Jedro

Tožnik v upravnem sporu je lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Odločitev, da se drugemu tožniku ne prizna položaja stranke, je skladna z določbami ZUP. Njena pomanjkljivost je le v tem, da ni izrecno navedena v izreku odločbe. Ker pa odločitev logično sledi iz 1. točke izreka, v kateri so izrecno navedeni tisti, ki se jim položaj stranke prizna, in še posebej iz obrazložitve k tej točki, kjer je navedeno, da se drugega tožnika upošteva (le) kot pooblaščenca, sodišče pomanjkljivost izreka ni štelo za bistveno in s tem za takšno, ki bi vplivala na zakonitost odločbe.

Odločitev, po kateri se nezakonitost ravnanja družbe SODO pri zaračunavanju čezmerno prevzete jalove energije ne ugotavlja oziroma se zahteva strank v tej zvezi zavrne, prvenstveno temelji na določbah 14. člena Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja. Gre za določbe, s katerimi je zagotavljanje čezmerno prevzete jalove energije opredeljeno kot posebna sistemska storitev in s katerimi se uvaja obveznost in način njenega plačila. Ker gre za podzakonski akt in ker pomeni zaračunana omrežnina za posebno sistemsko storitev javno dajatev, je Ustavno sodišče za celoten 14. člen Akta ugotovilo, da je bil v neskladju z Ustavo. Neustavnost 14. člena je ugotovilo z učinkom razveljavitve, kar pomeni, da se ne uporablja za razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru izpodbijana odločitev še ni pravnomočna. S tem, ko določbe 14. člena Akta ni mogoče uporabiti pri odločanju, je odpadla pravna podlaga za odločitev, in sicer ne le za ugotovitev, da način obračunavanja čezmerno prevzete jalove energije ni bil v nasprotju z navedeno določbo, temveč za obračunavanje zadevne omrežnine nasploh.

Agencija za energijo je po določbah EZ izrecno pooblaščena za reševanje sporov med uporabniki omrežja in sistemskimi operaterji, med drugim tudi v zadevah, ki izvirajo iz obračunane cene za uporabo omrežij. Izrecno je pooblaščena tako za ugotavljanje nezakonitosti kot za naložitev ustreznih ukrepov za njihovo odpravo. To po presoji sodišča pomeni, da ni izključeno tudi odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih, kolikor imajo podlago v predhodno ugotovljenih nezakonitostih in se na ta način ugotovljena nezakonitost odpravi. Nesmotrno in do strank (tako časovno kot stroškovno) neprijazno (ter s tem tudi v nasprotju s smotrom posebnega reševanja sporov iz EZ) bi namreč bilo, da bi se ob tem, ko so že v postopku pred Agencijo ugotovljene tako nepravilnosti kot njihove posledice, zahtevalo, da stranke v vsakem primeru, četudi gre le za realizacijo že ugotovljenega, svoje premoženjske zahtevke uveljavljajo v drugih (sodnih) postopkih.

Izrek

I. Tožba „ostalih članov Društva malih hidroelektarn A. kot prve tožeče stranke se zavrže. II. Tožba druge tožeče stranke Društva malih hidroelektrarn A. zoper 2. in 3. točko izreka odločbe in zoper sklep se zavrže. III. Tožbi prve tožeče stranke B.B. in druge tožeče stranke Društva malih hidroelektrarn A. zoper 1. točko izreka odločbe se zavrneta.

IV. Tožbi prve tožeče stranke B.B. zoper 2. in 3. točko odločbe in zoper sklep se ugodi in se odločba in sklep v tem delu odpravi ter zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje.

V. Tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki B.B. v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 420 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Pristojna Agencija je na zahtevo druge tožeče stranke za odpravo nezakonitosti in nepravilnosti glede obračunane cene za uporabo omrežij z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovila, da so stranke v postopku poimensko navedeni člani druge tožeče stranke (skupno 17), vključno s prvo tožečo stranko B.B., in (po posebnem pooblastilu) C.C. ter v 2. točki izreka zahtevo strank iz 1. točke izreka, „da se ugotovi nezakonitost ravnanja družbe SODO, sistemskega operaterja distribucijskega omrežja z električno energijo d.o.o., (v nadaljevanju SODO) po pooblaščeni družbi Elektro Č. d.d., v zvezi z zaračunavanjem čezmerno prevzete jalove električne energije na območju Č. za leto 2009, pred obvestilom o začetku zaračunavanja te storitve, ter družbi SODO oziroma pooblaščeni družbi Elektro Č. naloži, da tudi lastnike malih hidroelektrarn (v nadaljevanju MHE) na območju Č. predhodno obvesti o začetku in načinu obračunavanja čezmerno prevzete jalove električne energije, kot je to storil na ostalih območjih Republike Slovenije“, zavrnila. Zahtevo strank iz 1. točke izreka, „da se družbi SODO oziroma pooblaščeni družbi Elektro Č. naloži, da vsem lastnikom MHE, ki so storitev čezmerno prevzete jalove električne energije na območju Č. plačali za nazaj za celo leto 2009, vrne celotni plačani znesek po izstavljenih računih, tistim, ki storitve še niso plačali, pa izstavi dobropis za znesek po izstavljenih računih in tako stornira izstavljene račune za čezmerno jalovo energijo, prevzeto v letu 2009“, pa je z izpodbijanim sklepom zavrgla.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da gre v zadevi za ponovljen postopek, v katerem je bilo treba v skladu z napotki organa druge stopnje ugotoviti, kdo je lahko stranka v postopku. Po pregledu dokumentacije, pridobljene v ponovnem postopku, ter na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) prvostopni organ ugotavlja, da lahko kot stranke v postopku upošteva le tiste člane Društva malih hidroelektrarn A. – druge tožeče stranke, ki so skladno s sklepom 5/1 zapisnika razširjene seje upravnega odbora z dne 28. 1. 2010 dali podpis in ki so bili hkrati zavedeni kot člani v Seznamu članov društva z dne 6. 4. 2009, ter C.C., ki ima izkazan pravni interes. Obenem ugotavlja, da druga tožeča stranka kot društvo pravnega interesa ne izkazuje in da zato ne more biti stranka v postopku, temveč lahko nastopa le kot pooblaščenec tistih članov, ki so jo za to s podpisom posebej pooblastili.

3. V vsebinskem pogledu pa prvostopni organ po pregledu vložene zahteve ter po tem, ko je pridobil izjave strank v postopku, ugotavlja, da obveznost plačila čezmerno prevzete jalove energije za proizvajalce, ki je sporna v konkretnem primeru, izhaja iz Akta o določitvi metodologije za obračunavanje omrežnine in metodologije za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja (v nadaljevanju Akt), ki v 14. členu določa, da sistemski operater ugotavlja čezmerno prevzeto jalovo energijo pri uporabniku na podlagi mesečno izmerjenih količin ter da proizvajalec plačuje prevzeto jalovo energijo na podlagi proizvedene delovne energije in porabljene jalove energije. V 88. členu Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO) je sicer določeno, da SODO izvaja obračun, način zaračunavanja in plačevanja uporabe omrežja na način, določen v pogodbi o dostopu, zakonu in podzakonskih prepisih, ki urejajo plačevanje uporabe omrežja. Istočasno pa 70. člen SPDO natančno določa, da se čezmerno prevzeta jalova energija ugotavlja in obračunava skladno z določbami Akta. Pristojni organ tako ugotavlja, da se čezmerna prevzeta jalova energija ugotavlja mesečno, kar je SODO tudi izvajal, saj je uporabnikom omogočal vpogled v mesečne obračunske merilne podatke preko spletne aplikacije. Niti Akt niti SPDO pa ne določata obveznosti mesečnega izstavljanja faktur kot tudi ne obveznosti obveščanja o začetku zaračunavanja čezmerno prevzete jalove energije. Zato prvostopni organ ne sledi navedbi strank, da se ugotovi nezakonitost ravnanja SODO, ki je povezana z izstavitvijo poračuna za čezmerno prevzeto jalovo energijo v letu 2009. Obveznost plačila nastane na podlagi Akta in pogodbe že s samo opravljeno storitvijo. Obvestilo o začetku zaračunavanja bi bilo sicer v skladu z dobro poslovno prakso, vendar pa opustitev obveščanja še ne pomeni, da ni nastala obveznost plačati opravljeno storitev.

