Jedro

Asignat (nakazanec) in asignatar (prejemnik nakazila) lahko asignatovo obveznost do asignatarja iz asignacije (nakazila), preoblikujeta v posojilo (asignatarja asignatu) s prenovitveno pogodbo (novacijo). Če to storita, lahko bivši asignatar zahteva od bivšega asignata plačilo zneska, ki je bil (prvotno) predmet asignacije (samo) kot vračilo danega posojila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek: "Ugotovi se, da obstoja terjatev tožeče stranke - zavarovalnice proti toženi stranki P. p.o. N. G. - v stečaju, v višini 29,932.749,00 SIT" - zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 824.404,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tako ugotovilo, da obstoja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 29,932.749,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podredno, da se obe sodbi razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Iz dejstev, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, izhaja, da je po "dogovoru o asignaciji" z dne 23.12.1992 tožena stranka P. p.o. kot asignant pooblastila K. p.o. kot asignata (svojega dolžnika), da plača tožeči stranki kot asignatarju (njenemu upniku) znesek 20,389.667,10 SIT.

Nadalje sta sodišči ugotovili, da sta tožeča stranka (asignatar iz asignacije) in K. (asignat) sklenila istega dne 23.12.1992 kreditno pogodbo, s katero je tožeča stranka posodila za dobo 7 let isti znesek 20,389.667,10 SIT K.. Pri tem sodišče prve stopnje ugotavlja, da je s tem tožeča stranka "svojo pravico zahtevati od nakazanca konvertirala v dolgoročno posojilo". Sodišče druge stopnje pa izrecno pove, da sta "v tem razmerju upnik in dolžnik, tožeča stranka in K. obstoječo obveznost, izvirajočo iz asignacijskega dogovora, nadomestili z novo (s kreditno pogodbo), ki ima drugačem predmet in drugačno pravno podlago, kar pomeni, da sta opravili prenovitev (novacijo) obveznosti po prvem odstavku 348. člena ZOR".

Takšnemu zaključku sodišč o prenovitvi obstoječe obveznosti je samemu po sebi treba pritrditi, saj sta tožeča stranka kot upnik - asignatar in K. kot dolžnik - asignat, obstoječo obveznost iz asignacije nadomestila z novo obveznostjo iz posojilne pogodbe. Toda pri tem sta sodišče druge in prve stopnje nepravilno zaključili, da je ta prenovitev za obravnavano zadevo "povsem nebistvena", ker da po določilu prvega odstavka 1022. člena ZOR nima nobenega vpliva na razmerje med strankama asignacije.

Revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti v skladu z določilom 371. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje spregledali, da je s tem, ko sta tožeča stranka in K. s posojilno pogodbo prenovili pravice in obveznosti iz asignacije, prejšnja obveznost K. do tožeče stranke iz naslova asignacije prenehala, nova pa je nastala, kot to izhaja iz določil prvega odstavka 350. člena in 348. člena ZOR. Tako tožeča stranka iz naslova pogodbe o asignaciji ne more ničesar več zahtevati ne od K. in ne od tožene stranke kot asignanta, saj se je sama dogovorila, da obveznost K. iz asignacije preide v njegovo obveznost vrnitve posojila na podlagi nove posojilne pogodbe. To potrjuje ravno določba prvega odstavka 1022. člena ZOR, da je z dogovorom o asignaciji nastala samostojna obveznost med asignatarjem in asignatom, neodvisno od razmerij, ki so sicer privedle do pogodbe o asignaciji. In ta samostojna obveznost je s prenovitvijo prenehala.

Glede na sama revizijska izvajanja tožene stranke, ki je sicer z revizijo uspela, se še samo pripominja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno opredelili obravnavani "dogovor o asignaciji" kot veljavno asignacijo, sklenjeno med tožečo in toženo stranko kot asignatarjem in asignantom ter K. kot asignatom, in da pri tej pogodbi ne gre za nobeno obliko cesije. Tožeča stranka in K. sta tudi lahko v skladu z načelom svobodnega oblikovanja obligacijskih razmerjih iz 10. člena ZOR prenovili obveznost iz pogodbe o asignaciji v obveznost iz posojilne pogodbe.

Revizija uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določil postopka, ki pa ga ne obrazlaga. Zato je revizija v tej smeri neutemeljena.

Po vsem navedenem je revizijsko sodišče v skladu z določilom prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji in ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Ker je tožeča stranka v sporu propadla, mora toženi stranki povrniti priglašene in upravičene stroške postopka, in to na prvi stopnji v znesku 612.525,00 SIT, na drugi stopnji 297,00 SIT in v revizijskem postopku 211.582,00 SIT. Ti so odmerjeni v skladu s sodno in odvetniško tarifo z upoštevanjem DDV. Sodna taksa za revizijo toženi stranki ni bila priznana kot strošek, ker je ni plačala in ji tako ta strošek še ni nastal.