Jedro

Tudi kadar gre za prerazporeditev zaradi sprememb sistemizacije, je treba upoštevati določbe 80. čl. ZTPDR ter 106. čl. ZDR. Ugovor zadrži izvršitev odločbe do izdaje dokončne odločbe v organizaciji oz. pri delodajalcu, razen v primerih, ki jih določa zakon. Med primeri, v katerih ugovor ne zadrži izvršitve sklepa, ki jih določa 2. odst. 106. čl. ZDR, je le začasna razporeditev delavca na drugo delovno mesto, če gre za nujne primere. Če gre za trajno razporeditev delavca na drugo delovno mesto, je tak sklep izvršljiv šele po dokončnosti.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Sklepi tožene stranke št. S-102/94 z dne 7.6.1994, št. 137/94 z dne 15.6.1994 ter S-109/94 z dne 17.6.1994 se razveljavijo.

Sklep št. S-142/94 z dne 7.7.1994 se v 3. točki izreka delno spremeni tako, da sklep začne veljati z dokončnostjo sklepa o razporeditvi in razvrstitvi, v ostalem pa se zahtevek za razveljavitev tega sklepa zavrne.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki, ob istočasnem plačilu vseh davkov in prispevkov, plačati razliko med neto plačo, ki bi jo tožnica prejemala kot vodja industrijske prodajalne in dejansko prejeto plačo v zneskih, ki so razvidni iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje z zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov za čas od junija 1994 do septembra 1999, za čas od 1.10.1999 do pravnomočnosti te sodbe pa razliko plače med plačo, ki bi jo tožnica prejemala kot vodja industrijske prodajalne v višini 1.375 točk in plačo, ki jo je prejemala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

V ostalem se tožbeni zahtevek za izplačilo razlike v plači zaradi prerazporeditve na drugo delovno mesto za čas po pravnomočnosti te sodbe zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 556.599,00 SIT (namesto 124.380,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki del pritožbenih stroškov v znesku 30.469,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepe tožene stranke z dne 7.6.1994, 15.6.1994, 17.8.1994 ter 7.7.1994 o razporeditvi tožnice na drugo delovno mesto (1. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da plača za tožnico davke in prispevke ter ji izplača razliko med neto plačo, ki bi jo prejemala kot vodja industrijske prodajalne in dejansko prejeto plačo za čas od junija 1994 do septembra 1999 v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih zneskov, od 1.10.1999 dalje pa v višini razlike plače med plačo v višini 1375 točk in plačo, ki jo bo do pravilne razporeditve prejemala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečne plače do plačila (2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 124.380,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zgrešena. Glede sklepa z dne 7.6.1994 je sodišče najprej pravilno ugotovilo, da je bila tožnica razporejena na drugo delovno mesto zato, ker si v določenem roku ni pridobila izobrazbe za trgovko in zaradi tega, ker je imela neprimeren odnos do strank. V obrazložitvi se je sodišče osredotočilo le na drugi razlog in zavzelo stališče, da bi morala tožena stranka izvesti postopek po 23. členu ZDR. V spisu je dokumentirano, v katerih primerih je imela tožnica neprimeren odnos do strank, s tem pa je bila tožnica seznanjena. Zaključek, da ustrezen postopek ni bil izveden, ni utemeljen. Tudi ugotovitev, da je razporeditev vezana na privolitev delavke, ni pravilna, saj je imela tožnica v času prerazporeditve le osnovnošolsko izobrazbo. Gre za razporeditev po 17. členu ZTPDR. Glede sklepa komisije za pritožbe z dne 15.6.1994 se tožena stranka sicer strinja, da bi moral veljati od dneva vročitve tožnici in ne retroaktivno, sicer pa sklep ni nezakonit zaradi poteka mandata komisije. Komisiji je bil junija 1994 podaljšan mandat. Z zaslišanjem takratnih članov delavskega sveta pa bi bilo treba razčistiti, ali komisija že v začetku res ni bila imenovana na DS. Odločitev, da ugovor ne zadrži izvršitve, je v skladu s 106. členom ZDR. Sklep z dne 7.7.1994 se nanaša na razporeditev po novem aktu o delovnih mestih. Res je, da je sklep retroaktiven, vendar to nima nobenega učinka. Tožnica je bila z izpodbijanimi sklepi pravilno in zakonito razporejena, zato je posledično neutemeljen tudi njen denarni zahtevek. Tožena stranka predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških postopka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo le stroške, nastale v času zastopanja po odv. Pipanu, ne pa vseh priglašenih stroškov, zato predlaga spremembo 3. točke izreka izpodbijane sodbe.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je v zvezi s sklepom z dne 7.6.1994 štelo, da zgolj pomanjkanje formalne izobrazbe ni razlog za prerazporeditev. Glede neprimernega odnosa do strank je le priča S. U. navedla eno samo konkretno nepravilnost, ki je zabeležena tudi v uradnem zaznamku F. D., čeprav naj bi neprimeren odnos do strank trajal že dve leti pred razporeditvijo. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da se je z izdajo Pravil o plačevanju dela spremenila priloga pravilnika o organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest z dne 5.3.1992. Tak način spremembe sistemizacije ni zakonit. Tožeča stranka opozarja tudi na izpoved priče V. M., kadrovika podjetja, na obravnavi dne 14.3.1996. Predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, 96/2002) dolžno paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodšče se z nekaterimi argumenti, s katerimi je prvostopno sodišče utemeljilo svojo odločitev, sicer ne strinja, ugotavlja pa, da je odločitev o razveljavitvi sklepov tožene stranke z dne 7.6., 15.6. ter 17.6. kljub temu pravilna. Pri odločanju o zakonitosti sklepa z dne 7.7.1994 pa je sodišče prve stopnje zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sprejelo deloma napačno odločitev in sklep neutemeljeno razveljavilo v celoti, čeprav je nezakonit le glede datuma izvršitve razporeditve (ki je določen za nazaj namesto z dnem dokončnosti sklepa). S tem v zvezi je deloma zmotna tudi odločitev o denarnem zahtevku.

