Jedro

Čeprav bi res lahko organizacija za plačilni promet upniku po nasprotni izvršbi odtegnila še kakšen znesek in ga nakazala dolžniku po nasprotni izvršbi, kar pa se v obravnavani zadevi sicer ni zgodilo, ni nobenega dvoma, da je upnik po nasprotni izvršbi za preplačilo v višini 1,052.041,80 SIT vedel že 22.06.2004, saj je bil o prometu na računu dnevno obveščen s strani svoje banke. Zato je trimesečni subjektivni rok za nasprotno izvršbo začel teči 23.06.2004 in se je iztekel 23.09.2004. ZIZ ne predvideva izdaje posebnega sklepa o ustavitvi izvršbe v primerih, ko je upnik v izvršilnem postopku v celoti poplačan (kot npr. čl. 88/II ZIZ, čl. 95/I ZIZ, čl. 141/III ZIZ, ko so podane ovire pravne ali dejanske narave, zaradi katerih oprava izvršbe ni mogoča). Izdaja takšnega sklepa sicer ni protipravna in je lahko celo koristna, vendar pa ni odločilna za samo končanje izvršilnega postopka. Pritožbene navedbe, da mora sodišče za končanje izvršilnega postopka obvezno izdati sklep o ustavitvi postopka, so tako zmotne.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo predlog za nasprotno izvršbo, ki ga je kot upnik po nasprotni izvršbi vložil V. d.d. V. Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da je upnik po nasprotni izvršbi zamudil tako subjektivni kot objektivni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo.

Proti takšni odločitvi se je pritožil upnik po nasprotni izvršbi (v nadaljevanju upnik) zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi je navajal, da je sodišče določbo II. odstavka 67. člena ZIZ, ki določa rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo, razlagalo povsem napačno. Res je sicer, da je upnikova banka dne 17.06.2004 in 21.06.2004 dolžniku po nasprotni izvršbi nakazala skupno 1,052.041,80 SIT, vendar ni mogoče šteti, da je upnik že takrat izvedel za razloge za nasprotno izvršbo. Dolžnik takrat ni vedel končnega zneska, ki bo zarubljen in prenesen dolžniku po nasprotni izvršbi, saj bi lahko banka kasneje z upnikovega transakcijskega računa odtegnila še kakšen znesek, odvisno od tega kako je izračunala dolg po sklepu o izvršbi. Dolžnik tako ni mogel vedeti, da je bil drugi odtegljaj zadnje nakazilo na upnikov račun, zato ni mogoče šteti, da bi moral upnik v 3 mesecih po zadnjem nakazilu vložiti predlog za nasprotno izvršbo. Zakonska dikcija dolžniku dovoljuje, da lahko vloži predlog za nasprotno izvršbo v roku 3 mesecev, ne določa pa, da ga mora vložiti v roku 3 mesecev. Sicer pa bi upnik moral sodišču sporočiti, da je bil v celoti poplačan, pa tega ni storil. Napačno je tudi stališče sodišča, da je izvršilni postopek pri denarnih terjatvah končan s poplačilom terjatve in je izvršba končana z opravljenim izvršilnim dejanjem, s katerim je bila realizirana upnikova terjatev. Takšno stališče je nesprejemljivo. Za končanje postopka izvršbe je nujno potrebno sprejeti sklep o ustavitvi postopka izvršbe. Z materialnega vidika je sicer res postopek izvršbe končan z opravljenim izvršilnim dejanjem, vendar pa se postopek formalno takrat še ne konča. Za končanje postopka mora sodišče obvezno izdati sklep o ustavitvi postopka, ki ga izda na podlagi obvestila upnika, da je bila terjatev poravnana, bodisi da upnik to sporoči sodišču prostovoljno, bodisi ga sodišče pozove, da se izjavi ali je bil v celoti poplačan, kot je to praksa. Dolžnik pa sklepa o ustavitvi izvršbe do dneva vložitve pritožbe še ni prejel, kar pomeni, da je postopek izvršbe formalno pravno še vedno v teku in zato objektivni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo sploh še ni začel teči. Objektivni rok začne teči z dnem, ko je bil končan izvršilni postopek, ta pa vsekakor ni bil končan z realizacijo upnikove terjatve, kot to trdi sodišče. Vsaj iz zakonskih določb ZIZ ne izhaja, da bi se izvršilni postopek končal na način, kot ga navaja sodišče. Upnik je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za nasprotno izvršbo ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, je upnik po nasprotni izvršbi, dolžniku po nasprotni izvršbi med izvršilnim postopkom, ki je tekel na podlagi sklep o izvršbi opr. št. I 3650/2000, dne 31.05.2004 v celoti poravnal izterjevano terjatev, organizacija za plačilni promet pa je (kljub temu) s transakcijskega računa upnika po sklepu o izvršbi opr. št. I 3650/2000 dolžniku po nasprotni izvršbi nakazala dne 17.06.2004 znesek 752.341,80 SIT in dne 21.06.2004 še znesek 299.700,00 SIT. Upnik je predlog za nasprotno izvršbo vložil 17.11.2005. Vsa ta dejstva so pritožbeno nesporna, sporna pa je le presoja prvostopenjskega sodišča glede tega, kdaj sta začela teči subjektivni in objektivni rok po čl. 67/II ZIZ, ki določa, da predlog za nasprotno izvršbo lahko vloži dolžnik v treh mesecih od dneva, ko je zvedel za razlog zanjo, najkasneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da zakonska dikcija dolžniku dovoljuje, da lahko vloži predlog, ne pa da ga mora vložiti v roku treh mesecev, pritožbeno sodišče poudarja, da takšno tolmačenje zakonskega določila ni utemeljeno. Beseda lahko v čl. 67/II ZIZ pomeni, da dolžnik lahko izbira, ali bo vložil predlog za nasprotno izvršbo ali ne (in v slednjem primeru zahteval odpravo nepravilnosti na drug način tj. s tožbo), vendar če se za to odloči, mora to storiti bodisi v 3 mesečnem subjektivnem ali enoletnem objektivnem roku, ki ju določa II. odstavek 67. člena ZIZ.