4. Obveznost plačila izhaja iz Akta, ki je začel veljati v začetku leta 2006. Ker proizvajalci niso imeli nameščenih ustreznih merilnih naprav, ni bilo mogoče ugotavljati čezmerno prevzete jalove energije že s pričetkom veljavnosti Akta. Pogoji so bili izpolnjeni z namestitvijo števcev, s tem pa je bil obenem vsak proizvajalec seznanjen, da bo mogoče ugotavljati čezmerno prevzeto jalovo energijo in storitev tudi zaračunavati. Ne glede na to pa je vsak proizvajalec sklenil tudi pogodbo o dostopu do distribucijskega omrežja, iz katere natančno izhaja, da se obračun, fakturiranje in plačevanje čezmerno odvzete jalove energije izvede v skladu z Aktom. Obveznost proizvajalcev za plačevanje čezmerno prevzete jalove energije tako izhaja ne samo iz Akta, ki velja od začetka leta 2006, temveč tudi iz pogodbe o dostopu, ki jo je vsak proizvajalec sklenil s SODO oziroma Elektro Č. in zato ni bilo potrebe po posebnem obveščanju. Iz pogodbe o dostopu sicer sledi, da bo SODO račune izstavljal mesečno, vendar pa opustitev te obveznosti še ne pomeni, da ni nastala obveznost plačila. Razen tega je Elektro Č. na podlagi navodila s strani SODO proizvajalce na svojem območju obvestil, da so čezmerno prevzeto jalovo energijo obračunali od 1. 1. 2009. Odločitev dobaviteljev o tem, kdaj bodo začeli zaračunavati čezmerno prevzeto jalovo energijo, zato ne predstavlja diskriminatornega obravnavanja proizvajalcev in zato je odločeno tako, kot sledi iz 2. točke izreka odločbe.

5. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopni organ sklicuje na določbe 88. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ), ki daje Agenciji pristojnost, da v upravnem postopku med drugim odloča tudi o sporih med uporabniki omrežja oziroma zainteresiranimi osebami in sistemskimi operaterji, ki izvirajo iz obračunane cene za uporabo omrežja ter še posebej na sedmi odstavek tega člena, po katerem Agencija lahko z odločbo ugotovi nezakonitost določenega ravnanja in z odločbo naloži sistemskemu operaterju sprejem ustreznih ukrepov ter sklenitev ustreznih pogodb za odpravo nezakonitosti oziroma neskladnosti s predpisi ter s splošnimi in posamičnimi akti, izdanimi za izvrševanje javnih pooblastil. Zakonska vloga Agencije se torej omejuje le na nadzor in zagotavljanje zakonitosti delovanja sistemskih operaterjev, kar Agencija izvršuje tako, da se izreka o (ne)zakonitosti njihovega ravnanja. V konkretnem primeru pa je stranka poleg zahteve po ugotovitvi nezakonitega ravnanja SODO oziroma Elektro Č. zahtevala tudi vrnitev plačanega zneska po računih oziroma izstavitev dobropisov ter na ta način postavila zahtevo po odločanju o denarnem zahtevku, ki izvira iz razmerja med uporabnikom omrežja in SODO. V tem delu gre torej za spor o pravicah in obveznostih iz premoženjskega razmerja, o katerem odločajo sodišča splošne pristojnosti kot absolutno stvarno pristojna, zato se v skladu s 1. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zahteva strank v tem delu s sklepom zavrže. 6. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot drugostopni upravni organ je pritožbo strank (ki jim je bil priznan takšen položaj z izpodbijano odločbo) zoper 2. in 3. točko odločbe in zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Ugotavlja namreč, da je z uveljavitvijo Akta nastala pravna podlaga za zaračunavanje posebne sistemske storitve prekomerno prevzete jalove energije vsem proizvajalcem električne energije ter da obveznost plačila le-te izhaja tudi iz pogodbe o dostopu. Račun je izdan na podlagi 14. člena Akta in na podlagi mesečno izmerjenih količin, kot je določeno v Aktu. V pogodbi je sicer izrecno določen mesečni način obračunavanja uporabe omrežja, zato je SODO oziroma Elektro Č. ravnal v nasprotju s pogodbenim določilom. Vendar pa to še ne pomeni, da je storitev obračunana nezakonito. Samo dejstvo, da je bil obračun izveden neskladno s pogodbeno dinamiko, ne pomeni, da ga zavezanci niso dolžni poravnati. Storitev je bila namreč nesporno opravljena in s strani strank v postopku tudi sprejeta. Če pa je strankam z enkratnim obračunom nastala škoda, jo imajo možnost izterjati po sodni poti, seveda ob izpolnjenih predpostavkah za odškodninsko odgovornost nasprotne stranke.

