Jedro

Že s tem, ko sploh ni jasno, katera dokumentacija je bila s strani izvedenke pregledana, je izvedensko mnenje tako pomanjkljivo, da se pritožnica o njem sploh ne more izjasniti. Pravilen postopek v zadevi bi bil, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki (ki je tudi sama izrazila pripravljenost predložiti dokumentacijo) naložilo, da vso dokumentacijo predloži v spis, nato pa bi bilo že iz tega jasno, kaj je bilo izvedenki sploh na razpolago, pritožnica pa bi dobila možnost, da se o izvedenkinih zaključkih kvalificirano izjasni. Že ne glede na dokazni predlog pritožnice glede predložitve dokumentacije bi zato sodišče prve stopnje moralo to zahtevati od tožeče stranke.

Projektantsko pogodbo je s tožečo stranko podpisala zgolj drugotožena stranka. Na podlagi pogodbe je zgolj ona tista, ki je tožeči stranki zavezana k pravilni izpolnitvi pogodbenih del - izdelavi projektov. Če je do napak prišlo v projektu njenega podizvajalca, je to stvar drugotožene stranke, ki je tudi očitno dopuščala, da je eden od njih tožeči stranki neposredno izročal projekte, ne da bi jih sama pred tem pregledala. Višje sodišče sicer razume, da je bilo projektantsko delo zelo obsežno in je razumljivo, da si je drugotožena stranka pri tem pomagala s podizvajalci (podprojektanti), vendar pa je to ne razbremeni njene odgovornosti do naročnika. Tudi če je bil K. njen podprojektant na zahtevo tožeče stranke, je drugotožena stranka na to pristala in sklenila projektantsko pogodbo, po kateri je sama v celoti odgovorna za pravilnost projektov. Vso možnost je imela, da bi zavrnila sklenitev pogodbe pod takimi pogoji.

Izrek

I. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II. in V. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v III. točki izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v višini 150.225,33 EUR z zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2002 do plačila, (II.) drugotoženi stranki naložilo plačati tožeči 130.692,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.263,93 EUR od 25. 10. 2006 do plačila, od zneska 14.877,12 EUR od 3. 7. 2009 do plačila in od zneska 106.551,60 EUR od 20. 3. 2009 do plačila, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek do drugotožene stranke za plačilo 19.532,72 EUR glavnice in kolikor tožeča stranka v obrestnem delu od drugotožene stranke zahteva več, (IV.) tožečistranki naložilo prvotoženi stranki povrniti 4.764,51 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in (V.) drugotoženi stranki naložilo tožeči stranki povrniti 7.856,21 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in drugotožena stranka.

3. Tožeča stranka se je pritožila zoper I., III. in IV. točko izreka te sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Drugotožena stranka se je pritožila zoper I., II. IV. in V. točko izreka te sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek zoper drugotoženo stranko, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Nobena od strank na pritožbo ni odgovorila.

6. Višje sodišče je o pritožbah že odločalo z odločbo z dne 23. 4. 2013 (I Cpg 953/2011). Na revizijo tožeče stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije to odločbo razveljavilo v II., IV. in V. točki izreka, torej glede dela, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo od drugotožene stranke. Le v tem delu, gre za II., III. in V. točko sodbe sodišča prve stopnje, je višje sodišče ponovno odločalo.

7. Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

O pritožbi drugotožene stranke

8. O pravočasnosti notificiranja napake drugotoženi stranki kot projektantu se je izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije in zaključilo, da je bila notifikacija pravočasna, zato se višje sodišče s tem vprašanjem, ki ga izpostavlja pritožba, ni več ukvarjalo.

9. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo številne njene dokazne predloge. Višje sodišče iz spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na zadnjem naroku za glavno obravnavo le zavrnilo vse neizvedene dokazne predloge, svoje odločitve pa ni z ničemer obrazložilo (ni navedlo niti tega, da je izvedba dokazov nepotrebna). Te svoje odločitve, razen delno z navedbo, da gre za pridobivanje dokazov v informativne namene, ni obrazložilo niti v izpodbijani sodbi. Zato izpodbijane sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

10. Prav tako pa sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog drugotožene stranke za zaslišanje izvedenke. Glede na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja in navedbe pritožnice višje sodišče ocenjuje, da bi bilo ta dokaz nujno izvesti, da bi se vse skupaj razčistilo. Zato je tudi tu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka - 253. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Višje sodišče se strinja s pritožnico, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, katero dokumentacijo je izvedenka sploh pregledala pri izdelavi mnenja. V osnovnem mnenju navaja zgolj, da je pregledala predloženo projektno dokumentacijo, v drugi dopolnitvi mnenja pa prav tako ne navaja te dokumentacije konkretno, temveč le navaja, da jepregledala, kar ji je predložil investitor.