Pritožbeno sodišče se zato le deloma strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: S sklepom z dne 7.6.1994 (S-102/94) je bila tožnica z delovnega mesta "vodja poslovne enote - industrijske prodajalne v Sevnici" z dnem 10.6.1994 razporejena na delovno mesto "izdelovalec obutve II". Navedeni sklep je bil delno spremenjen s sklepom komisije za vloge in pritožbe z dne 15.6.1994 (št. 137/94), tako da se razporeditev na drugo delovno mesto izvrši z dnem 14.6.1994. Tožnici je bila s sklepom z dne 17.6.1994 (S-109/94) določena plača za novo delovno mesto, na katerega je razporejena od 14.6.1994 dalje, v višini 1100 točk, delovno mesto pa je razvrščeno v 4. skupino II. tarifnega razreda.

Kot je bilo pravilno ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, je bil prvi razlog za prerazporeditev tožnice na drugo delovno mesto v proizvodnjo dejstvo, da tožnica ni pridobila ustrezne zahtevane izobrazbe prodajalke - trgovke, drugi razlog pa naj bi bil tožničin neustrezen odnos do kupcev. S pogodbo o zaposlitvi z dne 15.11.1991 (št. 189/91-PZ, A 26) je bilo določeno, da mora tožnica do 15.3.1992 končati šolanje za poklic prodajalke. Vse do izdaje spornih sklepov o prerazporeditvi tožnica te obveznosti ni izpolnila in šolanja ni končala - to je storila šele v letu 1996. Sodišče prve stopnje je sklepe tožene stranke z dne 7.6.1994, 15.6.1994 ter 17.6. razveljavilo, pri čemer je kot glavni argument navedlo, da bi morala tožena stranka izvesti postopek po 23. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) oz. 9. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93) za ugotovitev znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, h katerim je razporejena, kljub določbi 11. točke 49. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, ki določa, da je delavec lahko razporejen na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi ter znanju in zmožnostim, če ima "neprimeren odnos do gostov, strank in sodelavcev." Stališče prvostopnega sodišča ni pravilno. Niti za primer, ko gre za razporeditev po 11. točki 49. člena pravilnika niti za primer, ko se delavec prerazporedi zato, ker ni dokončal šolanja in nima zahtevane strokovne izobrazbe, izvedba takega postopka ni potrebna. Pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za razporeditev v skladu z določbo 17. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), ki v 2. odstavku določa, da je zaradi nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela delavec lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim. V tožničinem primeru so obstajali zakonski razlogi za razporeditev na drugo delovno mesto že zaradi tega, ker si tožnica niti v danem roku niti kasneje (do izdaje spornih sklepov) ni pridobila ustrezne zahtevane strokovne izobrazbe. Če je delavec razporenjen na delovno mesto, za katerega nima ustrezne strokovne izobrazbe, pod pogojem, da si jo v določenem času pridobi, in delavec te obveznosti ne izpolni, je nedvomno podan razlog za prerazporeditev iz citiranega 2. odstavka 17. člena ZTPDR, to je nujna potreba organizacije dela, ki terja razporeditev na drugo delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in zmožnosti delavca.