7. Neutemeljena je tudi trditev o tem, da bi bilo treba zavezance o začetku obračunavanja predhodno pisno obvestiti, saj so bili z nastankom obveznosti seznanjeni že z objavo Akta v Uradnem listu. Zato drugostopni organ zavrača pritožbene navedbe, po katerih je bil obračun nepričakovan ter da lastniki MHE niso mogli oceniti svojega položaja na podlagi vnaprej znanih predpisov. Kot neutemeljene zavrne tudi trditve, da so bili z večletnim opustitvenim ravnanjem SODO zavedeni in da se niso mogli pravočasno prilagoditi spremembam v poslovnem okolju. Dejstvo je, da zakonska podlaga za obračun obstaja, skladno z zakonsko podlago so bile izvedene tudi meritve, na podlagi katerih je bil izstavljen obračun. Meritve so bile izvedene mesečno, kršitev pogodbene dinamike pri izstavljanju računov pa ne pomeni, da ni potrebno poravnati zakonskih obveznosti za opravljene storitve. V zvezi s pritožbenimi trditvami o neenakopravnem obravnavanju uporabnikov omrežja pa drugostopni organ poudari, da zakonsko določeno omrežnino plačujejo prav vsi, le s to razliko, da so jo nekateri začeli plačevati nekaj mesecev kasneje.

8. Kot neutemeljene zavrne tudi pritožbene ugovore zoper izpodbijani sklep. V tej zvezi poudari, da gre v tem delu zahtevka za pravice in obveznosti iz premoženjskega razmerja, o katerih odločajo sodišča kot absolutno stvarno pristojna. Odločitev o vračilu morebitno preplačanega zneska je pridržana sodišču in zgolj v izjemnih primerih prekrškovnim organom, za kar pa v predmetni zadevi ne gre.

9. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločbo in sklep iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter predlaga, da ju sodišče odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

10. V tožbi uvodoma navaja, da so stranke postopka člani druge tožeče stranke, kot so navedeni v seznamu članov z dne 6. 4. 2009. Kot pooblaščenec jih zastopa D.D. kot predsednik druge tožeče stranke, le-ta pa je za zastopanje pooblastil odvetnika. Poleg tega ves čas kot stranka nastopa tudi druga tožeča stranka, ki izkazuje pravni interes za uspeh svojih članov, zato nastopa v tem postopku kot stranka poleg svojih članov, njo pa zastopa predsednik D.D., ki je po zakonu in statutu njen zakoniti zastopnik.

11. V zvezi z očitano zmotno uporabo materialnega prava tožeča stranka navaja, da je na predlog Računskega sodišča Ustavno sodišče v teku tega postopka presojalo med drugim ustavnost in zakonitost Akta, na podlagi katerega je bila obračunana sporna jalova energija. Dne 14. 4. 2011 je izdalo odločbo U-I-257/09-22, s katero je med drugim ugotovilo, da je bil 14. člen Akta v neskladju z Ustavo, in ga razveljavilo. V odločbi se ugotavlja, da omrežnina pomeni javno dajatev oziroma vrsto prispevka, ki se plačuje za uporabo omrežij in je namenjena izvajanju gospodarske javne službe dejavnosti sistemskih operaterjev, ki se opravlja v javnem interesu. Ker gre za javno dajatev, mora biti po 147. členu Ustave določena z zakonom. Ker omrežnina za čezmerno prevzeto jalovo energijo ni bila ustrezno urejena z zakonom, je Ustavno sodišče ocenilo, da je bil 14. člen Akta v nasprotju s 147. členom Ustave in ga je tako v 7. točki izreka odločbe razveljavilo. Razveljavitev akta v skladu s tretjim odstavkom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) učinkuje za naprej od 21. 4. 2011. To pa v povezavi s 44. členom ZUstS pomeni, da se Akt ne uporablja za razmerja, nastala pred 21. 4. 2011, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru o spornem razmerju med strankama, ki temelji na 14. členu Akta, še ni bilo pravnomočno odločeno, zato se navedeni Akt v dani zadevi ne sme uporabiti. Odpadla je torej pravna podlaga za obračunavanje javne dajatve, to pa pomeni, da SODO in Elektro Č. v konkretnem primeru nista imela podlage za zaračunavanje predmetne dajatve in še toliko manj za to, da sta jo zaračunavala za nazaj.

