Jedro

Ugovorni postopek je namenjen zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični ponovni presoji pravilnosti izdanega sklepa o zavarovanju, ki ga sodišče zaradi spoštovanja načela hitrosti postopka in zaradi elementa presenečenja prvotno izda zgolj na podlagi navedb upnika.

Upnica je izdajo regulacijske začasne odredbe predlagala v zavarovanje svoje nedenarne terjatve iz naslova prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja.

Pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic ni neomejena in je poseg dopusten, kadar so podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki so v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu.

Upnica se v spornem prispevku omenja le postransko, kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine (in ne kot zunajzakonska partnerka D. D. in kot stanovalka objavljene nepremičnine), medtem ko se ob presoji konteksta celotne objave izkaže, da je fokus objave na D. D. Slednji je s svojim nastopanjem v javnosti pridobil status relativne javne osebe, ki je z izpostavljanjem v politično naravnanih temah in s prošnjami za donacije sprožila poizvedovanje novinarjev o svojem premoženjskem stanju in razpravo splošnega družbenega pomena v javnem interesu. V tem okviru razprava o nepremičnini oziroma o njenem lastništvu ne more predstavljati nedopustnega posega v upničino zasebnost, saj ne razkriva globoko intimnih in zaupnih podrobnosti iz njenega osebnega življenja, temveč le medsebojno povezanost upnice kot nepremičninske posrednice in D. D., za katerega je v članku zatrjevano, da je kupil nepremičnino. Glede na to, da je v objavi jasno naveden vir informacij in da naj bi novinarji tudi osebno preverili nakup oziroma lastništvo nepremičnine pri upnici (česar upnica ne izpodbija), dolžniku ni mogoče očitati, da je bila presežena svoboda izražanja in novinarske etike, s poročanjem pa je bil zasledovan ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da glede na test sorazmernosti pravica javnosti oziroma pravica do (medijske) svobode govora v konkretnem primeru prevlada nad pravico upnice do nedotakljivost zasebne sfere, in to kljub temu, da je upnica zasebnica, ki pred tem ni z ničemer vzbujala zanimanja javnosti in se javnosti ni izpostavljala. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, namreč ta pravica ni absolutna in neomejena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: „I. Ugovoru dolžnice z dne 2. 11. 2022 se ugodi ter se začasna odredba tega sodišča opr. št. Z 298/2022 z dne 24. 10. 2022 razveljavi in predlog upnice za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Upnica je dolžna dolžnici v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrniti 254,00 EUR stroškov ugovornega postopka.

III. Upnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka priglašene v vlogi z dne 22. 11. 2022 in stroške priglašene v vlogi z dne 19. 12. 2022.“

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožuje upnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njegovo razveljavitev oziroma spremembo tako, da se dolžnikov ugovor zavrne s stroškovno posledico, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi na upničin predlog s sklepom z dne 24. 10. 2022 izdalo začasno odredbo z vsebino: „1. Dolžniku A. d.o.o., ki ga zastopa direktorica B. B., se prepoveduje na spletu, zlasti na spletni strani in v medijih, katerih izdajatelj je, predvsem pa na spletnem mestu ..., objavljanje zasebnih podatkov in poročanje o upnici C. C., na način, da se v medijih poroča in objavlja vsebine iz upničinega zasebnega družinskega življenja in vsebine o upničinih osebnih podatkih, kot so zlasti: - upničino ime in priimek; - fotografije upničinega doma na naslovu Cesta 1, K.; - upničin naslov stalnega prebivališča in drugi podatki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti lokacijo oziroma naslov upničinega stalnega prebivališča; - podatki o premoženju upnice, zlasti podatki o lastništvu njenih nepremičnin in pravnih poslih, ki jih sklepa upnica; in drugi podobni posegi v upničino zasebnost. 2. Dolžniku se naloži, da v roku 8 dni od prejema sklepa o začasni odredbi iz članka z naslovom "X." (dostopno na https://...) in v medijih, katerih izdajatelj je, predvsem pa na spletnem mestu ... umakne vse vsebine iz upničinega zasebnega družinskega življenja in vsebine o upničinih osebnih podatkih, kot so zlasti: - upničino ime in priimek; - fotografije upničinega doma na naslovu Cesta 1, K.; - upničin naslov stalnega prebivališča in drugi podatki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti lokacijo oziroma naslov upničinega stalnega prebivališča; - podatki o premoženju upnice, zlasti podatki o lastništvu njenih nepremičnin in pravnih poslih, ki naj bi jih sklepala upnica.

3. Za primer nespoštovanja oziroma kršitve prepovedi iz 1. in 2. točke tega sklepa se dolžniku izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer ponovne kršitve, vse dokler seštevek denarnih kazni ne doseže 100.000,00 EUR.

4. Upnica je dolžna vložiti ustrezno tožbo s katero bo upravičila predmetno začasno odredbo v roku 30 dni od vročitve te začasne odredbe.

Upnica mora v roku osem dni od vložitve tožbe predložiti sodišču dokazilo o vloženi tožbi.

Če upnica v tem roku ne bo vložila tožbe za opravičilo začasne odredbe, oz. če v roku iz prejšnjega odstavka sodišču ne bo predložila dokazila o vloženi tožbi, bo sodišče ravnalo v skladu z določilom 1. odstavka 278. člena ZIZ.

