Jedro

Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP in pravico do varstva ugleda in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, je treba upoštevati merila, ki jih je v sodni praksi oblikovalo ESČP. To so: prispevek k razpravi v javnem interesu; kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; vsebina, oblika in posledice objave ter teža naloženih sankcij.

Pri presoji protipravnosti spornih izjav je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in komentarji oziroma vrednostnimi sodbami. Pri dejstvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v roku petnajstih dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati pravdne stroške toženi stranki v višini 1.372,07 EUR, v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni po vročitvi sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v tem postopku zahteva plačilo pravične denarne odškodnine zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke, do katere naj bi prišlo zaradi objave neresnic v članku z naslovom „Pod drobnogledom: A.“, ki je bil dne 18. 12. 2019 objavljen na spletni strani moja-dolenjska.si, ki jo upravlja in ureja tožena stranka. Predmet presoje so naslednji zapisi v članku: _„Skupina A., katere pomemben del je tudi PE B. v X., bo po napovedih lastnikov v letu 2019 dosegla 134 milijonov evrov prihodkov, polovico več kot lani, izredno se bo povečal dobiček, tega naj bi bilo kar 10,5 milijona evrov ali 76 odstotkov več kot lani. A. dosega izredne finančne rezultate, financira tudi naložbe nemškega podjetja v lasti sinov C. C., božičnice pa, podobno kot v preteklih letih, ne bodo izplačali. Hkrati se v javnosti pojavljajo dezinformacije (prejeli smo jih tudi v uredništvu), da naj bi A. v X. zaprli, kar se je izkazalo za netočno. Očitno je, da želi nekdo s tem „disciplinirati“ zaposlene, jim vcepiti strah in tako posredno izvaja mobing nad njimi. Po podatkih naših virov imajo v A. v X. na vseh programih dela preveč, zaposlenih je premalo, ti morajo delati nadure, delajo vse sobote. Težava je tudi, ker zaradi nizkih plač prihaja do odhodov strokovnega kadra iz podjetja, proizvodnja pa pogosto ostaja brez tehnološke podpore. Naročil imajo veliko, tudi za leto 2020. A. poslovne rezultate vodi enotno, za celotno A., pri tem se niti ne ve, kakšen je pretok denarja med poslovnimi enotami in s čim vse obremenjujejo poslovno enoto v X. Po podatkih naših virov lastniki zaposlenim v X. že vse od prevzema v letu 2004 navajajo, da PE B. posluje z izgubo. Vendar „pa je ta podatek daleč od resnice“, dodaja naš vir. Ob tem dodajmo, da se je družina C. letos na lestvici najbogatejših 100 Slovencev uvrstila na ... mesto, njihovo bogastvo je ocenjeno ... milijona evrov, v letu dni so premoženje povečali za ... milijonov evrov ali za dobro tretjino. Položaj so izboljšali za šest mest. C. C., ki je večinski lastnik skupine A., je ob tem za časnik Y. povedal, da so „največja vrednost podjetja naši zaposleni“. Kako je s tem, naj presodi vsak sam. Dodajmo, da smo vprašanje o izplačilu ali neizplačilu božičnice poslali tudi vodilnim v A., vendar odgovora nismo prejeli.“_

6. 183. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena zaradi objave neresnic v članku, ki je bil objavljen na spletni strani moja-dolenjska.si, tožena stranka pa zahtevku nasprotuje in se sklicuje na svobodo izražanja, ki jo zagotavljata 39. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 10. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). V predmetni zadevi gre torej za konflikt med pravico do ugleda in dobrega imena tožeče stranke na eni strani in svobodo izražanja in tiska tožene stranke na drugi strani.

7. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. Pomen in vloga novinarske svobode izražanja sta večplastna. Njena funkcija je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Prvi odstavek 39. člena Ustave, ki kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, tako ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena. Novinarska svoboda zajema tudi možnost uporabe določene stopnje pretiravanja ali celo provokacije.1

8. V skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je pravica do svobode izražanja omejena s pravicami drugih oseb. Pogosto prihaja v kolizijo prav s pravico do varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva ugleda in dobrega imena. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega. Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost.2 Glede na poseben pomen svobode izražanja, še zlasti ko gre za novinarsko poročanje, mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.3

9. Ker svobodo izražanja zagotavlja tudi EKČP, je treba pri tehtanju med pravico do svobode izražanja iz 10. člena EKČP in pravico do varstva ugleda in dobrega imena, varovano v okviru 8. člena EKČP, upoštevati merila, ki jih je v sodni praksi oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). To so: prispevek k razpravi v javnem interesu; kako poznana je oseba, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet te objave; predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; vsebina, oblika in posledice objave ter teža naloženih sankcij.4

10. Pri presoji protipravnosti spornih izjav je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in komentarji oziroma vrednostnimi sodbami. Pri dejstvih je pomembno, ali so resnična ali ne. Protipravnosti ni, če toženec dokaže resničnost objavljenih dejstev, pri objavljenih neresničnih dejstvih pa, da je imel utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Skrbnost novinarjev v zvezi s preverjanjem resničnosti informacij je treba presojati po standardu profesionalne (poklicne) skrbnosti, ki velja za novinarsko stroko. Značilnost komentarja ima vsako lastno sklepanje novinarja o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo oziroma naj bi po novinarjevem sklepanju izhajale iz tistih dejstev, katerih resničnost je ugotovil. Značilnost komentarja imajo tudi vse (negativne) vrednostne sodbe o določenih dejstvih, in sicer ne glede na to, v kakšni obliki je takšna vrednostna sodba podana, torej bodisi v obliki jasno izraženega lastnega stališča novinarja bodisi v obliki retoričnega vprašanja bodisi v drugi obliki, ki pri povprečnem človeku daje vtis vrednostne sodbe.5 Obstoj dejstev je mogoče dokazovati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne. Zahteva po dokazovanju slednjih bi pomenila kršitev svobode izražanja mnenj, ki je del pravice do svobode izražanja. Pri vrednostnih sodbah oziroma mnenjih zato za sorazmernost posega zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje.6

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prepoznavna pravna oseba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so predmet objave v spornem članku finančni rezultati tožeče stranke, premoženjsko stanje družine večinskega družbenika in položaj delavcev v tožeči stranki (velik obseg dela, nadure, delovne sobote, neizplačilo božičnice, ustrahovanje in mobing nad delavci). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se družbeniki tožeče stranke redno pojavljajo na lestvicah najpremožnejših Slovencev, zato javnost upravičeno zanima uspešnost poslovanja tožeče stranke in položaj delavcev v tožeči stranki. Opozarjanje na položaj delavcev v prepoznavni in finančno uspešni pravni osebi je po presoji pritožbenega sodišča nedvomno tema, ki zadeva razpravo v javnem interesu.

12. V nadaljevanju se bo pritožbeno sodišče opredelilo do pritožbenih navedb glede posameznih spornih zapisov v obravnavanem članku.

13. _„Skupina A., katere pomemben del je tudi PE B. v X., bo po napovedih lastnikov v letu 2019 dosegla 134 milijonov evrov prihodkov, polovico več kot lani, izredno se bo povečal dobiček, tega naj bi bilo kar 10,5 milijona evrov ali 76 odstotkov več kot lani. A. dosega izredne finančne rezultate, financira tudi naložbe nemškega podjetja v lasti sinov C. C., božičnice pa, podobno kot v preteklih letih, ne bodo izplačali.“_

14. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da navedb o pričakovanih prihodkih in dobičku ne gre obravnavati ločeno od konteksta, v katerem so v članku navedene. Pritožbeno sodišče se s pritožnico strinja tudi, da lahko navedbe o pričakovanih visokih prihodkih in dobičku v povezavi z neizplačilom božičnice pri bralcih vzbudijo negativno podobo tožeče stranke. V članku je navedeno, da bo skupina A. po napovedih lastnikov v letu 2019 dosegla 134 milijonov evrov prihodkov, polovico več kot lani, izredno se bo povečal dobiček, tega naj bi bilo kar 10,5 milijona evrov ali 76 odstotkov več kot lani. Za presojo protipravnosti te navedbe je bilo treba ugotoviti, ali je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost navedene napovedi prihodkov in dobička tožeče stranke. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v članku revije Y. z dne 14. 11. 2019 objavljena napoved, da bo skupina A. prihodnje leto ustvarila za polovico več prihodkov (134 milijonov evrov) kot lani, dobiček pa naj bi se ob tem okrepil za 76 odstotkov, na 10,5 milijona evrov. Nadalje je bilo v istem članku navedeno, da je C. C. povedal, da se s to oceno strinja. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da se je tožena stranka lahko zanesla, da so podatki, navedeni v članku revije Y., pravilni. Tožena stranka je bila torej v zvezi z navedbami o predvidenih finančnih rezultatih tožeče stranke za leto 2019 v dobri veri, da so resnični, ker jih je pridobila iz zanesljivega vira, zato za presojo niti ni pomembno, ali so bile te napovedi pravilne ali ne.

15. Pritožnica priznava, da je navedba, da tožeča stranka v letu 2019 ne bo izplačala božičnice, resnična, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi tej navedbi v spornem članku ni mogoče očitati protipravnosti. Pritožbene navedbe, da je bil članek napisan zavajajoče, ker v njem ni navedeno, da je tožeča stranka tekom celotnega leta 2019 mesečno zaposlenim izplačevala nagrade za uspešnost, niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da sistem nagrajevanja uspešnosti zaposlenih ni v povezavi z izplačilom božičnice, saj je smisel božičnice, da jo prejmejo vsi zaposleni enkrat letno, v mesecu decembru, medtem ko pritožnica sama navaja, da so nagrado za uspešnost prejemali samo tisti delavci PE X., ki so dosegali kriterije za nagrajevanje. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da je bila s tem, ko je tožena stranka tožeči stranki vprašanje glede izplačila božičnice poslala le dva dni pred objavo članka, tožeči stranki s tako kratkim rokom odvzeta možnost podati izjavo. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da morajo naslovniki novinarskih vprašanj nanje odgovarjati hitro. Tožeča stranka je torej imela pred objavo spornega članka zadostno možnost, da bi toženo stranko opozorila na mesečno nagrajevanje uspešnosti zaposlenih, če je menila, da je ta okoliščina povezana z vprašanjem glede izplačila božičnice.

16. V zvezi z navedbo v članku, da tožeča stranka financira tudi naložbe nemškega podjetja v lasti sinov C. C., pritožnica očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je v objavi v reviji Y. navedeno zgolj, da nemški holding, kot kaže, v celoti financirajo družbe v Sloveniji, in torej tožeča stranka ni omenjena izrecno, v reviji pa se omenjajo tudi druge družbe, in sicer družba D. d. o. o., katere lastnica je bila v zadevnem obdobju tudi družba E. GmbH. Pritožbeno sodišče tem pritožbenim navedbam ne sledi, ampak pritrjuje sodišču prve stopnje, da so navedbe v članku revije Y. z dne 14. 11. 2019 predstavljale zadostno dejstveno podlago za dobro vero tožene stranke, da je njena navedba o financiranju naložb nemškega podjetja s strani tožeče stranke resnična. V objavi v reviji Y. je med drugim navedeno, da so C. C.-jev krovni holding postavili v Nemčiji in da se je ta preimenoval v E. GmbH, da je C. C. sam neposredno še lastnik 53,4 % A., preostanek pa je v lasti omenjenega holdinga v Nemčiji, da so bili na to družbo preneseni tudi 45 % delež slovenskega D. d. o. o. in deleži še nekaterih drugih družb, ki jih obvladujeta mlajša C. ter da nemški holding, kot kaže, v celoti financirajo družbe v Sloveniji. Prispevek v reviji Y. torej izrecno omenja tožečo stranko in še eno slovensko družbo (D.), nato pa navaja, da kaže, da nemški holding v celoti financirajo družbe v Sloveniji. Kljub temu, da torej drži, da prispevek ne navaja izrecno, da nemški holding financira tožeča stranka, pa je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka takšen zaključek lahko utemeljeno naredila na podlagi dejstva, da prispevek omenja dve slovenski družbi, ki sta kapitalsko povezani z nemškim holdingom, nato pa navaja, da nemški holding v celoti financirajo družbe v Sloveniji. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je imela tožena stranka zadostno podlago, da se je zanesla na resničnost navedbe, da tožeča stranka financira naložbe nemškega podjetja v lasti sinov C. C., za presojo protipravnosti te navedbe ni pomembno, ali je resnična ali ne, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na izpovedbo F. F., da iz tožeče stranke ni šlo nobenega denarja za nemška podjetja, ki so v lasti sinov C. C. Iz istega razloga sodišču prve stopnje ni bilo treba zaslišati G. C., z zaslišanjem katerega je tožeča stranka želela dokazati, da tožeča stranka ne financira družbe E. GmbH.