12. Še posebej pa je bilo diskriminatorno in arbitrarno ravnanje s strani SODO na območju Č., kjer se je izdal zbirni račun za osem mesecev nazaj in s tem opustilo mesečno fakturiranje storitev. S tem je SODO kršil tako 14. člen Akta, predvsem pa sklenjene Pogodbe. SODO bi moral kot sistemski operater celotnega distribucijskega omrežja ravnati enakopravno do vseh uporabnikov omrežja, ne glede na geografsko lego in različne upravljalce distribucijskega omrežja. Tako pa je bil način zaračunavanja storitve odvisen od posameznih pooblaščenih distribucijskih podjetij in je zato vsak od njih sam arbitrarno odločal, kdaj in za koliko časa (nazaj) bo zaračunal javno dajatev.

13. Sicer pa tožeča stranka trdi in vztraja, da bi bilo ravnanje SODO in Elektro Č. nezakonito tudi v primeru, če bi bil Akt zakonit. Akt je namreč nalagal SODO, da ugotavlja obseg čezmerno prevzete jalove energije mesečno, kar pomeni, da bi moral na podlagi Akta mesečno tudi zaračunavati svojo storitev, ne pa po devetih mesecih za devet mesecev skupaj in za nazaj. Mesečni način obračunavanja storitev in njihovo mesečno fakturiranje je določen tudi v sklenjenih (tipskih) pogodbah o dostopu do distribucijskega omrežja, kar pomeni, da je SODO očitno kršil tudi pogodbena določila. O tem vprašanju in o kršitvah pogodb o dostopu se prvostopni organ ne izreče, temveč govori le o obveznosti, ki temelji na Aktu (ki je že razveljavljen). Tako ravnanje pomeni grobo kršitev pravil upravnega postopka, saj zato odločbe ni mogoče preizkusiti. Ker je pogodbene določbe prvostopni organ kljub opozorilom tožeče stranke povsem prezrl, je izpodbijana odločba arbitrarna in samovoljna in kot takšna v nasprotju z ustavno pravico stranke do enakega varstva pravic. Zmotna pa je po mnenju tožeče stranke tudi interpretacija določb SPDO v povezavi z določili sklenjenih pogodb o dostopu.

14. Tožeča stranka zato vztraja, da je SODO z načinom pričetka zaračunavanja prekomerne prevzete jalove energije ravnal nezakonito in posledično diskriminatorno. Za diskriminacijo uporabnikov glede na lokalne distributerje ne daje pravne podlage niti Akt niti SPDO, pri čemer mora SODO kot nosilec javnega pooblastila ravnati zakonito in nearbitrarno. Prvostopni organ pa je kot regulatorni organ prisluhnil le ekonomskim interesom SODO, ni pa izpolnil svoje naloge zagotoviti nediskriminatorno in transparentno obravnavo vseh udeležencev trga z električno energijo in na ta način ravnal v nasprotju z načelom pravne države. Poleg tega se prvostopni organ do različnega ravnanja SODO do uporabnikov z različnih območij sploh ne opredeli, čeprav je takšno ravnanje nedopustno, saj je Slovenija enotna in nedeljiva država, v kateri so vsi pred zakonom enaki. Elektro E. je namreč na podlagi istih predpisov in enakih pogodbenih pogojev predhodno obvestil uporabnike, da bo vnaprej za tekoči mesec začel z mesečnim zaračunavanjem prekomerno prevzete jalove energije. Enako bi moral ravnati tudi Elektro Č. kot pooblaščenec iste pravne osebe (SODO), saj Akt nesporno velja v enakem besedilu za vse uporabnike, ki nastopajo kot lastniki MHE in obenem kot uporabniki omrežja. Za različno obravnavo po geografski legi zato ni nobene zakonske podlage. Kljub temu SODO ni ustrezno ukrepal, prvostopni organ pa takšnega ravnanja ne šteje za diskriminatorno, kar je povsem nerazumljivo, saj v primeru, če lahko vsak ukrepa po svoje, ne potrebujemo niti sistemskega operaterja niti Agencije, ki njegovo ravnanje nadzira. Prvostopni organ se tudi ni opredelil do očitkov v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki jih je po prepričanju tožeče stranke zagrešil SODO.