5. Začasna odredba velja do pravnomočne odločbe s katero bo odločeno o zahtevku iz prejšnje točke.

6. Dolžnik je dolžan upnici povrniti stroške tega postopka v znesku 173,33 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

7. Ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve.“

7. Sklep o zavarovanju, s katerim je predlogu ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo zavarovanje in so primeroma našteti v prvem odstavku 55. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ.1

8. Dolžnik je zoper izdano začasno odredbo vložil pravočasen ugovor, ki mu je sodišče prve stopnje s I. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo, začasno odredbo razveljavilo in upničin predlog za njeno izdajo zavrnilo. Višje sodišče odločitev sprejema kot materialnopravno pravilno.

9. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da je v uvodu izpodbijanega sklepa res zapisano, da se postopek vodi „zaradi izterjave 3.000,00 EUR“, saj dejansko teče zaradi izdaje začasne odredbe, vendar pa to na pravilnost izpodbijanega sklepa ni v ničemer vplivalo. Predmet postopka zavarovanja namreč določa izrek sklepa, iz katerega je v povezavi z njegovo obrazložitvijo ter v povezavi s sklepom o zavarovanju jasno razvidno, da gre v predmetni zadevi za postopek odločanja o zavarovanju nedenarne terjatve z začasno odredbo, znesek 3.000,00 EUR pa predstavlja le oceno vrednosti spornega predmeta, ki je v postopkih zavarovanja nedenarne terjatve pomembna le za odmero stroškov postopka. Višje sodišče pa še dodaja, da tudi sicer zgolj očitek o napakah oziroma o pomanjkljivostih v uvodu izdane odločbe, ne da bi stranka pojasnila tudi morebitni vpliv teh pomanjkljivosti na samo odločbo, ne zadostuje2, samo zaradi take (napačne) navedbe predmeta spora v uvodu odločbe pa sklep tudi ni obremenjen s pritožbeno očitano kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10. Na tem mestu je kot neutemeljene zavrniti tudi pritožbene očitke, da je sklep sam s seboj v nasprotju zaradi razlogov v 10. in 13. točki obrazložitve. V 10. točki obrazložitve je namreč sodišče pojasnilo, da je na podlagi upničinih le enostranskih navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe ocenilo, da so pogoji za izdajo slednje izpolnjeni. Obrazložitev v 13. točki pa se nanaša na kasnejši ugovorni postopek, v katerem je po zagotovitvi kontradiktornosti sodišče pogoje za izdajo začasne odredbe presojalo ponovno, sedaj tudi ob upoštevanju dolžnikovih ugovornih navedb in ob tem ugotovilo, da je dolžnik uspel izpodbiti upničine navedbe. Ne gre torej za nasprotje med razlogi, temveč za ponovno presojo pogojev za izdajo začasne odredbe v ugovornem postopku in ob tem za sprejem odločitve, da je dolžnik uspel z ugovorom izpodbiti prvotno ugotovitev o izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe. Ugovorni postopek je namreč namenjen prav zagotovitvi kontradiktornosti postopka v smislu soočenja stališč obeh strank in v tem okviru kritični ponovni presoji pravilnosti izdanega sklepa o zavarovanju, ki ga sodišče zaradi spoštovanja načela hitrosti postopka in zaradi elementa presenečenja prvotno izda zgolj na podlagi navedb upnika.3 Tudi v tem obsegu torej pritožbeno uveljavljana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

11. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

12. Na tem mestu višje sodišče najprej kot neutemeljene zavrača upničine pritožbene navedbe o nepravilni uporabi citirane določbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč jasno izhaja, da morata za izdajo začasne odredbe biti kumulativno izpolnjena pogoj iz prvega odstavka 272. člena ZIZ in eden od alternativno določenih pogojev iz drugega odstavka istega člena, zato ni mogoče slediti pritožbenemu uveljavljanju, da je sodišče napačno štelo, da morajo kumulativno biti izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Posledično ni mogoče slediti očitkom o napačni uporabi materialnega prava, sklep pa v tem delu tudi ni obremenjen z očitanimi kršitvami določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

13. V obravnavani zadevi je upnica predlagala izdajo t. i. regulacijske oziroma ureditvene začasne odredbe, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku (prvi odstavek 272. člena ZIZ v zvezi drugo alinejo drugega odstavka 272. člena ZIZ).4 Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Namen regulacijskih začasnih odredb je v varstvu obstoječega stanja (in ne v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v bodočnosti, kot pri zavarovalnih začasnih odredbah), kar ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank narekuje restriktiven oziroma omejevalen pristop pri razlagi pojmov „grozeče nasilje“ in „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“.5

14. Upnica je izdajo začasne odredbe predlagala v zavarovanje svoje nedenarne terjatve iz naslova prepovedi poseganja v osebnostne pravice oziroma v pravico do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja. Skladno s prvim odstavkom 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice.

