Jedro

Prosilec za izdajo orožnega lista mora imeti opravičen razlog. Če tega ni, pristojni organ lahko odreče izdajo orožnega lista.

Lastništvo orožja pa ne opravičuje izdaje orožnega lista.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Odelka za notranje, splošne in družbene zadeve občine ... št... z dne 22.12.1994, s katero je ta zavrnil izdajo orožnega lista za samokres znamke ČZ M 70, kal. 7,65 mm in za revolver znamke CZ M 83, kal. 357 MAG, navedel rok za izročitev orožja in pozval tožečo stranko, da najde kupca za to orožje ter jo opozoril na posledice. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik kot pripadnik JLA kupil navedeno orožje, sedaj pa bi ga uporabljal za športne namene. Strinja se z organom prve stopnje, da tega orožja ni mogoče šteti za športno orožje, saj Zakon o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90, v nadaljevanju: ZOro) v 4. točki tretjega člena kot športno orožje določa puške, samokrese in revolverje majhnega kalibra do vključno 5,6 mm. Treningov in tekmovanj pa se bo tožnik še lahko udeleževal, saj lahko strelske organizacije na podlagi določb 27. člena ZOro nabavljajo orožje in ga pod pogoji iz 28. člena dajejo v uporabo svojim članom.

Tožnik v tožbi navaja, da je navedeno orožje sam kupil in ima zanj tudi račune, zato je napačna ugotovitev, da je orožje dobil kot pripadnik JLA. Orožni list potrebuje za udeležbo na treningih in tekmovanjih, saj strelske organizacije zaradi slabega finančnega stanja običajno ne nabavljajo orožja za svoje člane. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj niso bile opravljene poizvedbe pri strelski družini, s čigavim orožjem se člani udeležujejo tekmovanj in treningov. Določilo zakona, ki opredeljuje športno orožje, je nepopolno, saj se tekmuje tudi s takim orožjem, za katero tožnik prosi, da se mu izda orožni list. Želel je le posedovati orožje na zakonit način kot številni njegovi sodelavci, ki so po prenehanju vojaške službe zaprosili in dobili orožni list. Nikoli ni kršil določil prvega odstavka 20. člena ZOro in zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja še, da je prvostopni organ, ko ni našel opravičenih razlogov za izdajo orožnega lista, pri odločanju po prostem preudarku izbral eno izmed več pravno enakih možnih odločitev, in to tisto, ki jo spričo podanih okoliščin tudi glede na javno korist šteje za najprimernejšo. Tožba ni utemeljena.

Kot navaja že tožena stranka v izpodbijani odločbi, ZOro v 4. točki 3. člena našteva, katere vrste orožja spadajo med športno orožje (gre za orožje majhnega kalibra, do vključno 5,6 mm) in v skladu s tem samokresa kalibra 7,65 mm in revolverja kalibra 357 magnum ni moč šteti za športno orožje. Sama tekmovanja s takim orožjem pa tudi ne pomenijo, da se tako orožje šteje za športno orožje. Pravilno je tudi stališče tožene stranke glede udeležbe na tekmovanjih in treningih. Ta tožniku ne bo onemogočena, saj strelska organizacija, katere član je tožnik, lahko na podlagi določb 27. člena ZOro nabavi orožje in ga pod pogoji iz 28. člena tega zakona daje v uporabo svojim članom. Za vojaško orožje pa ZOro določa v drugem odstavku 23. člena, da se dovoljenje za nabavo in posest vojaških in lovskih pušk, samokresov, polavtomatskih in avtomatskih pušk ter ostrega streliva za to orožje, sme izdati le državnim organom in organizacijam, ki imajo organizirano službo za zavarovanje premoženja, s katerim upravljajo, ali ga potrebujejo pri opravljanju svoje dejavnosti.

Tožnik še posebej navaja, da je orožje sam kupil in ima zanj račune, torej ga ni dobil kot pripadnik JLA. Lastništvo pa ne opravičuje izdaje orožnega lista, kot pravilno poudarja tožena stranka. Iz prvega odstavka 20. člena ZOro izhaja, da mora tisti, ki zaprosi za izdajo orožnega lista, imeti opravičen razlog za tako orožje.

Pristojni organ pa lahko odreče izdajo orožnega lista, če ugotovi, da opravičenih razlogov ni, kar je bilo, kot pravilno navaja tožena stranka, ugotovljeno v postopku. Izdaja orožnega lista ni bila zavrnjena zaradi tega, ker bi tako narekovale koristi javnega reda, zato sploh ni bistveno, ali je tožnik storil kakšne prekrške ali ne. Tožena stranka se je za zavrnitev odločila po prostem preudarku, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja - ugotovitve neobstoja opravičenih razlogov.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se po določbi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.