Ker je že 31.05.2004 dolžnik po nasprotni izvršbi bil v celoti poplačan s strani upnika po nasprotni izvršbi, po tem pa je na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. I 3650/2000 prejel še dodatnih 1,052.041,80 SIT preplačila, je razlog za nasprotno izvršbo nastal 17.06.2004 oz. 21.06.2004. Iz priloge A8 v spisu je razvidno, da organizacija za plačilni promet upniku po nasprotni izvršbi o prometu na računih poroča dnevno, zato je gotovo, da je upnik po nasprotni izvršbi bil o nakazilih dne 17.06.2004 in 21.06.2004 obveščen 18.06.2004 oz. 22.06.2004. Čeprav je res, da bi lahko organizacija za plačilni promet v primeru, če bi narobe obračunala višino obveznosti po sklepu o izvršbi, lahko nakazala dolžniku po nasprotni izvršbi še dodatne zneske, pa je gotovo, da je za preplačilo v višini 1,052.041,80 SIT upnik po nasprotni izvršbi vedel že 22.06.2004. Glede na to, da je vedel, da je dolžniku po nasprotni izvršbi že v celoti poravnal terjatev, bi moral že takrat odreagirati in poskrbeti za to, da mu organizacija za plačilni promet ne bi več odtegovala sredstev za poplačilo dolžnika po nasprotni izvršbi. Sicer pa je organizacija za plačilni promet dne 28.06.2004 obvestila prvostopenjsko sodišče, da je 22.06.2004 dokončno poplačala dolžnika po nasprotni izvršbi (listna številka ... v spisu I 2000/3650). Ker je upnik po nasprotni izvršbi za preplačilo v višini 1,052.041,80 SIT vedel že 22.06.2004, je trimesečni subjektivni rok za nasprotno izvršbo zato začel teči 23.06.2004 in se je iztekel 23.09.2004. Glede na to, da je upnik po nasprotni izvršbi predlog za nasprotno izvršbo vložil 17.11.2005, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je subjektivni rok zamudil. Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče uporabilo določbo II. odst. 67. čl. ZIZ, ko je zaključilo, da je upnik po nasprotni izvršbi zamudil tudi objektivni rok enega leta od dneva, ko je bil izvršilni postopek končan. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je pri denarnih terjatvah izvršilni postopek končan s poplačilom terjatve, je prav tako pravilno, pritožbene navedbe, da je za formalno končanje izvršilnega postopka nujno izdati ustrezen sklep na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo, pa neutemeljene. Namen izvršilnega postopka je, da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Če je upnik v izvršilnem postopku v celoti poplačan, po ZIZ ni predvidena izdaja posebnega sklepa o ustavitvi izvršbe, kot npr. v primeru ovir pravne ali dejanske narave, zaradi katerih oprava izvršbe ni mogoča (npr. po čl. 88/II ZIZ, čl. 95/I ZIZ, čl. 141/III ZIZ). Izdaja takšnega sklepa sicer ni protipravna in je lahko celo koristna, vendar pa ni odločilna za samo končanje izvršilnega postopka. V primeru, ko je upnik v celoti poplačan, je namen izvršilnega postopka dosežen in je zato izvršilni postopek končan z dokončnim poplačilom. Pritožbene navedbe, da mora sodišče za končanje izvršilnega postopka obvezno izdati sklep o ustavitvi postopka, so tako zmotne. Posledično pa je zmotno tudi stališče pritožnika, da je postopek izvršbe formalno pravno še vedno v teku in da zato objektivni rok za vložitev predloga za nasprotno izvršbo sploh še ni začel teči. Ker je bil dolžnik po nasprotni izvršbi v celoti poplačan 31.05.2004, je glede na dosedaj obrazloženo, takrat začel teči objektivni rok za nasprotno izvršbo. Ta rok se je tako iztekel 31.05.2005, upnik po nasprotni izvršbi pa je predlog za nasprotno izvršbo vložil šele 17.11.2005, kar je nedvomno prepozno.

Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbo čl. 67/II ZIZ, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II v zvezi s čl. 15 ZIZ), je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila stroškov pritožbenega postopka in jih je dolžan krit sam (čl. 165/I ZPP v zvezi s čl. 154/I ZPP in čl. 15 ZIZ).