15. Upnica trdi, da je dolžnik v to njeno pravico nedopustno in prekomerno posegel kot izdajatelj medija, v katerem je 11. 7. 2022 bil objavljen članek z naslovom „X.“6, ki upnici že povzroča težko nadomestljivo škodo, prav tako pa so načrtovane nadaljnje objave, s katerimi se bo ta škoda še povečala. Upnica navaja, da je fizična oseba, po poklicu nepremičninska posrednica, v svoji karieri se posveča poslu in se nikdar ni ukvarjala s politiko, zato se tudi ni izpostavljala očem javnosti. Ni članica nobene politične stranke, ne opravlja javne funkcije in živi življenje stran od oči javnosti. Sporni članek govori zlasti o D. D., ki je upničin zunajzakonski partner in živita skupaj, vendar strogo ločujeta zasebno in poslovno življenje in dejstvo, da je upnica partnerica omenjenega, v ničemer ne vpliva na njeno pojavljanje in udejstvovanje v javnosti. D. D. se v članku prikazuje v negativnem smislu, navedbe so žaljive in neresnične, z njimi pa se v članku posredno povezuje upnico in njen dom. Ob tem, ko se prispevek ukvarja z D. D., se brez potrebe in neosnovano objavljajo osebni podatki upnice ter celo fotografije njenega doma, ki naj bi ga kupil D. D., kar pa ne drži. Med drugim je v članku objavljeno upničino ime in priimek, objavljene so fotografije upničinega doma na naslovu Cesta 1, K. in vsi podatki o omenjeni nepremičnini (št. etaž, kvadratura, leto izgradnje, itd.), podatki o lastništvu te nepremične in podatki o domnevnih pravnih poslih, ki naj bi jih naj upnica sklepala z D. D. v zvezi z nepremičnino. Sporna objava predstavlja nekritični povzetek objav E., ki so bile po začasni odredbi v postopku Z 230/2022 že umaknjene. Dolžnik kljub obveščenosti, da gre pri sporni objavi za identične vsebine, v zvezi s katerimi je že bila izdana začasna odredba, zavrača umik sporne vsebine s spleta, to pa kaže, da namerava nadaljevati z objavljanjem vsebin o upnici in očitno v obstoječi objavi ne vidi nič spornega. Upnica je seznanjena, da se novinarji še naprej obračajo na razne organe in poizvedujejo o njej in njeni nepremičnini, kar kaže na to, da so v pripravi za protipravne objave tudi nadaljnje vsebine o upnici. Upnica izpostavlja, da predstavlja objavljanje njenega imena in priimka in fotografij nepremičnine, ki predstavlja njen dom, kršitev na področju najbolj varovanega polja zasebnosti, v določenem delu pa celo intimne sfero zasebnosti, za katere javnost nima nobene pravice, da se z njimi seznani in za to ne obstaja nikakršen upravičen interes javnosti. To velja še toliko bolj, ker upnica ni ne absolutna ne relativna javna osebnost in ne opravlja nobene politične funkcije ali kakršnekoli druge družbeno pomembne vloge. Meni, da je niti v ozko določenih izjemnih primerih ni mogoče šteti kot relativno javno osebnost, npr. v povezavi z njeno dejavnostjo, saj ne opravlja nepremičninskih poslov v takšnem obsegu, da bi bila že vnaprej znana širni Sloveniji. Tudi če bi se o upnici poročalo zgolj v tem delu (pa se ne), poudarja, da mora tudi v tem primeru obstajati določen javni interes in za javnost pomembna tematika, objava pa ne bi smela zasledovati zgolj senzacionalističnega in škandaloznega navajanja nekoristnih informacij. V tem primeru bi šlo za zlorabo svobode izražanja in za čezmerni poseg v pravico do zasebnosti. Okoliščina, da upnica živi v zunajzakonski skupnosti z D. D., sama po sebi ne implicira, da se je s tem tudi avtomatično odrekla celotni zasebnosti in da je dopustno o njej javno poročati in objavljati fotografije njenega doma. Nadalje upnica opozarja na obstoječo sodno prakso nacionalnih sodišč ter ESČP v zvezi z varovanjem osebnostnih pravic. Navaja, da ji bo v primeru, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, nastala nenadomestljiva škoda, če prispevek ne bo odstranjen oziroma bo objavljen nov, bo njena zasebnost ireverzibilno okrnjena, vsak nov klik na povezavo in dostop do članka s strani javnosti pa le še veča obseg nastale škode. Pri upničinem domu, ki ga je doslej uspešno varovala pred očmi javnosti, se ustavljajo tujci, ves čas je deležna neprijetnih vprašanj s strani poslovnih partnerjev, kolegov in prijateljev, zasebnosti, ki bo javnosti neupravičeno razkrita, pa ex post ne bo mogla pridobiti nazaj. Pravno varstvo, ki ga bo zasledovala z opustitvenim in s prepovednim zahtevkom na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ, bo tako ostalo brez pomena in v bo v celoti izvotljeno.

16. Pravica do zasebnosti in osebnega ter družinskega življenja je osnovna človekova pravica, ki jo zagotavljata tako Ustava Republike Slovenije (35. člen) kot tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP; 8. člen). Upoštevati pa je treba, da je z Ustavo in EKČP hkrati vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (39. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja upničine nedenarne terjatve do dolžnika, si torej v konkretnem primeru stojita nasproti dve enakovredni in sobivajoči človekovi pravici. Poseg v katerokoli od njiju je dopusten le pod pogoji iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, torej le v primeru, ko je to potrebno zaradi varstva pravic drugih in v primerih, ki jih določa sama Ustava. Po ustaljenem stališču v praksi Ustavnega sodišča RS mora biti ob tem izpolnjen tudi dodaten pogoj, to je, da je poseg v človekovo pravico skladen z načelom sorazmernosti.7 Presojo o tem se opravi na podlagi t.i. strogega testa sorazmernosti. V tem okviru je treba ugotoviti, ali je poseg v človekovo pravico nujen in primeren za dosego zasledovanega cilja ter ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna doseženi koristi (načelo sorazmernosti v ožjem smislu). Nasprotje med dvema pravicama v sobivanju pa se uskladi tudi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco: gre za kompromis, ki naj zagotovi, da se obseg varovanja vsake pravice zmanjša le v obsegu, ki je nujno potreben zaradi uveljavitve druge pravice.8

