Jedro

V obravnavnem primeru prvostopenjski organ vrednosti nepremičnine iz prodajne pogodbe ni mogel primerjati z njeno posplošeno tržno vrednostjo, ker ta nesporno ni bila ugotovljena.

Prvostopenjski organ je ravnal pravilno, ko pri odmeri davka ni upošteval prodajne vrednosti iz pogodbe, temveč vrednost, določeno na podlagi cenitve sodnega cenilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Kranj, Izpostava Škofja Loka (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 4236-1/2012-600 (07-160-08) z dne 29. 10. 2012 tožniku odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 105.000,00 EUR po stopnji 2,00 % v znesku 2.100,00 EUR in navedel, da je treba odmerjeni davek plačati v 30 dneh po vročitvi odločbe sicer se bodo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik prvostopenjskemu organu dne 29. 10. 2012 predložil napoved za odmero davka na promet nepremičnin in kupoprodajno pogodbo, sklenjeno dne 29. 10. 2012, s katero je tožnik prodal stavbo na naslovu ... za 100.000,00 EUR. Sklicuje se na Zakon o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2) s katerim je pri odplačnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini določena obveznost plačila davka na promet nepremičnin, zavezanec za davek pa je prodajalec nepremičnine (1., 3. in 5. člen ZDPN-2). Glede na 8. člen ZDPN-2 je osnova za odmero davka prodajna cena nepremičnine, ki je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh, v storitvah, v prevzetih dolgovih bivšega lastnika in podobno), ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnine. Če je prodajna cena nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin za več kot 20 %, je davčna osnova 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Ne glede na to ima davčni zavezanec do poteka roka za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnine kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine. V obravnavanem primeru posplošena tržna vrednost nepremičnine ni bila določena, tožnik pa je predložil cenilno poročilo sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno in obrtno stroko A.A. z dne 25. 8. 2012 po katerem tržna vrednost nepremičnine na dan cenitve znaša 105.000,00 EUR, kar predstavlja osnovo za odmero davka na promet nepremičnin.

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-18-54/2012-2 z dne 7. 6. 2013 zavrnilo. Ugotavlja, da je bil tožniku z izpodbijano odločbo odmerjen davek na promet nepremičnin od vrednosti 105.000,00 EUR, ki izhaja iz s strani tožnika predložene cenitve, po tožnikovem mnenju pa bi se morala upoštevati pogodbena vrednost. Drugostopenjski organ se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in poudari, da skladno z določbo 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah velja načelo materialne resnice. Sklicuje se še na četrti odstavek 8. člena ZDPN-2. V zadevi ni sporno, da za odsvojeno nepremičnino posplošena tržna vrednost v evidencah Geodetske uprave RS (v nadaljevanju GURS) ni bila ugotovljena. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da je odgovornost za takšno stanje v celoti na strani tožnika, ki ni poskrbel za predajo podatkov GURS-u. Sporno tudi ni, da je tožnik v postopku predložil cenitev sodnega cenilca, iz katere je razvidna vrednost nepremičnine v času odsvojitve. Iz navedenih dejstev pa tudi po oceni drugostopenjskega organa sledi sklep, da tožnik ni imel interesa za ugotavljanje posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ampak je želel izhajati iz posamične tržne vrednosti nepremičnine. Glede na dejstva in dokazila, predložena v postopku, prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sledil načelu materialne resnice in je po oceni predloženih dokazil in ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve davčno osnovo določil na podlagi vrednosti, ki je bila najbolj utemeljena. Sklicuje se še na navedbe o materialni resnici v knjigi Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor (Vilko Androjna in Erik Kerševan, GV, Ljubljana, 2006, str. 102). Na podlagi določitve vrednosti nepremičnine, kot je izhajala iz cenitve sodnega cenilca, je mogoče v tej zadevi z zadostno verjetnostjo utemeljiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zavrne tudi ugovor glede pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je odločitev nezakonita in arbitrarna. Izpodbijana odločitev je posegla v z Ustavo RS zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine tožnika, in sicer pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena. Meni tudi, da je bil prikrajšan za pravico do dialoga z upravnim organom. Ocenjuje, da izpodbijana odločba ne dosega minimalnih zahtev glede obrazložitve odločb. Meni, da drugostopenjski organ ni odgovoril na utemeljene pritožbene očitke glede kršitev pravil postopka organa prve stopnje in se odločbe zato ne da preizkusiti. Sklicuje se na drugi odstavek 237. člena in drugi odstavek 254. člena ZUP. Odločitev, da se davek na promet nepremičnin odmeri od davčne osnove 105.000,00 EUR in ne od 100.000,00 EUR ni pravilna, saj 8. člen ZDPN-2 določa, da je osnova za davek prodajna cena nepremičnine.

