Jedro

Izvedba dokaza z izvedencem geometrom, ki naj bi pokazal potek mapne meje, če je med strankama sporna uživalna meja, ni potreben, ker se z izvedencem geometrom ne da ugotoviti uživalne meje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval od toženca, da mu plača znesek 115.468,00 SIT in tožniku naložilo, da je tožencu dolžan povrniti 125.488,80 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja: - sodišče ni opravilo ogleda z izvedencem geometrom, ni vpogledalo v zemljiško knjigo, iz sodbe pa tudi ni razvidno, ali se je dokaz z vpogledom v kopijo katastrskega načrta izvedel; - na ogledu bi sodišče ugotovilo, kje poteka meja - po liniji, kjer so na kamnih vklesani križki pobarvani rdeče, kar bi lahko potrdil tudi izvedenec geometer; - sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da mapna meja ni pomembna. Če se katera stranka s to mejo ne strinja, mora dokazati močnejšo pravico; - škoda je bila narejena v tožnikovi parceli št. 158/9 k.o. ....

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je toženec les sekal v gozdu, ki ga je užival, kar ni dokazano, uživanje pa tudi ni podlaga pridobitve lastninske pravice; - da meja poteka po kamnih z izsekanimi križci, je znano tožencu.

Toženec je bil skupaj s tožnikovim očetom navzoč pred 18 leti, ko sta iskala in tudi našla mejnike. Le za čas, dokler se mejniki niso našli, se nanaša izjava tožnikove matere, da so o vsakem poseku prej obvestili toženca.

Pritožba ni utemeljena.

Dokaz z vpogledom v kopijo katastrskega načrta je sodišče prve stopnje dopustilo in tudi izvedlo (zapisnik o naroku z dne 1.3.1999).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje tega ni navedlo, kar pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva.

Tožnik je v tožbi predlagal dokaz: zemljiška knjiga tusodnega zemljišča. Kaj je s tem dokaznim predlogom mislil, se lahko samo ugiba. Zemljiškoknjižno stanje se dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, torej z listino. Na podlagi določila 226. člena ZPP mora stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb. Ker tožnik ni predložil zemljiškoknjižnega izpiska, nedvomno pa je, da bi ga lahko, v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da tega dokaza ni dopustilo in izvedlo. Predpogoj za izvedbo listinskega dokaza je, da je ta predložen. Če ni predložen, je dokazni predlog tako nepopoln, da o njem ni potrebno niti odločati z dokaznim sklepom.

Dokaz z ogledom z izvedencem geometrom je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker bi se s tem dokazom dokazoval obstoj mapne meje, ki pa v danem primeru ni pravno odločilno dejstvo. Pravno odločilna dejstva so: kdo, koliko časa in v kakšni veri je užival zemljišče, na katerem so bila posekana sporna drevesa, katerih plačilo zahteva tožnik. Za ugotovitev navedenih pravno odločilnih dejstev pa so pomembne izjave zaslišanih strank in prič. Ogled z izvedencem, ki naj bi dokazal potek mapne meje, ne bi pripomogel k razjasnitvi zgoraj navedenih pravno odločilnih dejstev in je bil zato ta dokazni predlog utemeljeno zavrnjen.

Uveljavljana bistvena kršitev določb Zakona o pravdnem postopku ni podana. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo nobene bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki mejaša, tožnik je lastnik gozda parc. št. 158/9, toženec pa lastnik gozda parc. št. 158/10, obe k.o. .... Da je tožena stranka uživala svoj gozd parc. št. 158/10 k.o. ... v enakem obsegu od leta 1971 dalje. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da tožnik ni dokazal, da je bil sporni les posekan v njegovem gozdu parc. št. 158/9 k.o. ... in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni sledi in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Na pritožbene navedbe pa odgovarja: Toženec je zaslišan kot stranka izpovedal, da so njegovi pravni predniki, sam pa od leta 1971 dalje, gozd parc. št. 158/10 k.o. užival tako kot sedaj, in sicer je v njem vsako drugo ali tretje leto opravljal posek lesa, da so bila sporna drevesa posekana na zemljišču, ki ga je užival in da med njim in pravnim prednikom tožnika (J. R. in J. V.) ni bilo spora okrog meje med gozdnima parcelama. Iz navedenega razloga ni možno slediti pritožbeni navedbi, da toženec ni pojasnil, kako je užival svoje zemljišče. Pritožbena navedba, da je toženec pred 18 leti skupaj s tožnikovim očetom iskal in tudi našel mejnike, nima podlage v izpovedi zaslišanih strank in prič.

Pritožbeni navedbi, da se izpoved njegove matere M. V., ki je izpovedala, da so pred posekom obvestili toženca o nameravanem poseku (ker niso vedeli za mejnike), nanaša na čas pred 18 leti, ni možno slediti, ker je M. V. jasno izpovedala, da je bilo to takrat, ko so sekali les za nakup nagrobnega spomenika pokojnega moža in nato še jalovino za ostrešje. Obe sečnji, o katerih so tožniki toženca obvestili, sta tako bili opravljeni v roku zadnjih pet let (priča je izpovedala, da je mož umrl pred približno petimi leti). Priča je tudi izpovedala, da toženec takrat, ko so iskali mejnike, ni bil zraven.

Pritožbena trditev, da uživanje zemljišča ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, ne drži. Dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let (četrti odstavek 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Dobrovernost posesti se domneva (tretji odstavek 72. člena ZTLR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec zemljišče uživa v enakem obsegu že od leta 1971 dalje, dobrovernost njegove posesti pa se domneva (tožeča stranka je toženca celo prosila, da ji pokaže mejo in s tem do kje uživa svoje zemljišče parc. št. 158/10 k.o. ..., kar pomeni, da je toženec lastnik zemljišča, na katerem je bil opravljen sporni posek (da je bil posek opravljen na delu zemljišča, ki ga toženec uživa, izhaja iz njegove izpovedi), in sicer na podlagi zgoraj citiranega 28. člena ZTLR. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje, čeprav ni citiralo materialnopravnega predpisa, kar pa na pravilnost izpodbijane sodbe ne vpliva. Iz povedanega tudi izhaja, zakaj ugotovitev mapne meje med zemljiščema pravdnih strank ni tisto pravno odločilno dejstvo, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdni zadevi.

Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (166. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).