Jedro

Pri vročanju pisanj v tujino poleg avtonomnih pravil v ZPP upoštevati še sprejete in ratificirane mednarodne pravne akte, ki imajo prednost pred domačimi pavili. V konkretnem primeru je to Haaška konvencija o vročanju sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah (Ur. l. RS - MP, št. 19/00, Haaška konvencija), katere podpisnici sta Slovenija in Kanada. Če namembna država temu ne nasprotuje, konvencija ne vpliva na pravico, da se sodne listine pošljejo po pošti neposredno osebi v tujini (točka a 10. člena Haaške konvencije). Ker neposrednemu vročanju po pošti Kanada kot namembna država ni nasprotovala, ni videti nobene ovire za neposredno vročanje po pošti.

Če naslovnik pisanje dejansko sprejme in se z njim seznani, čeprav ni podpisal vročilnice, ne bi bilo v skladu z načelom dobre vere, če bi se pozneje v postopku lahko skliceval na to, da vročitev ni bila pravilno opravljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogoma tožene stranke za obnovo postopka z dne 15.3.2004, razveljavilo odločbi - zamudni sodbi z dne 25.9.2001, opr. št. P 40/2000 in z dne

28.6.2002, opr. št. P 27/2002 in dovolilo obnovo postopka v teh dveh zadevah. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti

324.948,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sklepu se je zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Po njenem mnenju je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena. Vročanje preko diplomatsko konzularnega predstavništva je predpisano zato, da se ne bi z drugačnim vročanjem posegalo v pravni red neke države, ne pa zaradi vastva pravic in koristi posamezne stranke. Iz povratnice je razvidno, da je tožeča stranka vsa sodna pisanja sprejela, kar bi se lahko ugotovilo tudi na podlagi dokazov, zlasti z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Tožena stranka je imela vse možnosti, da uporabi ustrezna pravna sredstva oziroma da se spusti v pravdanje. Sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Bistveno je, da so bila pisanja toženi stranki dejansko vročena. Neposredno vročanje pisanj toženi stranki s posebno povratnico preko pošte ni tako nezakonito postopanje, ki bi terjalo razveljavitev sodnih odločb. Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo treba toženi stranki, ki prebiva v Kanadi, tožbo vročiti v skladu z določilom 135. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej po pristojnem konzularnem predstavniku ali po diplomatskem predstavniku RS, ki opravlja konzularne zadeve v posamezni tuji državi, je napačno. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo, da je treba pri vročanju pisanj v tujino poleg avtonomnih pravil v ZPP upoštevati še sprejete in ratificirane mednarodne pravne akte, ki imajo prednost pred domačimi pavili. V konkretnem primeru je to Haaška konvencija o vročanju sodnih in zunaj sodnih pisanj v civilnih in trgovinskih zadevah (Ur.

l. RS - MP, št. 19/00, Haaška konvencija), katere podpisnici sta Slovenija in Kanada (podatki o državah podpisnicah so dostopni na spletni strani www.hcch.net). Če namembna država temu ne nasprotuje, konvencija ne vpliva na pravico, da se sodne listine pošljejo po pošti neposredno osebi v tujini (točka a 10. člena Haaške konvencije). Ker neposrednemu vročanju po pošti Kanada kot namembna država ni nasprotovala, ni videti nobene ovire za neposredno vročanje po pošti.

Tožena stranka trdi, da ni prejela tožbe s pozivom na odgovor, ne v pravdni zadevi opr. št. P 40/2000 ne v pravdni zadevi opr. št. P 27/2002. Potem ko je sodišče prve stopnje primerjalo toženčev podpis na pooblastilu (priloga B19) s podpisoma na povratnicah, pripetih k list. št. 18 oziroma 10 (opr. št. P 40/2000), je zaključilo, da podpis na povratnicah ni toženčev, zato je bila vročitev obeh tožb s pozivoma na odgovor nepravilna. Tožeča stranka ima prav, ko poudarja, da je ključno vprašanje v tej zadevi, ali je bilo pisanje toženi stranki dejansko vročeno v času, ko je imela možnost odgovoriti na obe tožbi. Če naslovnik pisanje dejansko sprejme in se z njim seznani, čeprav ni podpisal vročilnice, ne bi bilo v skladu z načelom dobre vere, če bi se pozneje v postopku lahko skliceval na to, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Tožeča stranka je v zvezi z vprašanjem dejanske vročitve toženi stranki predlagala zaslišanje dveh prič (glej odgovor na predlog za obnovo postopka, list. št. 37), ki bi lahko povedali, da so bila tožencu vsa sodna pisanja pravilno vročena tako, da bi lahko izkoristil vsa pravna sredstva. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno štelo, da okoliščina dejanske vročitve ni pomembna, ampak ima odločilno težo dejstvo, da toženec ni podpisal povratnic, je nepopolno raziskalo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, 1. ali so bila relevantna sodna pisanja dejansko vročena toženi stranki in je bil torej z njimi seznanjen in 2. ali se je to zgodilo v času, ko je še tekel rok za odgovor na tožbo iz 1. odst. 277. člena ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo, se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).