17. Kot rečeno, sta v konkretnem primeru v koliziji upničina človekova pravica do nedotakljivosti človekove osebnosti ter osebnega in družinskega življenja na eni strani in dolžnikova človekova pravica do svobode izražanja na drugi strani. Pravica do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic kot osnovna človekova pravica pomeni pravico do skritosti osebnega življenja, skrito naj bo vse, kar spada v osebno in družinsko življenje in česar posameznik ne želi odkriti. Brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati dogodkov in dejstev, ki se tičejo osebnega življenja in se niso javno odigrali, varstvo zasebnosti pa ne zadeva kraja ali prostora, temveč posameznika. Zasebnik je v sferi varstva zasebnosti popolnoma varovan, morebitne izjeme so mogoče le ob obstoju nujnega ali prisiljujočega javnega interesa, neizogibno ali stvarno povezanega s predmetom splošnega javnega pomena.9

18. V zvezi z drugo od pravic v konkurenci se je Ustavno sodišče že večkrat izreklo, da je svoboda izražanja poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe, v tem okviru pa ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj namreč pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju.10 Pomen pravice do svobode izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen EKČP, izhaja tudi iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice, posebej takrat, ko gre za novinarsko poročanje in pravico javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena.11 Novinarji in mediji morajo biti odgovorni pri poročanju in ravnati v dobri veri ter javnosti zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja pa je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v že omenjenem javnem interesu.12

19. Osnovna naloga novinarstva je širjenje informacij in idej v javnem interesu. Novinarska svoboda obsega tudi pretiravanje ali celo provokacijo.13 Presoja, do kod sega meja še dovoljenega, je določena z interesom demokratične družbe, v kateri igra tisk legitimno vlogo „javnega psa čuvaja“ s širjenjem informacij, ki so v javnosti deležne posebnega zanimanja.14 Pomembno je, ali gre za poročanje o dejstvih, ki pripomorejo k javni razpravi15, ali pa gre za poročanje o zadevah oziroma podrobnostih iz zasebnega življenja posameznika, ki ne izvršuje nobene javne funkcije. Pri varstvu pravic posameznika je torej treba ločiti, ali gre za navadnega državljana ali pa za javno osebnost. Pri slednjih teorija in sodna praksa ločujeta še relativno in absolutno javne osebe, pri čemer med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so zaradi povezanosti z določenim dogodkom oziroma zaradi opravljanja določenega dela zanimivi za javnost.16 Objave, ki niso v splošnem interesu javnosti, ker ne prispevajo k javni razpravi o družbeno pomembnih temah, temveč služijo zgolj zadovoljevanju radovednosti javnosti, zato ne uživajo enakega pravnega varstva kot objave o splošno pomembnih temah.17

20. Višje sodišče ugotavlja, da gre v predmetni zadevi za situacijo, pri kateri je pojasnjeni pravici dolžnika do svobode izražanja in svobodi tiska mogoče dati prednost pred pravico upnice do osebnega in družinskega življenja, oziroma za situacijo, ko medijska objava v to pravico ni posegla prekomerno, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

21. V okviru presoje prve predpostavke za izdajo začasne odredbe je sodišče prve stopnje ob vsem pojasnjenem tehtalo, kateri pravici je treba dati prednost v okoliščinah konkretnega primera, oziroma ali je dolžnik s poročanjem o upnici prekomerno in v nasprotju z načelom sorazmernosti posegel v njene pravice. Kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, se postopek tehtanja opravi tako, da sodišče najprej ugotovi, za kako hud poseg v eno izmed pravic gre in kolikšen je pomen izpolnitve druge (kolidirajoče) pravice, vse v luči okoliščin obravnavane zadeve. Nacionalna zakonodaja izrecno ne opredeljuje razlogov za omejitev svobode izražanja, so pa ti razlogi navedeni v drugem odstavku 10. člena EKČP, ki je glede na 8. člen in peti odstavek 15. člena Ustave zavezujoč tudi za slovenska sodišča. Judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice je že izoblikovala številna merila, ki jih mora sodišče pri tovrstnem tehtanju upoštevati. Ugotoviti je treba, kakšna je bila tema prispevka (ali je objava prispevala k razpravi v javnem interesu) ter kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša oziroma položaj prizadetega posameznika in ali zadeva dejavnost zasebne ali javne narave, nadalje je treba upoštevati predhodno ravnanje osebe, na katero se objava nanaša, pomembna je tudi metoda pridobivanja informacij in presoja njihove verodostojnosti oziroma kakšne so bile okoliščine, v katerih so bile objavljeni sporni podatki. Pomembni so tudi vsebina, stil in oblika pisanja ter posledica objave (način objave podatkov o upnici ter način, na katerega je oseba predstavljena v članku) ter teža naloženih sankcij (resnost posledic za osebo, ki je objavila informacije).18 Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno obrazložilo tudi, da je skladno s to prakso treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren z zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki upravičujejo poseg, upoštevni in zadostni, pojasnilo pa je tudi, da je opisana merila ESČP je v svojo presojo sprejelo tudi Ustavno sodišče RS.19

22. Prvi kriterij je torej, ali je objava prispevala k razpravi v javnem interesu. Pri presoji slednjega je sodišče prve stopnje pravilno razlikovalo med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti in pojasnilo, da želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost glede informacij o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v osebnostne pravice posameznika, zato svoboda izražanja v takih primerih uživa nižjo stopnjo zaščite.20 Povedano drugače, večja kot je informativna vrednost sporne objave za javnost, manj je lahko varovan interes osebe po zaščiti pred objavo in nasprotno. Sodišče je ob presoji javnega interesa opozorilo tudi na sodbo ESČP Von Hannover v. Germany, v kateri je poudarjeno, da poročanje v funkciji obveščenosti javnosti predstavlja izvrševanje demokratizacijske in nadzorne funkcije medijev. V konkretnem primeru je zato pri navedenem kriteriju treba presojati informativno vrednost sporne objave za javnost in vprašanje, ali objava spornega članka glede na njegovo vsebino skupaj s podatki o upnici in s fotografijo nepremičnine prispeva k javni razpravi.

