačana terjatev, morebitni preostanek pa se vrne dolžniku.

14. Pritožbeno sodišče je tudi seznanjeno z odločbo, po kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice Republiki Sloveniji naložilo plačilo odškodnine (tako imenovana zadeva Vaskrsić), seznanjeno pa je tudi s pripravo novele ZIZ, na katero se sklicuje dolžnica v pritožbi. Vendar to še ne utemeljuje posplošenega zaključka, da bi bila v vseh primerih izključena izvršba na dolžničino nepremičnino zaradi izterjave relativno nizke terjatve. Upoštevati je treba okoliščine in posebnosti vsakega posameznega primera. Če upnik namreč ugotovi, da do poplačila terjatve ne bo prišel drugače, kot z izvršbo na nepremičnino, mu pravnega varstva ni mogoče odreči. V primeru, ko pa se izterjuje nizek dolg, pa je tudi potrebno od dolžnice realno pričakovati, da bo poskrbela zato, da zaradi tega ne bi izgubila nepremičnine oziroma da bo ali terjatev plačala ali pa izkoristila eno izmed možnosti, ki jih ponuja veljavna zakonodaja, kar je bilo v razlogih izpodbijanega sklepa tudi pojasnjeno.

15. V skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ je trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki opravičujejo omejitev izvršbe, v celoti na stranki, ki takšen predlog poda, torej na dolžnici. V ugovoru oziroma predlogu za omejitev izvršbe je dolžnica zgolj posplošeno zatrjevala, da se bo upnik lahko poplačal le iz kupnine za prodano klet in zato izvršba na nepremičnino, ki v naravi predstavlja stanovanje, ni potrebna. Pri tem ni zatrjevala, kakšna je vrednost te nepremičnine in zmotno v pritožbi meni, da je trditveno in dokazno breme o tem na strani upnika. Upnik je v odgovoru za ugovor pojasnil, da je vrednost kleti nižja od njegove terjatve, pri tem pa se je skliceval na spletni portal GURS-a. Dolžnica v pritožbi meni, da je vrednost kvadratnega metra za klet v Ljubljani splošno znano dejstvo, ki mora biti znano sodišču in ga zato ni potrebno dokazovati, kar pa se izkaže za neutemeljeno. Dejstvo, da je vrednost kleti tako visoka, da bi se upnik lahko iz kupnine za prodano nepremičnino poplačal, predstavlja pravno pomembno dejstvo, ki se nanaša na samo dovoljeno sredstvo oziroma predmet izvršbe, to dejstvo pa mora dolžnica v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZIZ, dokazati. Na njej je torej trditveno in dokazno breme, da obstajajo razlogi, ki preprečujejo izvršbo na novo dovoljenem sredstvu oziroma predmetu izvršbe. Dolžnica si mora namreč v postopku prizadevati, da ovrže dokazni uspeh nasprotne stranke, zgolj oporekanje upnikovim trditvam, pa tudi ne more pripeljati do zaključka, da gre za splošno znano dejstvo o vrednosti posamezne nepremičnine, ki je v lasti dolžnice in je sodišču znano. Vrednost posamezne nepremičnine je odvisna od več dejavnikov: velikosti nepremičnine, lege nepremičnine, vzdrževanosti nepremičnine, njene starosti, morebitnih bremen in podobno. Sodišče znanja o vrednosti posamezne nepremičnine nima, zato že ZIZ v 178. členu določa, da se vrednost nepremičnine v izvršilnem postopku ugotovi na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve. Zatrjevanje dolžnice, da je vrednost kvadratnega metra njene nepremičnine-kleti splošno znano dejstvo, ne vzdrži. Splošno znana dejstva so le tista dejstva oziroma tiste okoliščine, ki so znane širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje (širša notornost, ki se uporablja v sodni praksi kot ustrezna in uporabljiva definicija tega pravnega standarda). Dolžnica v svoji vlogi ni zatrjevala, kakšna je vrednost kleti in v zvezi s tem niti ni predlagala izvedbe dokaza. Sklicevanje na to, da sodišče ni izvedlo dokaza-vpogled v spletni portal GURS-a, ki ga je predlagal upnik, tako ni utemeljeno, saj je dokazno breme o vrednosti dolžničine kleti na dolžnici in ne na upniku.