15. Za tožečo stranko pa je nesprejemljiv tudi sklep, s katerim se zahteva zavrže. Zahteva za vračilo nepravilno zaračunane prekomerno prevzete jalove energije oziroma za storniranje izdanih in neplačanih računov namreč ni nekaj, za kar Agencija ni pristojna. Agencija, ki je tudi prekrškovni organ, opravlja svoje naloge na energetskem področju z namenom, da zagotovi pregledno in nepristransko delovanje trga z električno energijo v interesu vseh udeležencev. Pri tem v skladu z EZ odloča tudi o sporih med uporabniki omrežja. V teh sporih pa ne le, da lahko z odločbo ugotovi nezakonitost določenega ravnanja, ampak lahko z odločbo tudi naloži sistemskemu operaterju, torej SODO, da sprejme ustrezne ukrepe za odpravo nezakonitosti (sedmi odstavek 88. člena EZ). Izpodbijani sklep je zato po mnenju tožeče stranke le izmikanje pooblastilom, ki jih Agenciji daje EZ.

16. Kot dokaz k vloženi tožbi je tožeča stranka skupaj s pripravljalno vlogo posredovala sodišču še odločbo Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, s katero se ugotavlja, da je SODO v času od 1. 1. 2008 do 1. 4. 2010 zlorabljal svoj prevladujoč položaj na trgu s tem, ko je prekomerno zaračunaval prevzeto jalovo energijo določenim proizvajalcem, ter s tem ravnal v nasprotju s predpisi o varstvu konkurence in neupravičeno diskriminatorno do posameznih sopogodbenikov.

17. Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. in II. točki izreka

18. Sodišče je moralo tožbo ostalih članov Društva A. kot prve tožeče stranke ter tožbo Društva kot druge tožeče stranke zoper 2. in 3. točko izpodbijane odločbe in zoper izpodbijani sklep zavreči. 19. Tožbo ostalih članov je moralo zavreči na podlagi 22. člena ZUS-1, ker pooblaščenec, kljub pozivu s strani sodišča, da to stori, ni predložil njihovega pooblastila za zastopanje in zato v tem delu ne izkazuje legitimacije za tožbo. Legitimacije za tožbo zoper 2. in 3. točko izpodbijane odločbe in zoper sklep pa tudi ne izkazuje druga tožeča stranka. V skladu s 17. členom ZUS-1 je namreč tožnik v upravnem sporu lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, tega položaja pa druga tožeča stranka (glede na izrek izpodbijane odločbe in njeno obrazložitev) ni imela, temveč je nastopala le kot pooblaščenec oseb, ki jim je bil priznan položaj strank in ki so navedene v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

K III. točki izreka

20. Tožba prve tožeče stranke B.B. in druge tožeče stranke zoper 1. točko izreka odločbe ni utemeljena.

21. Odločitev, da se drugi tožeči stranki kot Društvu A. položaja stranke v postopku odločanja o obravnavani zahtevi ne prizna, je namreč po presoji sodišča pravilna ter skladna z določbami zakona (ZUP), na katere se sklicuje prvostopni organ v izpodbijani odločbi. Njena pomanjkljivost je le v tem, da ni izrecno navedena v izreku odločbe. Ker pa odločitev logično sledi iz 1. točke izreka, v kateri so izrecno navedeni tisti, ki se jim položaj stranke prizna in še posebej iz obrazložitve k tej točki, kjer je navedeno, da se drugo tožečo stranko upošteva kot pooblaščenko, sodišče pomanjkljivost izreka ni štelo za bistveno in s tem za takšno, ki bi vplivala na zakonitost odločbe. In ker je obrazložitev izpodbijane odločbe v tem delu pravilna in skladna z zakonom, sodišče razlogov prve stopnje ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 samo sklicuje.

K IV. točki izreka

22. Pač pa je utemeljena tožba (preostale prve tožnice B.B.) zoper izpodbijano odločitev (2. in 3. točko izreka odločbe in zoper sklep) po vsebini.

