Jedro

Ker po povzetem zakonskem opisu storilčevo izvršitveno ravnanje in njegov dejanski učinek nista samostojna zakonska znaka kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, Vrhovno sodišče pritrjuje nižjim sodiščem, da je lahko poškodba razvidna že iz opisanega načina izvršitvenega ravnanja in da zato ni nujno, da bi bila v konkretnem opisu kaznivega dejanja izrecno ali posebej navedena. Pogoj je določnost samega opisa načina izvršitvenega ravnanja, po katerem bo jasno, da je to imelo učinek, zaradi katerega je bila stvar poškodovana, uničena ali nerabna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo II K 7738/2018 z dne 24. 2. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od dejanj določilo kazen dva meseca zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanki sta bili po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) s premoženjskopravnima zahtevkoma napoteni na pravdo, obsojenec pa je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen vrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 7738/2018 z dne 17. 8. 2023 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, prvostopenjsko sodbo potrdilo, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Obsojenčev zagovornik je zoper obe sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi vseh izpodbojnih razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obsojenca zavrne ali da ga obtožbe oprosti.

4. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka Irena Kuzma, ki predlaga njeno zavrnitev. Mnenja je, da uveljavljane kršitve zakona niso podane. Strinja se, da način poškodovanja tuje stvari-opraskanje po naravi vsebuje poškodbo kot zakonski znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Sodišče je namreč ugotovilo, da z opraskanjem nastanejo praske oziroma raze in ne kakšne druge poškodbe kar pomeni, da očitani način poškodovanja, da je obsojenec opraskal vozili oškodovanca v zadostni meri konkretizira samo posledico oziroma poškodbo.

5. Vrhovno sodišče je odgovor poslalo obsojencu in zagovorniku. Prvi se o odgovoru ni izjavil, obsojenčev zagovornik pa pri navedbah v vloženi zahtevi in njenih predlogih vztraja.

B.

6. Čeprav vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno uveljavlja vse tri izpodbojne razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP in pri tem v obrazložitvi zahteve dodatno navaja, da prvostopenjska sodba ni oblikovana, skladno z zahtevami iz 359. člena ZKP, je bistvo vložene zahteve v zatrjevanju, da v konkretnem opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe ni navedena poškodba kot znak kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 in da le-to pri takšnem opisu more biti kaznivo. Zatrjevanje je izključno v zvezi s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki ni podana.

7. Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori tisti, ki tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi neuporabno. Glede na zakonski opis storilčevo izvršitveno ravnanje in njegov neposredni ali dejanski učinek nista samostojna znaka kaznivega dejanja, temveč sta določena skupaj v vsaki od navedenih treh prepovedanih posledic. Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenec poškodoval tujo stvar s tem, da je 14. 8. 2017 okoli 19.30 ure na cesti ... s kolesom opraskal najprej zadnji del odbijača vozila Volkswagen Sharan last B. B., nato pa še prednji odbijač vozila Renault Twingo, last C. C. 8. Vprašanje, na katero je Vrhovno sodišče moralo v danem primeru odgovoriti je tako bilo, ali je sama poškodba, kot dejanski učinek storilčevega izvršitvenega ravnanja nujni sestavni del konkretnega opisa kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v izreku prvostopenjske sodbe, kot to zatrjuje vložnik ali po ugotovitvah nižjih sodišč zadostuje, da je zajeta (inkludirana) v opisanem načinu izvršitvenega ravnanja, medtem ko je njena podrobnejša opredelitev stvar ustrezne obrazložitve v sodbi.

9. Ker po povzetem zakonskem opisu storilčevo izvršitveno ravnanje in njegov dejanski učinek nista samostojna zakonska znaka kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, Vrhovno sodišče pritrjuje nižjim sodiščem, da je lahko poškodba razvidna že iz opisanega načina izvršitvenega ravnanja in da zato ni nujno, da bi bila v konkretnem opisu kaznivega dejanja izrecno ali posebej navedena. Pogoj je določnost samega opisa načina izvršitvenega ravnanja, po katerem bo jasno, da je to imelo učinek, zaradi katerega je bila stvar poškodovana, uničena ali nerabna. V danem primeru je kot izvršitveni način opisano opraskanje odbijačev na dveh vozilih. To po presoji Vrhovnega sodišča, zaradi uporabljene dovršne oblike in korena besede omogoča ugotovitev o povzročitvi prask (gl. Slovar slovenskega knjižnega jezika, Prva knjiga A-Pa, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014, str. 1090) kot učinku izvršitvenega ravnanja ter v nadaljevanju, da sta bila odbijača na vozilih zato tudi poškodovana. Z vidika skladnosti konkretnega opisa navedenega kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe z njegovim zakonskim opisom, je to dovolj, več pa je lahko stvar, bodisi še natančnejše označbe kaznivega dejanja iz 2. točke prvega odstavka 263. člena ZKP ali, kot je bilo v danem primeru, obrazložitve sodbe.

C.

10. Glede na ugotovljeno je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Obsojenec je bil po 98.a členu in četrtem odstavku 95. člena ZKP oproščen plačila sodne takse. Oprostitev so opravičevali podatki, ki jih je o obsojenčevem premoženjskem stanju pridobilo sodišče prve stopnje.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.