16. Dolžnica v svojih pravnih sredstvih tudi ni trdila, da bi s prodajo nepremičnine - stanovanja izgubila svoj dom in tudi ne trdi, da bi bilo stanovanje v Ljubljani, ki je predmet izvršbe, njen dom. Sama v svojih vlogah navaja kot prebivališče v Kopru. Tudi novela ZIZ še ni sprejeta, zgolj predlog novele pa tudi ne izključuje prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, temveč predvideva le večje varstvo dolžnika v takšnih primerih. Dolžnica upnikove terjatve ni poravnala oziroma tega niti ne trdi ter v zvezi s tem tudi ne navaja nobenih dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na njeno prizadevanje, da bi terjatev poplačala. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da morata imeti ustavni pomen načela enakopravnosti in sorazmernosti v izvršilnem postopku pomen v smeri, da prepreči nastanek postopkov in kopičenje stroškov, ker gre za izterjavo nizkih zneskov. Tudi ne gre za izigravanje upnika. Dolžničino razumevanje bi v skrajnem primeru tako pomenilo, da terjatve v nizkem znesku niti ni mogoče izterjati oziroma jih ni treba plačati, kar pa ni sporočilo načel Zakona o izvršilnem postopku niti prej omenjene sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi, da je v konkretnim zadevi upnik pristopil k že začeti izvršbi In 622/2015 Okrajnega sodišča v Ljubljani in tako že iz tega podatka izhaja, da se dolžničini nepremičnini ne bosta prodajali zgolj zaradi izterjave terjatve v obravnavani zadevi. Iz vpogleda elektronsko vodenega vpisnika, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče, pa je razvidno, da predmetna izvršilna zadeva tudi ni edina pristopna zadeva k vodilni zadevi In 622/2015. Pristopljenih je še deset drugih izvršilnih zadev zaradi izterjave terjatev različnih upnikov, kar pomeni, da ima dolžnica več dolgov do različnih upnikov in bi v zvezi z upoštevanjem sorazmernosti med višino upnikove terjatve in predlaganim sredstvom izvršbe ob izolirani obravnavi vsake posamične zadeve, lahko privedlo do tega, da do plačila terjatve za izvršbo na nepremičnino upnik v posamezni zadevi sploh ne bi mogel priti. Tako nizka višina terjatve v posamezni izvršilni zadevi sama po sebi še ni razlog za zavrnitev upnikovega predloga za dovolitev izvršbe s prodajo dolžničinih nepremičnin. Sicer pa bi sodišče ravnalo v nasprotju in arbitrarno, če bi ob veljavni zakonski ureditvi in ob upnikovih prizadevanjih v dosedanjem postopku zavrnilo predlog za nadaljevanje izvršbe na prodajo dolžničinih nepremičnin kljub relativno nizki upnikovi terjatvi, saj postopek teče že od leta 2013 in upnik s predlaganim in dovoljenim sredstvom rubeža denarnih sredstev dolžnice na njenih transakcijskih računih, ni bil uspešen. Za neuspešnost poplačila s tem izvršilnim sredstvom pa upnik tudi ne potrebuje razpolagati z odločbo sodišča, kot sedaj to zatrjuje dolžnica v pritožbi.

17. Na dolžnikov predlog sodišče omeji dovoljeno izvršbo tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve (34. člen ZIZ). Navedena določba jasno predpisuje obveznost dolžnika, da s trditvami in dokazi uspe dokazati, da bo upnik poplačan, če se izvršba omeji le na določeno sredstvo oziroma predmet izvršbe. Dolžnica je le zatrjevala, da bo upnik iz denarnih sredstev na njenem računu v roku enega leta poplačan, pri čemer dokazov za te trditve, ni predložila niti ni predlagala nobenih dokaznih predlogov. Iz podatkov spisa pa izhaja ravno nasprotno: da je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe z drugim sredstvom zato, ker izvršba z rubežem denarnih sredstev dolžnice vse od leta 2013 dalje ni bila uspešna.

18. Pravilna pa je tudi odločitev glede zavrnitve dolžničinega predloga za odlog izvršbe. V 71. členu ZIZ so našteti pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče na dolžnikov predlog odloži izvršbo. Ti pogoji so strogi oziroma striktni, saj bi v primeru ohlapne razlage zakonske določbe lahko pripeljalo do situacije, da bi se na dolžnikov predlog izvršba odlagala, s tem pa bi se preprečilo poplačilo upnikove terjatve. Dolžnica v pritožbi trdi, da po določbi drugega odstavka 71. člena ZIZ ne rabi izkazati verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, pri tem pa prezre, da je odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ možen tudi v drugih primerih, ki niso navedeni v prvem odstavku 71. člena ZIZ, vendar le, ko so zato podani posebno upravičeni razlogi, pri tem pa je izvršbo mogoče odložiti le enkrat in najdlje za tri mesece. Obstoj posebnih upravičenih razlogov pa bi morala dolžnica zatrjevati in dokazovati oziroma pojasniti, katere so tiste okoliščine, ki kažejo na to, da so podani posebno upravičeni razlogi za odlog. Kot je bilo že pojasnjeno, dolžnica ni trdila, da se v konkretnem postopka prodaja nepremičnina, ki predstavlja njen dom, temveč je celotno svojo obrambo gradila na tezi, da je sodišče prekršilo načelo varstva dolžnika in ni opravilo testa sorazmernosti med dovoljenim sredstvom izvršbe ter upnikovo terjatvijo. Na te očitke je odgovorilo že sodišče prve stopnje, kakor tudi s tem sklepom pritožbeno sodišče. Očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da so podani posebni upravičeni razlogi, ki preprečujejo odlog izvršbe, tako niso utemeljeni.

19. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka (točka IV izreka).

20. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, pritožba dolžnice pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 ZIZ upošteva predvsem interes upnika, da dokončno in učinkovito uresniči svojo Ustavno pravico do sodnega varstva (varstvo načela pravne države), vendar pa mora biti v izvršilnem postopku zagotovljeno tudi varstvo dolžnika (kar izhaja iz ustavnega načela socialne države). Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka ne sme pripeljati do tega, da bi bile ogrožene temeljne pravice človeka, kot npr. njegovo dostojanstvo ter osnovne ekonomske in socialne eksistence. Načelo varstva dolžnika je eno izmed korektivnih načel izvršilnega prava in se odraža v varovanju položaja dolžnika v izvršilnem postopku, zlasti preko določb o omejitvah in oprostitvah izvršbe, procesnih jamstvih in strogih formalnih pogojih za dovolitev in opravo izvršbe (prim. odločbo Ustavnega sodišča U-I-93/2003 z dne 28. 11. 2004).