23. Iz izpodbijane odločbe in odločbe druge stopnje povsem jasno in kot nesporno sledi, da odločitev iz 2. in 3. točke izreka odločbe, po kateri se nezakonitost ravnanja družbe SODO pri zaračunavanju čezmerno prevzete jalove energije ne ugotavlja oziroma se zahteva strank v tej zvezi zavrne, temelji prvenstveno na določbah 14. člena Akta. Gre za določbe, s katerimi je zagotavljanje čezmerno prevzete jalove energije opredeljeno kot posebna sistemska storitev in s katerimi se uvaja obveznost in način njenega plačila. Ker gre za podzakonski akt in ker pomeni omrežnina za posebno sistemsko storitev, kakršna se zaračunava v konkretnem primeru, po presoji Ustavnega sodišča javno dajatev, je Ustavno sodišče z odločbo, na katero se sklicuje tožnik v tožbi (št. U-I-257/09-22 z dne 14. 4. 2011), za celoten 14. člen Akta ugotovilo, da je bil v neskladju z Ustavo. Neustavnost 14. člena je ugotovilo z učinkom razveljavitve, kar ob upoštevanju določb 44. člena ZUstS pomeni, da se ne uporablja za razmerja, o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru izpodbijana odločitev še ni pravnomočna. S tem, ko določbe 14. člena Akta ni mogoče uporabiti pri odločanju, pa je odpadla pravna podlaga za odločitev, in sicer ne le za ugotovitev, da način obračunavanja čezmerno prevzete jalove energije ni bil v nasprotju z navedeno določbo, temveč za obračunavanje zadevne omrežnine nasploh. Čim pa je tako, izpodbijana odločitev o zahtevi prve tožeče stranke ne vzdrži pravne presoje in jo je zato potrebno odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje, da ob upoštevanju citirane odločbe Ustavnega sodišča o vloženi zahtevi za ugotovitev nezakonitosti pri postopanju sistemskega operaterja (SODO) oziroma njegovega pooblaščenca (Elektro Č.) ponovno odloči. 24. Ponovno pa je po presoji sodišča potrebno odločiti tudi o zahtevi za vračilo plačanih zneskov po izstavljenih računih in za stornacijo že izstavljenih računov za čezmerno prevzeto jalovo električno energijo v letu 2009, o kateri se odloča z izpodbijanim sklepom. Stališče tožene stranke, po katerem za odločanje o postavljeni zahtevi v tem delu (absolutno) ni pristojna, namreč ne prepriča. Po sedmem odstavku 88. člena EZ lahko Agencija za energijo pri svojem odločanju z odločbo tako ugotovi nezakonitost določenega ravnanja kot tudi z odločbo naloži sistemskemu operaterju sprejem ustreznih ukrepov za odpravo nezakonitosti oziroma neskladnosti njegovega ravnanja s predpisi in splošnimi ter posamičnimi akti, izdanimi za izvrševanje javnih pooblastil. Kolikor gre torej za odpravo (predhodno) ugotovljenih nezakonitosti, lahko Agencija naloži tudi sprejem ustreznih ukrepov. Za kakšne ukrepe gre, v zakonu ni določeno. Določeno je le, da se o tem izda odločba. Prav zato pa po presoji sodišča ni mogoče izključiti možnosti, da se na ta način odloči tudi o zahtevkih, kakršna sta bila postavljena v konkretnem primeru. Odločanje o sporih iz premoženjskopravnih razmerij je sicer v načelu res pridržano sodišču, vendar pa to ne velja absolutno, kot se navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Izjema velja za spore, ki so po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen Zakona o pravdnem postopku). V konkretnem primeru je Agencija za energijo po določbah EZ izrecno pooblaščena za reševanje sporov med uporabniki omrežja in sistemskimi operaterji, med drugim tudi v zadevah, ki izvirajo iz obračunane cene za uporabo omrežij. Izrecno je pooblaščena tako za ugotavljanje nezakonitosti kot za naložitev ustreznih ukrepov za njihovo odpravo. To pa po presoji sodišča pomeni, da ni izključeno tudi odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih, kolikor imajo podlago v predhodno ugotovljenih nezakonitostih in se na ta način ugotovljena nezakonitost odpravi. Nesmotrno in do strank (tako časovno kot stroškovno) neprijazno (ter s tem tudi v nasprotju s smotrom posebnega reševanja sporov iz EZ), bi namreč bilo, da bi se ob tem, ko so že v postopku pred Agencijo ugotovljene tako nepravilnosti kot njihove posledice, zahtevalo, da stranke v vsakem primeru, četudi gre le za realizacijo že ugotovljenega, svoje premoženjske zahtevke uveljavljajo v drugih (sodnih) postopkih.

25. Glede na povedano je sodišče tožbi prve tožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo v 2. in 3. točki izreka in sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, to je iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje organu prve stopnje.

K V. točki izreka

26. O stroških postopka je, ob upoštevanju DDV, odločeno na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

27. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi po vsebini ugoditi.