Jedro

Skupnega premoženja ni mogoče razdeliti, preden je znan njegov obseg, ob delitvi pa se razdeli tako aktiva (npr. nepremičnine) kakor tudi pasiva (npr. krediti). Dokler pa ni znan obseg skupnega premoženja in tudi deleži na njem ne, pa toženka ne more zahtevati od tožnika, da bi plačeval kredit (v celoti ali njegov ustrezni del). Zato ni mogoče mimo dejstva, da toženka tudi zaradi plačevanja kredita nima zadostnih sredstev za lastno preživljanje.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se glede preživninskega zahtevka po nasprotni tožbi izrek glasi: "Tožnik J. S. je dolžan plačevati toženki L. S. mesečno preživnino v višini 15.000,00 SIT od 1.12.1997 dalje.

Že zapadle obroke je dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec v znesku, določenem s to sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v valoriziranem znesku po vsakokratnem obvestilu pristojnega centra za socialno delo. V primeru zamude je dolžan plačati zakonske zamudne obresti.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne.

Zahteva za povrnitev revizijskih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in tožniku, po nasprotni tožbi tožencu, naložilo plačevanje mesečne preživnine v višini 20.000,00 SIT od 1.12.1997 dalje. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika, po nasprotni tožbi toženca, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi lažjega razumevanja bosta pravdni stranki poimenovani v vlogah v takem razmerju, v kakršnem sta bili glede na tožbo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da niso izpolnjeni pogoji iz 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR). Toženki očita, da manipulira z zahtevkom in da ji je do njene odselitve zadostovala pokojnina, sedaj pa naj bi prejemala 75% višine prejemkov, s kakršnimi razpolaga tožnik. Obe pravdni stranki sta bolnika z dieto, oba živita pri otrocih, oba sta upokojenca. Toženka je le vestnejša pri zbiranju dokumentacije, kar sta sodišči napačno ovrednotili.

Nepravilno sta sodišči upoštevali kot odhodek toženke tudi odplačevanje kredita. Namen 81. člena ZZZDR ni enakomerno ali pravično razdeliti dohodke pravdnih strank po razvezi. Temeljni kriterij za dosojo preživnine za razvezanega zakonca je njegova nepreskrbljenost. Pokojnina toženke je višja od marsikatere plače in zagotavlja njeno preskrbljenost, zato ni izpolnjen osnovni pogoj za dosojo njene preživnine.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Sodišče mora ob presoji utemeljenosti zahtevka za določitev preživnine v breme razvezanega zakonca ugotoviti obstoj v 81. členu ZZZDR (Ur.l. SRS, št. 14/89, p.b.) predpisanih pogojev. Ugotoviti mora: ali je razvezani zakonec nepreskrbljen in nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo in ali je nezaposlen in se ne more zaposliti.

Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve v pravnomočni sodbi in v reviziji ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Po presoji revizijskega sodišča je glede na ugotovitve postopka pravilno uporabljeno materialno pravo glede obstoja preživninske obveznosti tožnika. Izpodbijana sodba je namreč pritrdilno odgovorila na zakonsko predpisane zahteve glede utemeljenosti preživninske obveznosti: toženka je nesposobna za dodatno delo in nima zadostnih sredstev za lastno preživljanje. Do take ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje prišli potem, ko sta ugotovili vse pravno odločilne okoliščine pri obeh pravdnih strankah. Tako toženka prejema od 1.2.1998 dalje 49.947,92 SIT invalidske pokojnine, tožnik pa 95.917,34 SIT od istega datuma dalje. Oba sta bolnika in potrebujeta dietno prehrano in zdravila; potrebe toženke so večje, saj je prehrana, ki jo sme uživati, bistveno dražja, enako velja za zdravila. Toženka sama plačuje zdravstvene storitve in dodatno zavarovanje, kar je pred razvezo plačeval zanjo tožnik. Oba plačujeta stroške za stanovanje, saj živita vsak v svoji stanovanjski enoti.

Sodišče je pri ugotavljanju višine sredstev, s katerimi toženka razpolaga, pravilno upoštevalo odplačevanje kredita, ki je bil najet za adaptacijo stanovanja, v katerem sedaj živi ena izmed hčerk pravdnih strank. Kredit je bil po ugotovitvah sodišč v tem postopku porabljen za adaptacijo družinskega stanovanja v času trajanja zakonske zveze, stanovanja pa toženka sedaj ne uporablja. Ta ugotovitev je odločilna v tej pravdni zadevi in ne prejudicira odločitve v postopku, v katerem teče spor o obsegu skupnega premoženja pravdnih strank in deleža tožnika in toženke na njem.

Ugotovljeno je namreč tudi, da teče spor o obsegu skupnega premoženja med pravdnima strankama, del tega skupnega premoženja pa naj bi bilo opisano stanovanje. Skupnega premoženja ni mogoče razdeliti, preden je znan njegov obseg, ob delitvi pa se razdeli tako aktiva (npr. nepremičnine) kakor tudi pasiva (npr. krediti). Dokler pa ni znan obseg skupnega premoženja in tudi deleži na njem ne, pa toženka ne more zahtevati od tožnika, da bi plačeval kredit (v celoti ali njegov ustrezni del). Zato ni mogoče mimo dejstva, da toženka tudi zaradi plačevanja kredita nima zadostnih sredstev za lastno preživljanje. To pa pomeni, da je pravilno materialnopravno izhodišče izpodbijanih sodb, v katerem sta pri ugotavljanju zadostnih sredstev za toženkino preživljanje upoštevali kot odbitek odplačevanje kredita. Tudi siceršnja presoja višine razpoložljivih denarnih sredstev, pridobitne sposobnosti pravdnih strank in njunih življenjskih potreb, po oceni revizijskega sodišča daje pritrdilni odgovor na vprašanje, ali je toženka upravičena do preživnine.

Ob dejstvu, da obe pravdni stranki razpolagata z majhnimi denarnimi sredstvi, imata pa povečane življenjske potrebe, revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno presodili višino denarnih sredstev, ki bodo toženki zagotavljala minimalna sredstva za preživetje v skladu z 81. členom ZZZDR. Tožnik razpolaga s skoraj 96.000,00 SIT pokojnine, za prehrano potrebuje okoli 35.000,00 SIT. Toženki ostane po odbitku obroka za kredit okoli 35.000,00 SIT denarnih sredstev, za lastno prehrano pa potrebuje več kot tožnik. Glede na že zgoraj opisane potrebe in razpoložljiva sredstva revizijsko sodišče ocenjuje, da je znesek 15.000,00 SIT primerna preživnina, ki jo je tožnik dolžan prispevati toženki kot preživnino. V delu, ki presega ta znesek, je zato revizija utemeljena in ji je revizijsko sodišče ugodilo. Pravilna uporaba materialnega prava je narekovala tako spremembo pravnomočne sodbe na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP. Višji tožbeni zahtevek je revizijsko sodišče zavrnilo, saj ni utemeljen, kakor tudi ne revizija v preostalem delu (tretji odstavek 393. člena ZPP), zato je tudi to revizijsko sodišče zavrnilo.

O pravdnih stroških je revizijsko sodišče odločilo skladno s 74. členom ZZZDR.