23. V zvezi s tem je najprej pojasniti, da je pri oceni posega v zasebnost in osebnostne pravice treba presojati članek kot celoto in njegov celoten pomen, kot je razviden iz konteksta naslova, fotografij, grafične zasnove, poudarkov in tematike, ter ob tem ni mogoče izolirati posameznih navedb.21

24. V konkretni zadevi dolžnik v ugovoru navaja, da je fokus spornega prispevka na D. D., ki je relativna javna oseba, saj je dolgoletni član politične stranke F., direktor družb G. d.d., H. d.o.o. in I. d.o.o. ter voditelj oddaje J.? na televizijskem programu G., prek katere si aktivno prizadeva povečati število pripadnikov oziroma volivcev politične stranke F. Prav tako je D. D. v svoji oddaji spodbujal k nasilju in sovraštvu ter hujskal k oboroženemu uporu zoper legitimno izvoljeno trenutno vlado, predstavljal se je kot žrtev vladajoče politike in gledalce javno pozival k donacijam za televizijo G., katere delničar je tudi sam. Zaradi vsega navedenega so dolžnikovi novinarji pričeli preverjati premoženjsko stanje D. D., saj gre za objektivno pomembna dejstva, ki so v javnem interesu, in zgolj to je predmet sporne objave. Upnica se po navedbah dolžnika ob tem omenja le postransko, objava tudi ne vsebuje naslova njenega prebivališča. 25. Tudi upnica že v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da se članek osredotoča na D. D., vendar pa meni, da sama v njem ne bi smela biti omenjena. Na tem mestu višje sodišče ugotavlja, da objava upnico omenja na naslednji način: „_V zemljiški knjigi je kot lastnica vpisana C. C., ki je sicer nepremičninska posrednica. Toda po besedah sosedov naj bi D. D. posestvo kupil pred letom, ko se je tudi vselil v hišo. C. C. na naše vprašanje, kdo je lastnik omenjene posesti, ni hotela dati izjave, zato tudi ne vemo, koliko je D. D. zanjo odštel, če jo je res kupil. Po navedbah naših virov nekaj sto tisočakov._“ V članku je ob tem objavljena fotografija nepremičnine, zapisana je lokacija hiše (brez izrecne navedbe naslova), podan pa je tudi njen tehnični opis (število etaž, kvadratura ipd.). Ob tem je ugotoviti, da glede na citirano besedilo upnica v članku ni omenjena kot zunajzakonska partnerka D. D. (to sama navaja v predlogu za izdajo začasne odredbe), temveč le kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ki naj bi jo prodala D. D., pri čemer za nepremičnino ob tem ni nikjer navedeno, da bi bila upničin dom. Iz celotnega konteksta članka je razvidno, da se dolžnik v njem ukvarja s premoženjskim stanjem D. D., upnica pa v njem nastopa le v svojstvu nepremičninske posrednice, ki je povezana z nepremičninskim poslom, ki naj bi ga sklenil D. D. (ob tem pa je še poudariti, da je to dejstvo v članku navedeno le kot domneva, saj dolžnik konsistentno uporablja izraze, kot so „naj bi kupil“, „če jo je res kupil“...). Upnica poleg tega ne zanika, da D. D. v hiši, o kateri je govora v članku, tudi dejansko biva.

26. Na tem mestu je pritrditi dolžniku in sodišču prve stopnje, da je D. D. relativna javna osebnost, upnica pa tega s pavšalnim nasprotnim zatrjevanjem ni uspela izpodbiti. Z vodenjem javne televizijske oddaje na televizijskem programu G. z naslovom J.? ter v okviru katere mu sporni članek očita, da zaproša za donacije v korist navedene televizijske hiše, spodbuja k nestrpnosti in dopušča hujskanje k oboroženemu uporu proti vladi in navaja politične teme, se je namreč D. D. tudi po mnenju višjega sodišča do te mere izpostavil javnosti, da mu ni več mogoče pripisati statusa zasebnika. S tem je prevzel breme, da bo del njegove zasebnosti postal predmet javne razprave, zato se je njegovo polje pričakovane zasebnosti skrčilo. Taka ravnanja in izjave so namreč nedvomno vzpodbudile zanimanje javnosti ter privedle do preverjanje njegovega premoženjskega stanja s strani novinarjev, le v tem okviru pa se omenja tudi upnica kot nepremičninska posrednica, ki naj bi sodelovala pri poslu pridobitve nepremičnine. Dejstvo, da je upnica nepremičninska posrednica, sicer ne pomeni, da je na ta način pridobila status relativne javne osebnosti, saj zgolj dejstvo, da na trgu opravlja navedeno dejavnost, samo po sebi ne pomeni tudi upravičenosti posegov v njene pravice. Ob tem višje sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ni bila potrebna izvedba dokaza z vpogledom v izpisek AJPES glede števila samostojnih podjetnikov v Sloveniji, zato ni podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. S tem je namreč upnica želela izkazati, da ji zgolj podjetniška dejavnost ne daje statusa javne osebnosti, čemur pa je sodišče prve stopnje že brez izvedbe tega dokaza tudi sledilo in ji pritrdilo, da ima status zasebnice. Ob takem statusu bi ji sicer pripadala pravica do anonimnosti in bi bila zato deležna najvišje stopnje pravne zaščite pričakovane zasebnosti22, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da pravica do zasebnosti in osebnostnih pravic ni neomejena in je poseg dopusten, kadar so podani nujni, prisiljujoči razlogi, ki so v konkretnem javnem interesu v ožjem smislu.23 Kljub upničinemu nestrinjanju z objavo zgoraj navedenih podatkov ni mogoče zaključiti, da je v konkretnem primeru prišlo do prekomernega posega v njene pravice, saj se objava osredotoča na D. D. in na njegovo premoženje, razpravo in poizvedovanje o tem pa je sprožil sam s svojim opisanim podjetniškim, medijskim in političnim udejstovanjem. Na ta način (predvsem s prošnjami za donacije) je sprožil javno zanimanje za svoje premoženje, glede na vsebino in naravo svojih izjav pa je posredovanje informacij v zvezi s tem pomembno in v javnem interesu. Ponovno je ob tem treba poudariti, da je upnica v predmetni objavi le postransko omenjena kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, ki naj bi jo prodala D. D., in se torej objava ne nanaša ozko na njeno osebno, intimno življenje in tudi ni usmerjena zoper njo, čeprav upnica morda to tako dojema.

