Jedro

Iz določb ZZZDR ne sledi, da bi bila BPP drugače urejena kot v ZBPP, oziroma da bi bila v tem zakonu sploh urejena. Pri skrbstvenih ukrepih gre lahko tudi za skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi. Vendar ne v smislu nudenja BPP, za katero obstaja specifična ureditev v ZBPP, ki je vezana na (finančni in premoženjski) položaj upravičenca do BPP (in ne skrbnika) in ki jo lahko nadomesti le druga, prav tako specifična zakonska ureditev. In ker te ureditve v ZZZDR ni, je tožnikov položaj upravičenca, vključno s pogoji za dodelitev BPP treba presojati po določbah ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Podpredsednice Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 847/2014 z dne 9. 4. 2014 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. I P 254/2014, zaradi plačila 42.706,17 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost ter da je v navedeni zadevi zaprosil za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) po skrbniku. Glede na določbe 206. člena in 223. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter na podlagi zbranih podatkov pristojni organ ugotavlja, da mora Center za socialno delo Grosuplje (v nadaljevanju CSD) kot skrbnik v primeru, ko sam ne razpolaga z ustreznim znanjem za zastopanje, pooblastiti odvetnika. Glede navajanja CSD, da tožniku kot skrbnik pri pravnem zastopanju ne more pomagati ter da nima niti njegovih sredstev, da bi lahko najel pomoč odvetnika, pa pristojni organ zaključuje, da v primeru, če varovanec nima sredstev, lahko na podlagi 223. člena ZZZDR pridobi CSD sredstva za pooblaščenca iz proračuna, ker gre v konkretnem primeru za pravdni postopek zaradi plačila 42.706,17 EUR in s tem za izdatke, ki so potrebni za varovanje tožnikovih premoženjskih pravic. Zato je v konkretnem primeru uporaba določb ZBPP izključena in se tožnikova prošnja kot nedovoljena zavrže. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi navaja, da pravno pomoč v navedeni pravdni zadevi nujno potrebuje, saj gre za nadaljevanje dveh postopkov, v katerih mu je bila pred tem BPP ob istih pogojih že dodeljena. Razlika je le v tem, da takrat še ni bil pod skrbništvom in da ni plačeval preživnine za otroka. CSD kot skrbnik ne more pomagati tožniku pri pravnem zastopanju, saj nima zaposlenih pravnikov niti nima kot skrbnik dovolj njegovih sredstev, da bi z njimi lahko najeli odvetnika. Zagotovitev BPP pa ne sodi v izdatek za izvajanje skrbstvenih ukrepov, pač pa je to pravica, ki je zagotovljena vsakomur, ki izpolnjuje pogoje. Tožnik te pogoje izpolnjuje in mu zato te pravice ni mogoče odreči le zato, ker je pod skrbništvom, ki ga izvaja CSD neposredno. S tem je po tožbenih navedbah kršena pravica tožnika do posebnega varstva, ki ga uživa kot pripadnik ranljive skupine s posebnimi potrebami. Po drugi strani pa je skrbništvo prostovoljna in častna funkcija, ki je brezplačna in ki se izvaja brez povračila stroškov. Tako kot ostali skrbniki tudi CSD izhaja iz možnosti in prejemkov, ki jih imajo varovanci in ni v stanju zagotavljati dodatnih sredstev iz državnega proračuna, razen za stroške sodnih izvedencev, v zvezi s postopki za odvzem poslovne sposobnosti. Dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ), na katerega se sklicuje pristojni organ v izpodbijanem sklepu, po mnenju tožnika ne more biti pravna podlaga za odločanje. Sicer pa MDDSZ dopis tolmači drugače kot pristojni organ za BPP. Zato se v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in tožniku dodeli pravico do BPP. Ker tožnik nima sredstev za plačilo stroškov postopka, prosi za oprostitev stroškov tega postopka in plačila morebitnih sodnih taks.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Kdo so upravičenci do BPP, je določeno v II. poglavju oziroma 10. členu ZBPP in med njimi je (kot državljan Republike Slovenije, ki v Republiki Sloveniji stalno prebiva) nedvomno lahko tudi tožnik, ne glede na to, da je pod skrbništvom. Pogoji za dodelitev BPP upravičencu so predpisani v nadaljnjem, III. poglavju ZBPP, in veljajo za dodelitev BPP v vseh primerih, razen v primerih, ko je z zakonom BPP drugače urejena, kot je s tem zakonom (3. člen ZBPP).

Iz določb ZZZDR ne sledi, da bi bila BPP drugače urejena kot v ZBPP, oziroma da bi bila v tem zakonu sploh urejena. Tega tudi ni razbrati iz določb 223. člena ZZZDR, na katere se sklicuje pristojni organ v izpodbijanem sklepu. Res je sicer, da se nanašajo na izdatke za izvajanje skrbstvenih ukrepov v korist varovanca ter da gre pri skrbstvenih ukrepih lahko tudi za skrb za varovančeve premoženjske pravice in koristi. Vendar ne v smislu nudenja BPP, za katero obstaja specifična ureditev v ZBPP, ki je vezana na (finančni in premoženjski) položaj upravičenca do BPP (in ne skrbnika) in ki jo lahko nadomesti le druga, prav tako specifična zakonska ureditev. In ker te ureditve v ZZZDR ni, je tožnikov položaj upravičenca, vključno s pogoji za dodelitev BPP, v konkretnem primeru treba presojati po določbah ZBPP, tako kot to uveljavlja tožeča stranka v tožbi. Enako stališče kot v tej zadevi, je sodišče že zavzelo v sodbi III U 499/2010 z dne 3. 12. 2010. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu, da o tožnikovi prošnji za BPP na podlagi določb ZBPP ponovno odloči. V zvezi s tožbenim predlogom za taksno oprostitev in oprostitev plačila stroškov postopka sodišče pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v postopku odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača ter da posebni stroški, o katerih bi bilo potrebno odločati, v sodnem postopku niso nastali.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.