Jedro

Tožnik ni dokazal retroaktivne veljavnosti občinskega odloka, s tem pa ne toženkinega protipravnega ravnanja.

Nacionalni program zaradi usmeritve Evropske unije, med drugim tudi o zmanjševanju onesnaženja pitne vode, stremi k temu, da bi bilo na javno kanalizacijo omrežje priklopljenih čim več objektov in bi se v čim večji meri odpadna voda čistila na velikih čistilnih napravah, s čemer bi se bistveno zmanjševalo onesnaženost podtalnih in tekočih voda. Zato je obvezen priklop na javno kanalizacijsko omrežje, kjer je zgrajeno, pogoje priklopa pa določajo posamezni občinski odloki na podlagi državne zakonodaje.

Sprememba lastništva objekta pri obligacijskopravnih zahtevkih, kot je tu obravnavani odškodninski, v ničemer ne vpliva na dokončanje pravde med strankama postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je toženka dolžna plačati 2.850 EUR s pripadajočimi obrestmi in njegov stroškovni zahtevek (I. točka izreka) ter odločilo, da je toženka dolžna nositi stroške zaslišanja priče, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Tožnik v laični pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v šesti točki obrazložitve zmotno ugotovilo, da niso podane osnove retroaktivnosti. Iz občinskega odloka iz leta 2007 je logično izhajalo, da v primeru odstopanja od pogojev obvezna priključitev na javno kanalizacijsko omrežje ne bo potrebna, toženka pa je zaradi želje po čim večjem mesečnem prilivu v občinski proračun in v posamično škodo krajanov z občinskim odlokom v letu 2010 spremenila pogoje, pri tem pa je kršila določila obvezne javne razgrnitve in obravnave projekta. Potrebe po spremembi odloka sploh ni bilo. V obravnavani zadevi je bil kršen 155. člen Ustave RS, ki navaja, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. V drugi točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zmotno navedlo, da je prej veljavni odlok zahteval priklop, če je bilo odvajanje odpadnih voda možno iz pritličja brez prečrpavanja. Sodišče ni upoštevalo dejstva glede lastništva objekta, ki je bilo spremenjeno in vpisano v zemljiško knjigo 10. 3. 2016. Tožnik zavrača tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z višino odškodninske terjatve. Navaja, da je dokazila o obstoju in višini predložil, a jih sodišče ne želi priznati, kar kaže na neprimerno vodenje postopka ter na pristransko sojenje v korist države in njenih organov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v celoti razveljavi oziroma spremeni.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je tožnik vložil odškodninsko tožbo ter od toženke kot občine zahteva odškodnino v višini 2.850 EUR. Navaja, da je bila zaradi spremembe občinskega odloka v letu 2010 priključitev na javno kanalizacijsko omrežje zanj bistveno dražja. Ker se je temu upiral, so mu nastali odvetniški stroški ter stroški sodnih taks v raznih upravnih in inšpekcijskih zadevah ter sporih, ki jih je imel s toženko, v znesku 2.000 EUR, znesek 850 EUR pa se nanaša na bodočo škodo, ki jo bo imel zaradi dodatnih stroškov prečrpavanja.

6. Tožnik protipravnost toženkinega ravnanja zatrjuje z retroaktivno veljavnostjo občinskega odloka iz leta 2010. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v šesti točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da do retroaktivne veljavnosti toženkinega odloka ni prišlo, kar je tožniku že v upravnem postopku pojasnilo Upravno sodišče RS (B3). Tožnik je sodišču selektivno in nekorektno predstavil zgolj 21. člen obeh odlokov, ne pa tudi drugih relevantnih določil, zato je pritožbeno sodišče v oba odloka vpogledalo v celoti. Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v občini Žirovnica je bil sprejet 31. 5. 2007 in objavljen v Uradnem listu št. 54/2007 (A20). Toženka je 23. 12. 2010 sprejela nov Odlok o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v občini, ki je bil objavljen v Uradnem listu št. 107/2010 dne 29. 12. 2010 (A21). Ker v postopku ni bilo sporno in je tožnik ob zaslišanju izpovedal, da se je kljub toženkinim pozivom ob sprejetju prvega in drugega odloka, da se je dolžan priključiti na javno kanalizacijsko omrežje, temu upiral, je do priključitve prišlo šele v letu 2016. Za tožnika je tako nedvomno lahko veljal le drugi odlok iz leta 2010, zato o retroaktivni veljavnosti odloka ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik retroaktivne veljavnosti ni dokazal, s tem pa ne toženkinega protipravnega ravnanja. Njegov zahtevek je pravilno zavrnilo že iz tega razloga. Pritožbene trditve, da je toženka kršila določila obvezne javne razgrnitve in obravnave projekta, pa so neupoštevne pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

7. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da spremenjeni odlok iz leta 2010 za tožnika ni pomenil večje oziroma težje obveznosti glede priključitve na javno kanalizacijsko omrežje. Sprejeti gre toženkina pojasnila iz odgovora na tožbo, da nacionalni program zaradi usmeritve Evropske unije, med drugim tudi o zmanjševanju onesnaženja pitne vode, stremi k temu, da bi bilo na javno kanalizacijo omrežje priklopljenih čim več objektov in bi se v čim večji meri odpadna voda čistila na velikih čistilnih napravah, s čemer bi se bistveno zmanjševalo onesnaženost podtalnih in tekočih voda. Zato je obvezen priklop na javno kanalizacijsko omrežje, kjer je zgrajeno, pogoje priklopa pa določajo posamezni občinski odloki na podlagi državne zakonodaje. Prvi odlok iz leta 2007 je v prvem odstavku 21. člena določal, da je obvezna priključitev za vse objekte, če je odvajanje odpadnih vod možno brez naprav za prečrpavanje. 21. člen drugega odloka iz leta 2010 je bil spremenjen v smeri, da je priključitev obvezna, če je odvajanje vod iz pritličja objekta možno brez naprav za prečrpavanje. Pri tožniku je bilo neprerekano dejansko stanje, da je pri njegovem objektu možno odvajanje odpadnih vod iz pritličja brez naprav za prečrpavanje, kar bi lahko kazalo na to, da po 21. členu odloka iz leta 2007 zanj obvezna priključitev ne bi veljala. A temu ni tako, saj sta oba odloka v 26. členu določala, da se posamezni objekt ali del objekta, ki se zaradi neugodne lege v prostoru nahaja pod koto dna odvodnega kanala, na javno kanalizacijo priključi preko hišnega črpališča, ki ga je dolžan zgraditi in upravljati lastnik priključka. Takšna priključitev je bila za tožnika obvezna že po odloku iz leta 2007, zato mu je odlok iz leta 2010 možnost priključitve olajšal, kot pravilno navaja toženka v odgovoru na tožbo, s tem, da bi se lahko na javno kanalizacijsko omrežje priključil iz pritličja objekta brez naprave za prečrpavanje, saj je bil ta del njegovega objekta nad koto dna odvodnega kanala, pri čemer bi res moral dodatno urediti samostojno odvajanje odpadnih vod iz kletnih prostorov s prečrpavanjem. Ob povedanem so neutemeljene tudi tožnikove navedbe, da je bil z odlokom, sprejetim v letu 2010, postavljen v težji položaj.

8. Sodišče prve stopnje je v drugi točki obrazložitve povzelo sicer zmotne toženkine navedbe glede obvezne priključitve v primeru možnosti prečrpavanja iz pritličja, kar naj bi bilo določeno v odloku iz leta 2007. Ker gre zgolj za povzemanje strankinih navedb, je pritožba v tem delu neutemeljena. Neutemeljena je tudi glede lastništva objekta. Najprej iz razloga, ker sprememba lastništva objekta pri obligacijskopravnih zahtevkih, kot je tu obravnavani odškodninski, v ničemer ne vpliva na dokončanje pravde med strankama postopka.1 Sodišču zato ni bilo treba novega lastnika, tožnikovega sina, vabiti na obravnavo v tem postopku. Nadalje iz razloga, ker so predloženi računi (A8, A9), s katerimi tožnik zatrjuje obstoj škode, in so izdani na tožnikovega sina, datirani pred prenosom lastništva (4. 2. 2016, A22).

9. Pritožbene navedbe glede višine stroškov, ki so tožniku nastali v raznih postopkih, so pavšalne do te mere, da nanje niti ni mogoče odgovoriti. Sodišče prve stopnje se je do tega izreklo v osmi do enajsti točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam, da so bile v postopku na prvi stopnji tožnikove navedbe o stroških, ki naj bi jih utrpel v raznih postopkih, pavšalne, čeprav ga je sodišče izrecno pozvalo, da tožbo v tej smeri dopolni (sklepa list. št. 4 in 13). Tožnik je v dopolnitvi tožbe (list. št. 7) škodo zneskovno opredelil, še vedno pa v postopku ni podal trditev, v katerih postopkih mu je ta škoda nastala, ob zaslišanju pa o že nastali in bodoči škodi ni vedel povedati prav ničesar. Pritožbene navedbe v zvezi z višino odškodninske terjatve so zato neutemeljene.

10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče postopek vodilo neprimerno in pristransko v toženkino korist. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče tožnika kot prava neuko stranko s sklepi večkrat pozvalo na dopolnitev tožbe, pozvalo ga je tudi na narokih in je po oceni pritožbenega sodišča opravilo materialnoprocesno vodstvo v največjem dopustnem obsegu. Preko tega obsega bi se neupravičeno postavilo na tožnikovo stran v toženkino škodo. Ob povedanem ni bila prekršena tožnikova pravica do poštenega sojenja.

11. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Primerjaj 190. člen ZPP.