27. Dejstva, da gre pri poročanju o D. D. za podajanje informacij v javnem interesu, upnica z obširnimi nasprotnimi pritožbenimi navedbami po mnenju višjega sodišča ni uspela izpodbiti. Kot je zapisalo že sodišče prve stopnje, ima namreč javnost pravico biti obveščena o lastništvu specifičnega sklopa medijev ter o premoženju njihovega (delnega) lastnika, ki se mu v medijih očita naklonjenost in članstvo v posamezni politični stranki, pozivanje k donacijam v korist medijski hiše, katere delni lastnik je, ter da v javni televizijski oddaji dopušča hujskanje k oboroženemu uporu zoper legitimno izvoljeno vlado in dopušča sovražen govor. Javnosti se je D. D. s takim ravnanjem izpostavil sam, cilj sporne objave pa je bilo razkritje oziroma ugotavljanje njegovega premoženja, in zgolj v tem okviru je v objavi navedena tudi nepremičnina in njen opis zaradi potrebe, da se oceni njena vrednost. Povedano drugače, v objavi se le ugotavlja premoženje D. D., pri čemer z objavo fotografij nepremičnine in njenih podatkov glede na celoten kontekst objave ni bil zasledovan cilj razkriti bivališča D. D., še manj pa upnice, temveč se o nepremičnini piše le kot o delu premoženja D. D. Ob tem višje sodišče še enkrat poudarja, da upnica v članku ni navedena kot zunajzakonska partnerka D. D., prav tako ni navedeno, da bi nepremičnina predstavljala njeno bivališče. Vsi podatki, ki so objavljeni (razen fotografija) so javno dostopni v uradnih registrih, da gre za njegovo nepremičnino, pa je nenazadnje izpostavil (sicer le kot reakcijo na prejšnje medijske objave) tudi sam D. D. v svoji oddaji J.?. Tu višje sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga z ogledom te oddaje, saj prikaz fotografije nepremičnine s strani D. D. v navedeni oddaji med strankama ni sporen, prav tako ni sporno, da D. D. ob tem ni razkril lokacije in tehničnih podatkov nepremičnine. Tudi v tem delu zato sklep ni obremenjen z očitano kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

28. Sodišče prve stopnje je nadalje javni interes ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da je o spornih ravnanjih in izjavah D. D. ter o njegovem premoženju tekla širša razprava, višje sodišče pa temu zaključku pritrjuje in so upničine nasprotne navedbe neutemeljene. Že iz navedb upnice izhaja, da je sporna objava v bistvu le poobjava prispevka v E., v debato pa je z objavo fotografije v oddaji vstopil tudi D. D., na katerega se osredotoča vse pisanje. Poročanje predmetnega spornega članka se je po že pojasnjenem nanašalo na dejstva, ki prispevajo k javni razpravi v demokratični družbi in kljub določenim elementom senzacionalizma v objavi kot celoti ni šlo za tipično pisanje rumenega tiska, ki bi bilo namenjeno izključno zadovoljevanju radovednosti oziroma zvedavosti, kot meni upnica, temveč je dolžnik zasledoval upravičen interes javnosti po obveščenosti, pri čemer fokus pisanja ni na upnici, temveč na D. D. in njegovem premoženju kot odziv na njegovo poprejšnje medijsko in politično ravnanje ter pozivanje k donacijam. Posledično tudi ni mogoče kot sporne oziroma prekomerno obremenjujoče opredeliti objave fotografije same nepremičnine, saj je bila slednja objavljena le zaradi diskurza o temi, ki je v javnem interesu, in ob tem ni bilo niti omenjeno, da bi šlo za bivališče upnice.

29. Vprašanje, ali so v objavi navedene informacije o D. D. resnične ali ne, presega presojo v okviru odločanja o verjetnem izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe na predlog upnice, saj se v tej fazi postopka presoja izkaz verjetnosti posega v pravice upnice in mora morebitne posege v svoje pravice D. D. varovati sam. Dejstvo pa je, da je D. D. medijsko izpostavljena oseba, o kateri teče (tudi) politična debata, v zvezi s tem pa debata o njegovem premoženju kot del razprave o zadevah javnega pomena. Kot vir svojih informacij je dolžnik v objavi jasno navedel prispevek v E. (tudi sama upnica navaja, da gre za poobjavo), poleg tega pa so s strani upnice ostale neprerekane navedbe dolžnika, da so se novinarji glede imetništva lastninske pravice na sporni nepremičnini obrnili na upnico, ki ni želela podati izjave. Pred objavo članka je bil torej izveden poskus preverjanja verodostojnosti podatka glede nakupa nepremičnine, ponoviti pa je še, da tudi sicer v objavi ni postavljena pozitivna trditev, da je D. D. lastnik sporne nepremičnine, temveč jezikovno te navedbe ostajajo na ravni domnev („naj bi kupil“, „če jo je res kupil“...). Očitki o neskrbnosti dolžnika pri dobivanju informacij in o njegovi nedobrovernosti se tako izkažejo za neutemeljene. Kot je pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, namreč v primeru, ko gre za informacije, ki temeljijo na izjavah drugih oseb, novinarju ni treba dokazovati resničnosti navedenih dejstev, temveč zadošča, da so izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali zanesljivih virih, kar pomeni, da je imel utemeljeni razlog, da je verjel v resničnost navedb in je bil zato v dobri veri24, temu pa je v konkretni zadevi zadoščeno.