V tožničinem primeru so torej po oceni pritožbenega sodišča vsebinski razlogi za prerazporeditev tožnice z delovnega mesta vodje industrijske prodajalne na njeni strokovni izobrazbi ustrezno delovno mesto v proizvodnji obstajali. Kljub temu pa so sklepi tožene stranke z dne 7.6., 15.6. in 17.6.1994 nezakoniti, vendar iz drugih razlogov, kot meni prvostopenjsko sodišče. Okoliščina, da je tožena stranka dopuščala delo tožnice kot vodje industrijske prodajalne v Sevnici več kot dve leti po izteku roka, v katerem bi morala dokončati šolanje na trgovski šoli, ni odločilnega pomena. Bistveno pa je, da delovno mesto, na katerega je bila tožnica razporejena, to je "izdelovalec obutve II" (1100 točk, 4. skupina II. tarifnega razreda), ob izdaji sklepov ni več obstajalo zaradi spremembe sistemizacije. Spremembe sistemizacije, s katerimi je tožena stranka delovna mesta v proizvodnji poimenovala in ovrednotila drugače kot je to veljalo do tedaj, so začele veljati 1.6.1994. To je razvidno iz listin v spisu, pa tudi iz izpovedi priče V. M., ki je bil v času izdaje spornih sklepov o prerazporeditvi tožnice vodje splošne službe pri toženi stranki. Izpovedal je, da je iz izvodov stare in nove sistemizacije razvidno, da prejšnjega delovnega mesta izdelovalec obutve II po novi sistemizaciji ni več, ker se je delovno mesto razdelilo na več delovnih mest, med drugim tudi na lepljenje stelk, novi splošni akti pa so stopili v veljavo s 1.6.1994. Povedal je tudi, da je bil sklep o razporeditvi tožnice na delovno mesto izdelovalec obutve izdan v neskladju z novimi akti, ki so tedaj že veljali, zaradi pomote odgovornih služb, ki so uporabljale še stare akte namesto novih. Tudi drugostopni organ je le delno saniral napake, vendar ne v celoti. Določil je kasnejši datum razporeditve, ker je ugovor zadržal izvršitev razporeditve, kljub temu pa je tudi komisija tožnico še vedno razporejala na delovno mesto, ki ni več obstajalo. Razporeditev na delovno mesto, ki v splošnih aktih delodajalca ni opredeljeno, ni zakonito, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo prve tri sklepe tožene stranke, izdane v juniju 1994. Tožena stranka je prav zaradi spremembe sistemizacije izdala še četrti sklep o razporeditvi tožnice z dne 7.7.1994, s katerim je tožnico razporedila na delovno mesto "obžiganje nitk in lepljenje stelk" (3. grupa dela, I. tarifni razred, 1066 točk), ki velja od 1.6.1994. Tožnica je tudi zoper ta sklep pravočasno ugovarjala (A 32), vendar o njenem ugovoru tožena stranka ni odločila.

Tudi kadar gre za prerazporeditev zaradi sprememb sistemizacije, je treba upoštevati določbe 80. člena ZTPDR ter 106. člena ZDR. Ugovor zadrži izvršitev odločbe do izdaje dokončne odločbe v organizaciji oz. pri delodajalcu, razen v primerih, ki jih določa zakon. Med primeri, v katerih ugovor ne zadrži izvršitve sklepa, ki jih določa 2. odstavek 106. člena ZDR, je le začasna razporeditev delavca na drugo delovno mesto, če gre za nujne primere. Če gre za trajno razporeditev delavca na drugo delovno mesto, je tak sklep izvršljiv šele po dokončnosti. Zato je sklep tožene stranke z dne 7.7.1994 nezakonit v delu, v katerem je določena njegova veljavnost retroaktivno od 1.6.1994, v preostalem delu pa je po oceni pritožbenega sodišča zakonit, za razliko od prvih treh sklepov, ki se nanašajo na tožničino prerazporeditev na delovno mesto v proizvodnjo, saj so obstajali zakonski razlogi iz 17. člena ZTPDR za razporeditev tožnice na drugo delovno mesto "lepljenje stelk, čiščenje in obžiganje nitk", ki je opredeljeno v splošnem aktu tožene stranke in ustrezno tožničini strokovni izobrazbi. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odločitev sodišča prve stopnje, ki je nepravilno razveljavilo sklep z dne 7.7.1994, delno spremenilo tako, da je sklep z dne 7.7.1994 spremenilo le v 3. točki tako, da prične veljati z dokončnostjo (ne pa s 1.6.1994), v preostalem pa je sklep kot zakonit vzdržalo v veljavi in zavrnilo zahtevek tožnice za njegovo razveljavitev. V primerih, kadar gre za molk organa, sodišče samo odloči o pravici delavca v skladu z določbami 23. in 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) in s svojo sodbo nadomesti dokončni sklep delodajalca. V takšnem primeru glede na citirane določbe 80. člena ZTPDR ter 106. člena ZDR sklep postane dokončen in izvršljiv s pravnomočnostjo sodbe, ki nadomesti dokončni sklep. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev o denarnem zahtevku tako, da je tožnica upravičena do razlike v plači za čas od junija 1994 do septembra 1999 v zneskih, ki jih je tožnici prisodilo prvostopenjsko sodišče, za čas od oktobra 1999 dalje pa je upravičena do morebitne razlike v plači le za čas do pravnomočnosti sodbe. Zahtevek za plačilo razlike v plači po tem datumu je zato neutemeljen.