V tem primeru posplošena tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena na podlagi zakona, ni bila določena. To pa pomeni, da davčni organ ne razpolaga s podatkom, kolikšna je posplošena tržna vrednost nepremičnine, in zato tudi ni moč preverjati stanja te vrednosti. Navedba iz obrazložitve, da je za neugotovljeno posplošeno tržno vrednost odgovoren tožnik, ker naj ne bi podal podatkov GURS, je arbitrarna in neumestna. Meni, da v primeru, ko posplošena tržna vrednot ni ugotovljena, ni mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 8. člena ZDPN-2, po kateri ima davčni zavezanec do poteka roka za pritožbo pravico zahtevati, da se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnine kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine. Tožnik namreč ne zahteva, naj se namesto posplošene tržne vrednosti nepremičnine kot davčna osnova upošteva ocenjena posamična tržna vrednost nepremičnine, saj je bila cenitev izdelana za potrebe prodaje. Sicer pa za tako vrednost nepremičnine ni mogoče prodati. Tožnik jo je uspel prodati za 4,77 % nižjo vrednost, kot izhaja iz cenitve.

Ker v tem primeru posplošena tržna vrednost nepremičnine ni ugotovljena to, ob upoštevanju analogije tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2 pomeni, da prvostopenjski organ ni imel pravne podlage za upoštevanje vrednosti, kot jo je določil izvedenec. Prodajna vrednost nepremičnine, kot izhaja iz prodajne pogodbe z dne 29. 10. 2012 je namreč 100.000,00 EUR. Pa tudi sicer je razlika med prodajno ceno in ceno, kot jo je določil izvedenec, 4,77 %, kar je zanemarljivo in ni primerljivo z odstopanjem za 20 % posplošene tržne vrednosti nepremičnine iz tretjega odstavka 8. člena ZDPN-2. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Glede na podatke upravnih spisov med strankama ni sporno, da je dne 29. 10. 2012 tožnik sklenil prodajno pogodbo za nepremičnino za kupnino 100.000,00 EUR. Prav tako tudi ni sporno, da za prodano nepremičnino ni bila določena posplošena tržna vrednost nepremičnine in da je tožnik predložil cenilno poročilo sodnega izvedenca in cenilca po katerem tržna vrednost na dan cenitve znaša 105.000,00 EUR. Sporno med strankama je, ali je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko pri odmeri davka ni upošteval prodajne vrednosti iz pogodbe, temveč vrednost, določeno na podlagi cenitve sodnega cenilca.

ZDPN-2 v 8. členu določa, da je osnova za davek prodajna cena nepremičnine, prodajna cena pa je vse, kar predstavlja plačilo (v denarju, v stvareh, v storitvah, v prevzetih dolgovih nekdanjega lastnika in podobno), ki ga je ali ga bo prodajalec prejel od kupca za opravljen promet nepremičnine (prvi in drugi odstavek). V tretjem odstavku 8. člena ZDPN-2 pa je določeno, da je v primeru, če je prodajna cena iz prejšnjega odstavka nižja od posplošene tržne vrednosti nepremičnine, ugotovljene na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin za več kot 20 %, davčna osnova 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Iz navedenih določb je razvidno, da se davčna osnova ugotavlja s primerjanjem prodajne cene, ugotovljene v posameznem primeru, s posplošeno tržno vrednostjo nepremičnine, ugotovljeno na podlagi zakona, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Na ta način posplošena tržna vrednost nepremičnine predstavlja ustrezno v zakonu določeno izhodišče pri določanju davčne osnove. V obravnavnem primeru prvostopenjski organ vrednosti nepremičnine iz prodajne pogodbe ni mogel primerjati z njeno posplošeno tržno vrednostjo, ker ta nesporno sploh ni bila ugotovljena. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov je tožnik pojasnil, da zaradi dolgotrajnosti postopka in stroškov ne bo poskrbel za evidentiranje stavbe v evidenci GURS. To pa pomeni, da je navedba drugostopenjskega organa, da je odgovornost za takšno stanje na strani tožnika, saj GURS-u ni zagotovil potrebnih podatkov, točna, tožbeni ugovor, da tožnik za to ni odgovoren pa protispisen. Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe sledil načelu materialne resnice in je po oceni predloženih dokazil in ob upoštevanju vseh okoliščin v obravnavani zadevi davčno osnovo določil na podlagi vrednosti, ki je bila ob pomanjkanju relevantnih (primerljivih) podatkov GURS najbolj ustrezna. Na podlagi (tržne) vrednosti nepremičnine, kot je razvidna iz cenitve sodnega cenilca, je namreč dejansko stanje glede določitve davčne osnove ustrezno in pravilno ugotovljeno. Da je prvostopenjski organ kot davčno osnovo upošteval vrednost iz cenitve, ki jo je predložil tožnik pa, kot je že navedeno, med strankama ni sporno.

Po presoji sodišča tudi ugovor glede pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni utemeljen, saj sta dejansko stanje in pravna podlaga v odločbi ustrezno navedena, s tem pa je omogočena presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Sodišče še pripominja, da zatrjevanih kršitev Ustave s strani davčnih organov v zadevi ne najde. Samo dejstvo, da se tožnik ne strinja s pravno in dejansko opredelitvijo davčnih organov, pa ne predstavlja ustrezne podlage za utemeljitev kršitev posameznih določb Ustave.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je argumentirano obrazložil odločitev glede zavrnitve pritožbenih ugovorov drugostopenjski organ in se, kolikor so tožbeni ugovori enaki ugovorom, ki so bili uveljavljani že v pritožbi, nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Po navedenem je odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa niso utemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.