30. Slediti tudi ni mogoče navedbam upnice, da je do kršitve njenih pravic ne glede na to, da je dolžnik ni označil za zunajzakonsko partnerko D. D., prišlo že zato, ker je sporna objava poobjava članka v E., ki je bil v trenutku sporne objave še dostopen in se je zato lahko vsak bralec seznanil z dejstvom, da je upnica njegova zunajzakonska partnerka. Predmet presoje je namreč ravnanje dolžnika v konkretni zadevi, v sporni objavi pa dolžnik podatka o partnerskem statusu upnice ni objavil. Na tem mestu je kot neutemeljene zavrniti tudi upničine navedbe, da je izpodbijana odločitev v neposrednem nasprotju z odločitvijo v zadevi Z 230/2022 v zvezi z IV Ip 66/2023. V navedeni zadevi je bila drugačna odločitev sprejeta predvsem na podlagi ugotovitve, da je dolžnik v tisti zadevi upnico v objavi direktno označil za zunajzakonsko partnerko D. D. in s tem posredno tudi zapisal, da je dom D. D. tudi dom upnice. V predmetni zadevi pa, kot že rečeno, dolžnik tega osebnega podatka upnice, torej podatka o njenem partnerskem statusu in podatka o njenem prebivališču, ni navedel, zato izpodbijana odločitev temelji na drugačnem dejanskem stanju. Posledično z zavrnitvijo dokaznega predloga z vpogledom v spis Z 230/2022 ni prišlo do pritožbeno očitane kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enako velja za neizvedbo vpogleda v pravdni spis II P 980/2022, saj se tam postopek vodi v zvezi z nedenarno terjatvijo iz postopka Z 230/2022. Kot neutemeljene pa je posledično zavrniti tudi navedbe, da je upnica opozorila dolžnika na protipravnost prvotne objave v E., pa svoje poobjave vseeno ni umaknil – kot je bilo že pojasnjeno, sporna (po)objava namreč ne zajema tistih podatkov o upnici, ki so bili v osnovni objavi prepoznani kot prekomeren poseg v njene pravice.

31. Slediti tudi ni mogoče pritožbenim navedbam o medijski vojni zoper D. D., ki naj bi se vodila preko upnice in s kršitvami njenih pravic, in da je zaradi takih objav D. D. že deležen groženj. Predmetni postopek se namreč vodi na predlog upnice s ciljem varovanja njenih pravic, tega pa ni mogoče širiti na varovanje pravic D. D., ki ni stranka tega postopka. Prav tako na pravilnost izpodbijane odločitve ne vplivajo pritožbene domneve o mogočih posegih v pravice politikov, estradnikov, športnikov, sodnikov in ostalih javnih oseb, saj je predmet presoje konkretno ravnanje dolžnika in vpliv tega ravnanja na pravice upnice. V zvezi z očitki sodišča D. D., da širjenja sovraštva in hujskanju k oboroženemu uporu proti demokratično izvoljeni vladi predstavlja kaznivo dejanje zoper javni red in mir ter kaznivo dejanje zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ustavno ureditev, višje sodišče sicer pritrjuje upnici, da taki zaključki ne morejo biti predmet konkretnega postopka zavarovanja in so za predmetno zadevo nepotrebni, vendar pa kot taki tudi v ničemer niso vplivali na pravilnost izpodbijane odločitve.

32. Zaključiti je torej, da se upnica v spornem prispevku omenja le postransko, kot nepremičninska posrednica in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine (in ne kot zunajzakonska partnerka D. D. in kot stanovalka objavljene nepremičnine), medtem ko se ob presoji konteksta celotne objave izkaže, da je fokus objave na D. D. Slednji je s svojim nastopanjem v javnosti pridobil status relativne javne osebe, ki je z izpostavljanjem v politično naravnanih temah in s prošnjami za donacije sprožila poizvedovanje novinarjev o svojem premoženjskem stanju in razpravo splošnega družbenega pomena v javnem interesu. V tem okviru razprava o nepremičnini oziroma o njenem lastništvu ne more predstavljati nedopustnega posega v upničino zasebnost, saj ne razkriva globoko intimnih in zaupnih podrobnosti iz njenega osebnega življenja, temveč le medsebojno povezanost upnice kot nepremičninske posrednice in D. D., za katerega je v članku zatrjevano, da je kupil nepremičnino. Glede na to, da je v objavi jasno naveden vir informacij in da naj bi novinarji tudi osebno preverili nakup oziroma lastništvo nepremičnine pri upnici (česar upnica ne izpodbija), dolžniku ni mogoče očitati, da je bila presežena svoboda izražanja in novinarske etike, s poročanjem pa je bil zasledovan ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da glede na test sorazmernosti pravica javnosti oziroma pravica do (medijske) svobode govora v konkretnem primeru prevlada nad pravico upnice do nedotakljivost zasebne sfere, in to kljub temu, da je upnica zasebnica, ki pred tem ni z ničemer vzbujala zanimanja javnosti in se javnosti ni izpostavljala. Kot je bilo že pojasnjeno zgoraj, namreč ta pravica ni absolutna in neomejena. Sklep sodišča prve stopnje je v tem delu jasen in razlogi med seboj niso v nasprotju, zato ni podana očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