Pri preizkusu odločitve o stroških postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili stroški odmerjeni v prenizkem znesku, na kar utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe očitno pomotoma upoštevalo le stroškovnik odvetnika F. P. (l. št. 185), ne pa tudi stroškovnika odvetnice K. L., čeprav je iz spisa razvidno, da je pravilno in v skladu z odvetniško tarifo izračunalo tudi stroške po tem stroškovniku (na l. št. 187 in 186). Potrebni stroški tožeče stranke po obeh stroškovnikih skupaj znašajo 689.243,00 SIT (1180 točk po stroškovniku odv. F. P. ter 3850 točk po stroškovniku odvetnice K. L., materialni stroški, DDV ter sodne takse). Potrebni stroški tožene stranke pa znašajo skupaj 638.190,00 SIT (6.190 točk, materialni stroški, DDV). Pritožbeno sodišče je upoštevalo stroške, priglašene v stroškovniku, le za čas do 2.6.1997, ko je tožeča stranka postavila poleg zahtevka za razveljavitev sklepov o razporeditvi tudi denarni zahtevek, je toženi stranki priznalo nižje stroške od priglašenih v skladu s Tar. št. 10 (nagrada v neocenljivih zadevah v skladu s točko 1/c navedene tar. št. znaša 80 točk). Prav tako so bili neutemeljeno priglašeni stroški za obravnavo dne 15.2.1996, ker na obravnavo ni pristopil nihče. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek delno zavrnjen, je tožeča stranka v pravdi uspela le delno. Uspeh tožeče stranke je ocenjen na 90 %, uspeh tožene pa na 10 %. Zato je v tem razmerju potrebno obračunati stroške postopka na prvi stopnji v skladu z določbami 154. člena ZPP. Tožeča stranka je upravičena do povračila 90 % stroškov (620.319,00 SIT), tožena pa do 10 % (63.819,00 SIT), tako da je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 556.500,00 SIT. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno spremenilo 3. točko izreka sodbe tako, da je stroške, prisojene na prvi stopnji (124.380,00 SIT) zvišalo na navedeni znesek ter prisodilo tožnici tudi zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe prve stopnje dalje (ker so stroški izračunani ob upoštevanju odvetniške tarife ter vrednosti točke, ki je veljala tedaj).

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. Izpodbijano sodbo je delno spremenilo v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP in sicer v 1. točki izreka tako, da je delno spremenilo sklep tožene stranke z dne 7.7.1994 tako, da razporeditev velja od dokončnosti sklepa, v ostalem pa je tožbeni zahtevek za razveljavitev tega sklepa zavrnilo. Spremenilo pa je tudi odločitev v 2. točki izreka, tako da je tožnica upravičena do plačila razlike v plači le za čas do pravnomočnosti sodbe, zahtevek za plačilo razlike po tem datumu pa je zavrnilo kot neutemeljen. Odločitev o stroških postopka je spremenjena tako, da so stroški zvišani na znesek, razviden iz izreka. V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

Pritožbeni stroški so odmerjeni glede na načelo uspeha v postopku. Tožena stranka je uspela v višini 10 %, tožeča pa v višini 75 %, zato sta stranki upravičeni do povračila stroškov v tej višini. Potrebni stroški tožene stranke znašajo 66.560,00 SIT (pritožba 500 točk, materialni stroški ter DDV), pri čemer pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov nagrade za posvet s stranko, prejem odločbe in poročilo stranki, ker so ti stroški zajeti v nagradi za sestavo pritožbe. Priglašeni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, ker niso bistveno prispevali k rešitvi zadeve. Pritožbeni stroški tožeče stranke pa so priglašeni v previsokem znesku, saj gre le za pritožbo zoper odločitev o stroških, pri čemer je treba za izračun stroškov upoštevati vrednost izpodbijanega dela odločitve o stroških postopka (tožena stranka zahteva stroške v višini 700.000,00 SIT, uspela pa je le do višine 556.500,00 SIT) po Tar. št. 13 OT. Potrebni pritožbeni stroški znašajo skupaj z DDV 450 točk (nagrada za pritožbo glede izpodbijanega dela stroškov je 375 točk oz. 450 točk skupaj z DDV). Ker je tožeča stranka s pritožbo glede stroškov uspela v višini 75 %, je upravičena do povračila stroškov v tem razmerju, to je do zneska 37.125,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti del pritožbenih stroškov v znesku, ki je naveden v izreku te sodbe.