Jedro

Če sanitarni inšpektor odreče poprejšnje soglasje k lokacijski odločbi, lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 828/96-22 z dne 10.7.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 25.4.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za varstvo okolja, urejanje prostora ter promet in zveze občine M. z dne 28.6.1994, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo tožnikovega prizidka k stanovanjski zgradbi na parc. št. 978 in 979 k.o. S.H. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke, ki se sklicuje na določbe Zakona o urejanju nasilij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Ur. list RS, št. 26/90 in 18/93, ZUN) in na določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za del območja urbanistične zasnove mesta M. v občini M. - T. (MUV, št. 23/88, PUP). Po 2. odstavku 45. (pravilno: 54.) člena ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, ki ležijo na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji, lahko izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po 55. členu ZUN se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi podatkov o pričakovanih vplivih objekta na okolje. Navedeni PUP pa v 20. členu določa, da je potrebno pri gradnji zagotoviti medsebojni odmik objektov tako, da bodo bivalni prostori osončeni ob najneugodnejšem položaju sonca, to je 21/12 vsaj dve uri dnevno. Iz ocene vpliva tožnikove novogradnje na osončenje sosednjega stanovanjskega objekta, ki jo je januarja 1994 izdelal Inštitut za varstvo okolja iz M., izhaja, da ta pogoj pri gradnji tožnikovega prizidka ni bil izpolnjen. Ker je pristojni sanitarni inšpektorat odrekel poprejšnje soglasje k izdaji lokacijske odločbe, je bila zahteva za njeno izdajo pravilno zavrnjena. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da tožnik ni v upravnem postopku ponudil drugega strokovno utemeljenega dokaza, da ocena Inštituta za varstvo okolja ne ustreza dejanskemu stanju. Tožbene navedbe o nezmanjšani funkcionalni rabi sosedovega objekta pa na odločitev ne morejo vplivati.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki 1. odstavka 72. člena ZUS. V pritožbi navaja, da je dejansko stanje, ki je podlaga izpodbijani sodbi, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Na spornem mestu z odmikom 92 cm od parcelne meje stojita že več kot 30 let garaži, pritožnik pa je nad garažama napravil le nadzidavo - prizidek, ki ga je pričel graditi leta 1990 ter ga je še istega leta zaradi hude stanovanjske stiske tudi dokončal. Prizidka ne bi nikoli pričel graditi, če si predhodno pred gradnjo ne bi pridobil ustnega soglasja od pok. soseda M.T. Za nedovoljen poseg v prostor je v letu 1994 plačal tudi nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v višini 21.178,00 SIT. Prizidek v ničemer ne odstopa po višini od ostalih hiš v soseski, prav tako pa ne drži, da zaradi premajhnega odmika ne bi mogel vzdrževati tega objekta. Mnenje Inštituta za varstvo okolja M. je vprašljivo in nesprejemljivo. V medsosedskih odnosih se v sodobnem pravu vse bolj uveljavlja "sodelovalna dolžnost", ta pa nasprotuje uveljavljanju izključno lastnega interesa, zlasti če ima namen škodovanja drugemu, kot je to v obravnavanem primeru. Če nekdo zlorablja pravico, ne gre več za njeno uveljavljanje, pač pa za protipravno ravnanje oziroma celo za šikano, kar vse pa povzroči odškodninsko odgovornost kršitelja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

ZUN v 2. odstavku 54. člena določa, da se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po določbi 55. člena ZUN se lokacijska dokumentacija pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih in tudi na podlagi podatkov o pričakovanih vplivih objekta na okolje. Lokacijska dokumentacija, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja pa vsebuje tudi soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, predpisana z zakoni. Med temi soglasji je tudi soglasje sanitarnega inšpektorja in če le-ta odreče poprejšnje soglasje k lokacijski odločbi, lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati. V konkretni zadevi je, kot izhaja iz predloženih spisov, sanitarni inšpektor z dopisom z dne 28.3.1994 odrekel poprejšnje soglasje iz razloga, ker pogoj iz 20. člena PUP o osončenju ni bil izpolnjen. Zato sta po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje in tožena stranka pravilno presodila, da je upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za sporni prizidek. Odločitev sanitarnega inšpektorja temelji na oceni Inštituta za varstvo okolja Zavoda za zdravstveno varstvo M. p.o. iz januarja 1994. Drugega strokovnega mnenja, s katerim bi dokazal, da ocena navedenega inštituta ne ustreza dejanskemu stanju, pa tožnik ni ponudil. Zato pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na odmik od parcelne meje, na sosedovo soglasje in tudi ostali pavšalni ugovori, ki se nanašajo na medsosedske odnose, niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.