33. Po vsem pojasnjenem torej upnica ni uspela z verjetnostjo izkazati že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala, saj ni uspela z verjetnostjo izkazati prekomernega in nedopustnega posega v svojo zasebnost in osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje ob takem izhodišču zato pravilno ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem upnice in D. D. ter s poizvedbami pri Občini ... S temi dokazi je namreč upnica želela dokazovati, da novinarji sosedom in uradnim osebam postavljajo dodatna vprašanja, s čimer naj bi dokazovala nevarnost nadaljnjih objav in tudi škodo, taki dokazi pa se ob pravilnosti izhodišča, da presojana objava ne posega prekomerno v upničine pravice, saj se nanaša primarno na D. D. in je utemeljena z javnim interesom, nanašajo na dejstva, ki niso pravno odločilna.

34. Odločitev sodišča prve stopnje o ugoditvi ugovoru se ob obrazloženem izkaže za materialnopravno pravilno, posledično pa je pravilna in s petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ ter prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ skladna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, ki je pritožba konkretizirano niti ne napada.

35. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upničino neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

36. Upnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL sklep II Ip 2514/2016 z dne 24. 8. 2016. 2 Prim. VSL sodba II Cp 1065/2016 z dne 24. 8. 2016. 3 Prim. VSL Sklep IV Ip 504/2023 z dne 9. 5. 2023, VSL Sklep II Cp 1716/2020 z dne 10. 9. 2020, VSL sklep II Cp 890/2016 z dne 20. 4. 2016. 4 Prim. odločba Ustavnega sodišča RS, Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, VSL Sklep I Cp 1664/2020 z dne 15. 10. 2020, VSL Sklep IV Ip 628/2020 z dne 15. 9. 2020... O tem tudi Pogorelčnik N., Regulacijske začasne odredbe, Zbornik znanstvenih razprav, Pravna fakulteta v Ljubljani, 2013, letnik 73, št. 1, str. 135 in nasl. 5 Prim. VSL Sklep IV Ip 22/2021 z dne 9. 2. 2021, VSL Sklep II Cp 738/2020 z dne 6. 5. 2020, VSC Sklep I Ip 77/2020 z dne 24. 3. 2020, VSL Sklep IV Ip 1967/2019 z dne 6. 11. 2019, VSL Sklep II Cp 1614/2019 z dne 25. 9. 2019, VSL Sklep I Cpg 789/2017 z dne 27. 9. 2017... 6 https://... 7 VSL Sklep IV Ip 628/2020 z dne 15. 9. 2020. 8 Več v VSRS Sklepu II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014. 9 Prim. VSL Sodba II Cp 693/2018 z dne 3. 10. 2018. Več še v Teršek, A., Svoboda izražanja, mediji in demokracija v postfaktični družbi, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2018, strani 187 do 189. 10 Prim. npr. Odločba št. Up-570/09-14 z dne 2. 2. 2012, ki se v 5. točki razlogov sklicuje na svoje odločbe št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994, št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2004 in št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009. 11 Prim. Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Karhuvaara in Italehti proti Finski z dne 16. 2. 2005, tako tudi Odločba Ustavnega sodišča RS Up-407/14-25 z dne 14. 12. 2006 in Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009. 12 Odločba št. Up-570/09-14 z dne 2. 2. 2012, ki se v opombah št. 5 in 6 sklicuje na zadevi Benediktsdottir proti Islandiji (sklep z dne 16. 6. 2009) in Fressoz in Roire proti Franciji (sodba z dne 21. 1. 1999). 13 Sodba v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012. 14 Čeferin R., Svoboda izražanja v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, Odvetnik, št. 4(50)/2010, str. 4 in naslednje. 15 Prim. Odločba Up-349/14-39 z dne 16. 5. 2019, VSRS Sodba II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020, VSRS Sodba II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019. 16 VSK Sklep I Cp 403/2021 z dne 4. 9. 2021. 17 VSL Sodba II Cp 989/2021 z dne 2. 9. 2021. 18 Prim. VSRS Sodba II Ips 120/2017 z dne 14. 2. 2019, VSRS Sodba III Ips 71/2016 z dne 24. 7. 2018, VSRS Sodba II Ips 19/2019 z dne 5. 12. 2019, VSL Sodba II Cp 577/2019 z dne 10. 7. 2019, VSL Sodba I Cp 2036/2019 z dne 11. 5. 2020. 19 Primerjaj odločba US št. Up-407/14 z dne 14. 12. 2016 in odločba US Up-614/15 z dne 21. 5. 2018. 20 Prim. VSRS Sodba II Ips 19/2019 z dne 5. 12. 2019. 21 Prim. VSL Sodba II Ips 340/2011 z dne 17. 7. 2014, VSL Sodba in sklep I Cp 845/2011 zdne 7. 7. 2011. 22 Prim. VSL Sodba II Cp 693/2018 z dne 3. 10. 2018 in v opombah navedena dela. 23 Prim. VSL Sodba II Cp 693/2018 z dne 3. 10. 2018. 24 Glej sklep VSL IV Ip 628/2020 z dne 15. 9. 2020, Odločba USRS Up-349/14-39 z dne 16. 5. 2019, Odločba US RS Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009, odločitev ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji. Več še v A. Teršek, Svoboda izražanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in slovenski ustavnosodni praksi, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, Ljubljana, 2007.