17. _„Hkrati se v javnosti pojavljajo dezinformacije (prejeli smo jih tudi v uredništvu), da naj bi A. v X. zaprli, kar se je izkazalo za netočno. Očitno je, da želi nekdo s tem „disciplinirati“ zaposlene, jim vcepiti strah in tako posredno izvaja mobing nad njimi.“_

18. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da se navedbe glede mobinga in ustrahovanja nanašajo na tožečo stranko. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je tako menilo tudi sodišče prve stopnje, saj je navedlo, da sporna navedba izraža negativno vrednostno sodbo o tožeči stranki. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre pri sporni navedbi za vrednostno sodbo in ne za navedbo o dejstvu. Pri vrednostnih sodbah za razbremenitev odgovornosti zadošča izkaz zadostne podlage v dejstvih. Negativna vrednostna sodba je nedopustna le, če nima nikakršne podlage v dejstvih, ki bi jo podpirala, oziroma če gre onkraj predmeta razprave in se sprevrže v osebno sramotenje in ponižanje. Pritožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve, da so se v javnosti pojavljale dezinformacije, da naj bi A. v X. zaprli. To dejstvo po presoji pritožbenega sodišča predstavlja zadostno dejstveno podlago za sklepanje oziroma komentar tožene stranke, da te govorice morda širi tožeča stranka z namenom discipliniranja in zastraševanja zaposlenih. Tožena stranka je vrednostno sodbo začela z besedo „očitno“, ki po SSKJ izraža precejšnjo verjetnost, prepričanost. Z uporabo te besede je tožena stranka bralcu dovolj jasno nakazala, da gre za njeno sklepanje s precejšnjo verjetnostjo oziroma prepričanostjo, in ne za trditev o dejstvu, ki z gotovostjo obstaja. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da je šla njena vrednostna sodba onkraj predmeta razprave in se sprevrgla v osebno sramotenje in ponižanje, niti ji ni mogoče očitati zaničevalnega namena.

19. Sporne navedbe po presoji pritožbenega sodišča tudi ni mogoče šteti za hudo obtožbo, za katere 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije zahteva pridobitev odziva tistih, ki jih informacije, ki vsebujejo hude obtožbe, zadevajo. Pritožnica trdi, da obtožba mobinga in ustrahovanja pomeni hudo obtožbo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi očitek mobinga in ustrahovanja sicer v drugačnih okoliščinah lahko pomenil hudo obtožbo, v konkretnem primeru, ko iz vsebine članka izhaja, da se očitek mobinga in ustrahovanja nanaša zgolj na širjenje dezinformacij, da naj bi A. v X. zaprli, pa tega ni mogoče trditi. Po presoji pritožbenega sodišča gre pri uporabi izrazov _„vcepiti strah“_ in _„posredno izvaja mobing“_ v povezavi s širjenjem dezinformacij o zaprtju A. v X. za določeno stopnjo pretiravanja, skladno z ustaljeno ustavnosodno prakso pa novinarska svoboda zajema tudi možnost uporabe določene stopnje pretiravanja ali celo provokacije.7 Ker gre pri sporni navedbi za dopusten komentar oziroma vrednostno sodbo, pri uporabi izrazov „vcepiti strah“ in _„mobing“_ pa za pretiravanje, ki je še znotraj okvira novinarske svobode izražanja, so pravno nepomembne pritožbene navedbe o izpovedbi F. F. in H. H., da se gotovo ni izvajal pritisk na zaposlene z dejstvom, da se bo PE S. zaprla, da vodstvo ni razmišljalo o ukinitvi proizvodnje v PE S. in da ni bilo podane nobene prijave glede mobinga. Iz istega razloga sodišču prve stopnje ni bilo treba zaslišati I. I., ki naj bi kot direktorica kadrovske službe pri tožeči stranki pojasnila, da ni prejela prijave glede mobinga oziroma ustrahovanja zaposlenih v PE B. 20. _„Po podatkih naših virov imajo v A. v X. na vseh programih dela preveč, zaposlenih je premalo, ti morajo delati nadure, delajo vse sobote. Težava je tudi, ker zaradi nizkih plač prihaja do odhodov strokovnega kadra iz podjetja, proizvodnja pa pogosto ostaja brez tehnološke podpore. Naročil imajo veliko, tudi za leto 2020.“_

21. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka podatke, ki jih je navedla v zgoraj citiranem delu članka, pridobila s strani sindikalista J. J. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zadošča, da je tožena stranka informacije preverila pri sindikalistu. Obravnavani izsek članka vsebuje navedbe o prevelikem obsegu dela, premajhnem številu zaposlenih, nadurah, delovnih sobotah in o odhodih strokovnega kadra iz podjetja ter posledični pogosti odsotnosti tehnološke podpore proizvodnji. Gre torej za teme, ki se nanašajo na položaj delavcev, zato po presoji pritožbenega sodišča sindikalist predstavlja zanesljiv vir tovrstnih informacij in je tožena stranka upravičeno verjela v resničnost teh informacij. Tožena stranka je tudi jasno navedla, da zapisane informacije temeljijo na podatkih njenih virov in ker je po presoji pritožbenega sodišča šlo za zanesljiv vir, že to zadošča za zaključek, da navedbe v citiranem delu članka niso protipravne. Zato za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali so navedbe v citiranem delu članka resnične, ker zadošča, da je bila tožena stranka v dobri veri glede njihove resničnosti. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija dokazno oceno izpovedbe F. F. in H. H., in pritožbene navedbe o investiranju v nove stroje in o dnevnem prejemanju novih vlog za zaposlitev niso pravno pomembne za odločitev o pritožbi.

22. _„A. poslovne rezultate vodi enotno, za celotno A., pri tem se niti ne ve, kakšen je pretok denarja med poslovnimi enotami in s čim vse obremenjujejo poslovno enoto X. Po podatkih naših virov lastniki zaposlenim v X. že vse od prevzema v letu 2004 navajajo, da PE B. posluje z izgubo. Vendar „pa je ta podatek daleč od resnice“, dodaja naš vir.“_

23. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka podatke, ki jih je navedla v zgoraj citiranem delu članka, pridobila s strani sindikalista J. J. Pritožnica izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da so informacije preverjene, ker jih je tožena stranka prejela s strani sindikalista J. J., ki je pri tožeči stranki zaposlen in gotovo dobro pozna delovanje podjetja, in se sklicuje na izpovedbi F. F. in H. H., iz katerih izhaja, da tožeča stranka mesečno vodi finančne izkaze za vse poslovne enote posebej, vendar ti podatki niso javno objavljeni. Po presoji pritožbenega sodišča že dejstvo (na katerega se sklicuje sama pritožnica), da finančni izkazi po posameznih poslovnih enotah niso bili javno objavljeni, in dejstvo, da je tožena stranka podatek, da se ne ve, kakšen je pretok denarja med poslovnimi enotami in s čim vse obremenjujejo poslovno enoto X., prejela s strani sindikalista J. J., dajeta zadostno dejstveno podlago za dobro vero tožene stranke v resničnost trditev, da A. poslovne rezultate vodi enotno, za celotno A., pri tem se niti ne ve, kakšen je pretok denarja med poslovnimi enotami in s čim vse obremenjujejo poslovno enoto X. Tožena stranka je utemeljeno verjela tudi v resničnost navedbe, da lastniki zaposlenim v X. že vse od prevzema v letu 2004 navajajo, da PE B. posluje z izgubo, vendar pa je ta podatek daleč od resnice. Tožena stranka je to informacijo pridobila od sindikalista, poleg tega je jasno navedla, da zapisane informacije temeljijo na podatkih njenih virov. Zato za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali je trditev, da PE B. v nasprotju s trditvami lastnikov ne posluje z izgubo, pravilna.

24. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka na tožečo stranko naslovila zgolj vprašanje glede izplačila božičnice, ostalih informacij, pridobljenih s strani J. J., pa ni preverjala, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niti Ustavno sodišče niti ESČP preverjanja informacij pri nasprotni stranki ne določata kot absolutno predpostavko pri vseh primerih pri presojanju standarda „utemeljenih razlogov verjeti v resničnost podatkov“, ampak je obveznost preverjanja informacij pri nasprotni stranki odvisna od okoliščin konkretnega primera, po mnenju pritožbenega sodišča predvsem od tega, kako zanesljivi so bili viri informacij in kako hudi so bili očitki v izjavi.8 Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, obravnavani članek temelji na zanesljivih virih informacij in ne vsebuje hudih obtožb. Obveznost pridobitve odziva v konkretnem primeru tako ne izhaja niti iz Kodeksa novinarjev Slovenije.

25. _„Ob tem dodajmo, da se je družina C. letos na lestvici najbogatejših 100 Slovencev uvrstila na ... mesto, njihovo bogastvo je ocenjeno ... milijona evrov, v letu dni so premoženje povečali za ... milijonov evrov ali za dobro tretjino. Položaj so izboljšali za šest mest. C. C., ki je večinski lastnik skupine A., je ob tem za časnik Y. povedal, da so „največja vrednost podjetja naši zaposleni“. Kako je s tem, naj presodi vsak sam. Dodajmo, da smo vprašanje o izplačilu ali neizplačilu božičnice poslali tudi vodilnim v A., vendar odgovora nismo prejeli.“_

26. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da pristavek _„Kako je s tem, naj presodi vsak sam“_ v kontekstu drugih navedb, to je navedb glede premoženja družine C., prihodkov tožeče stranke ter neizplačila božičnice, napeljuje na negativno vrednostno sodbo, in sicer da ne drži navedba C. C., da so _„največja vrednost podjetja naši zaposleni“_. Po presoji pritožbenega sodišča pa je imela tožena stranka v ugotovljenih dejstvih o rasti prihodkov in dobička tožeče stranke, o povečanju premoženja družine C. in o neizplačilu božičnice delavcem tožeče stranke zadostno dejstveno podlago za komentar v obliki poziva bralcem, da premislijo o iskrenosti izjave C. C., da delavci predstavljajo največjo vrednost podjetja.

27. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost trditev, ki jih je navedla v spornem članku, in da je delovala v dobri veri in v skladu z dolžno skrbnostjo, zato je bila tožeča stranka zgolj tarča ostre kritike, ni pa možno zaznati protipravnih ravnanj tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno v okoliščinah konkretnega primera svobodi izražanja tožene stranke dalo prednost pred pravico do ugleda in dobrega imena tožeče stranke. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožeče stranke, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe pomanjkljiva.

28. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

29. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča Up-366/16 z dne 5. 12. 2019, Up-349/14 z dne 16. 5. 2019, Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, Up-570/09 z dne 2. 2. 2012. 2 Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 in Up-570/09 z dne 2. 2. 2012. 3 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-349/14 z dne 16. 5. 2019. 4 Glej odločbi Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018 in Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, ki se sklicujeta na sodbi velikega senata ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2), 109. do 113. točka obrazložitve, in Axel Springer AG proti Nemčiji, 89. do 95. točka obrazložitve. 5 N. Plavšak, v Obligacijski zakonik (splošni del) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1060, sodba VSRS II Ips 133/2015 z dne 18. 2. 2016. 6 Odločba Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018. 7 Glej Odločbo Ustavnega sodišča Up-349/14 z dne 16. 5. 2019, ki se sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji, 81. točka obrazložitve. 8 Prim. sodbi VSL I Cpg 389/2021 z dne 15. 12. 2021 in I Cpg 99/2022 z dne 21. 9. 2022.