Jedro

Za nastanek obveznosti zavarovalnice ne zadošča že nastop zavarovalnega primera (škodnega dogodka); škodo je zavezana povrniti le, če je njen zavarovanec zanjo (objektivno ali krivdno) odgovoren.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2,100.000 SIT (sedaj 8.763,14 EUR) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 17. 4. 2003 dalje do plačila ter da mu povrne njegove pravdne stroške z obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obsežni, mestoma ponavljajoči in težko razumljivi reviziji kot bistveno izpostavlja naslednje očitke. Izpodbijana sodba se zaradi pomanjkljivosti vsebinsko ne more preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP). V njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so le-ti med sabo v nasprotju. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in ni razpisalo pritožbene obravnave, čeprav jo je tožnik izrecno predlagal. Zmoten je zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju. Odškodninska odgovornost zavarovalnice izvira iz njene solidarne odškodninske odgovornosti na podlagi zavarovalne pogodbe. V zvezi s tem pa v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi, ali je imel tožnikov delodajalec družba U. d. d. L. s toženo zavarovalnico sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje za primer poškodb pri delu, ali se je tožnik poškodoval pri delu in ali je nastopil zavarovalni primer. Med strankama sicer ni spora, da je imel delodajalec zavarovano odgovornost pri toženki, ta pa priznava, da je podana njena pasivna legitimacija. Ker se je tožnik poškodoval pri delu, je nastopil zavarovalni primer in nastala obveznost zavarovalnice, da tožniku povrne nastalo škodo. Toženka ni dokazala utemeljenosti svojih ugovorov, njeno sklicevanje na ugovore delodajalca pa ni pomembno ne ustrezno. Odgovornost delodajalca namreč izvira iz razmerja delodajalec – delavec, odgovornost toženke pa iz zavarovanja, zato ta nastopi v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Ker je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo razloge, ki se kvečjemu tičejo razmerja med tožnikom in delodajalcem, sodba razlogov o odločilnih dejstvih sploh nima in se je ne da preizkusiti. Nadalje revident sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ko je zaključilo, da se tožnik ni poškodoval z nevarno stvarjo in ne pri opravljanju nevarne dejavnosti. Zaključka, da obdelovanec in galvansko obešalo ne predstavljata nevarne stvari, tožnikovo delo pa ne nevarne dejavnosti, sta protispisna, saj gre za splošno znana dejstva. Ker delo poteka v galvanizaciji, kjer so prisotne kemikalije in opilki, zaradi stika z njimi pa delavec potrebuje zaščitno opremo, je več kot očitno, da ta dejavnost predstavlja nevarno dejavnost v smislu 149. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ). Nevarno stvar pa predstavlja koničasto galvansko obešalo, ki ima vzmet, da drži predmete obdelave na obešalu. Sodišče bi glede pravnih standardov »nevarna dejavnost« in »nevarna stvar« moralo najprej oblikovati pravno normo in njeno vsebino. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ob tem ni upoštevalo pravila, da se vzročna zveza domneva. Pomembno je, da je tožnik svoje delovne naloge moral izpolniti in da jih je izpolnjeval v delodajalčevi ekonomski in interesni sferi. Delodajalec je zato tožniku odgovoren tako objektivno kot subjektivno. Zaključek, da tožnik navedb glede subjektivne odgovornosti ni podal do prvega naroka za glavno obravnavo, je protispisen. Ker je dokazal vse elemente odškodninske odgovornosti, bi sodišče moralo izdati vsaj vmesno sodbo. Zmoten je tudi zaključek, da se je tožnik poškodoval po naključju. Vzrok za nastanek nezgode ni na njegovi strani, saj je imel v času nezgode ustrezno zaščitno opremo in je bil v dobrem fizičnem in psihičnem stanju.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da ima sodba prvostopenjskega sodišča vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Opredelilo se je do vseh tožnikovih pritožbenih trditev, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi. Izostali niso niti razlogi o pravni naravi razmerja med tožnikom in toženo zavarovalnico (zadnji odstavek na strani tri in prvi odstavek na strani štiri izpodbijane odločbe). V čem naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, revident ni obrazložil. Enako velja za očitek protispisnosti glede pravočasnega navajanja trditvene podlage. Sicer pa revident z navedbami o protispisnosti zaključkov in pomanjkanju odločilnih razlogov dejansko uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

7. Neutemeljen je tudi očitek o neopravi pritožbene obravnave. Tožnik jo je predlagal zaradi njegovega zaslišanja. Ker sodišče druge stopnje v pravilnost dejanskih ugotovitve prvostopenjskega sodišča ni dvomilo, temveč jih je sprejelo kot pravilne in za svojo oceno navedlo razloge, za opravo pritožbene obravnave ni bilo potrebe (prim. drugi odstavek 347. člena ZPP).

8. O pravnem razmerju med tožnikom in toženo zavarovalnico, pri kateri je imela družba U. d. d. sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, je sodišče druge stopnje materialnopravno pravilno pojasnilo, da za nastanek obveznosti zavarovalnice ne zadošča že nastop zavarovalnega primera (škodnega dogodka), temveč je škodo zavezana povrniti le, če je njen zavarovanec zanjo (objektivno ali krivdno) odgovoren. Zato je pravna presoja delodajalčeve odgovornosti še kako pomembna. Pri tem ne zadošča ugotovitev, da se je tožnik poškodoval pri delu, kar naj bi po revidentovem mnenju vključevalo ugotovitev škodnega dejstva, vzročne zveze in škode. Za objektivno odškodninsko odgovornost je namreč bistveno, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo ali pri opravljanju nevarne dejavnosti (drugi odstavek 131. člena in 149. člen OZ). Pri pojmih nevarna stvar in nevarna dejavnost ne gre za t. i. splošno znana dejstva, marveč za pravna standarda, ki ju mora sodišče oziroma sodna praksa v vsakem primeru vsebinsko napolniti (izčrpni vsebinski razlogi so podani na strani pet izpodbijane odločbe). Revizijsko sodišče ob tem pritrjuje stališču nižjih sodišč, da galvansko obešalo samo po sebi ni nevarna stvar, saj ob normalni in pravilni uporabi ne predstavlja večje verjetnosti za nastanek poškodb oziroma take škodne nevarnosti za okolico, ki bi zahtevala objektivno odgovornost njihovega imetnika. Tudi natikanje obdelovanca na galvansko obešalo ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj tak proizvodni proces v danih okoliščinah ne predstavlja posebne nevarnosti, škodne posledice pri njegovem izvajanju pa so redke. Po uveljavljeni sodni praksi je dejavnost lahko nevarna tudi takrat, ko sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Ker je tožnik to delo opravljal že več kot 20 let in je bil le-tega vešč, so bile morebitne nevarne situacije, ki se jim je vsakodnevno izpostavljal, zanj povsem običajne. Obveznost tožene zavarovalnice bi tako glede na navedeno lahko bila podana le, če bi zavarovanec toženke za nastalo škodo odgovarjal krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ). Ker pa tožnik navedb v tej smeri ni podal pravočasno, je odločitev sodišč o zavrnitvi zahtevka pravilna. Ob tem je brezpredmetno razpravljati, v čem je vzrok za nastanek tožnikove poškodbe (ali je poškodbo pripisati naključju ali ravnanju tožnika).

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).