12. Višje sodišče ugotavlja, da v spisu ni nobene gradbene, tehnične ali projektne dokumentacije. Že s tem, ko sploh ni jasno, katera dokumentacija je bila s strani izvedenke pregledana, je izvedensko mnenje tako pomanjkljivo, da se pritožnica o njem sploh ne more izjasniti. Pravilen postopek v zadevi bi bil, da bi sodišče prve stopnje tožeči stranki (ki je tudi sama izrazila pripravljenost predložiti dokumentacijo) naložilo, da vso dokumentacijo predloži v spis, nato pa bi bilo že iz tega jasno, kaj je bilo izvedenki sploh na razpolago, pritožnica pa bi dobila možnost, da se o izvedenkinih zaključkih kvalificirano izjasni. Že ne glede na dokazni predlog pritožnice glede predložitve dokumentacije bi zato sodišče prve stopnje moralo to zahtevati od tožeče stranke. Ob tem iz mnenja izvedenke izhaja, da je pregledala le projektno dokumentacijo, ki pa sama po sebi niti ne more izkazovati, ali je izvajalec dela opravil v skladu s projekti, zato bi morala izvedenka nujno pregledati tudi drugo gradbeno dokumentacijo (tudi gradbeni dnevnik), saj je sporno tudi to, ali je prvotožena stranka vgradila premalo armature ali pa je bila ta že projektirana narobe.

13. Ne iz izvedenskega mnenja ne iz njegovih dopolnitev tudi ni jasno, kako je izvedenka prišla do svojih zaključkov, podanih v mnenju. Podani so namreč le zaključki, pot do njih pa ne. V kolikor bi sodišče prve stopnje zahtevalo predložitev dokumentacije v spis, bi tudi pritožnica imela možnost vpogleda v to dokumentacijo in bi s tem šele pridobila možnost, da opredeljeno izpodbija zaključke izvedenke, kar pa ji ni bilo omogočeno. Zato njenega dokaznega predloga ni mogoče v celoti upoštevati kot „informativnega dokaza“, ki je nedopusten.

14. Enako velja tudi glede stroškov sanacije. Pritožnica (pa tudi prvotožena stranka, na kar višje sodišče zgolj opozarja, saj se ne obravnava njena pritožba, se bo pa njene navedbe obravnavalo v nadaljnjem postopku, ker je bila sodba glede nje razveljavljena z odločbo z dne 23. 4. 2013) zgolj na podlagi zaključkov izvedenke (tudi tu ni jasna pot do teh zaključkov) izvedenskega mnenja v delu, ali se vsa opravljena dela nanašajo le na sanacijo napak ali pa tudi na izboljšave, ni mogla preizkusiti in ji je bilo to tudi onemogočeno, ko se ni izvedel niti dokaz z zaslišanjem izvedenke. Pravzaprav pa je že mnenje (druga dopolnitev) tako pomanjkljivo (tudi tu ni navedena niti dokumentacija, ki jo je izvedenka pregledala), da ga sodišče prve stopnje ne bi smelo sprejeti kot opravljeno delo. Ob tem višje sodišče še opozarja, da je drugotožena stranka v zvezi s tem zahtevala tudi predložitev projektov sanacije, o čemer se tožeča stranka ni izjasnila, ni pa tudi videti, da bi sodišče prve stopnje z materialnoprocesnim vodstvom poskušalo ta vprašanja razčistiti.

15. Se pa višje sodišče strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da je projektantsko pogodbo s tožečo stranko podpisala zgolj drugotožena stranka. Na podlagi pogodbe je zgolj ona tista, ki je tožeči stranki zavezana k pravilni izpolnitvi pogodbenih del - izdelavi projektov. Če je do napak prišlo v projektu njenega podizvajalca, je to stvar drugotožene stranke, ki je tudi očitno dopuščala, da je eden od njih (K.) tožeči stranki neposredno izročal projekte, ne da bi jih sama pred tem pregledala. Višje sodišče sicer razume, da je bilo projektantsko delo zelo obsežno in je razumljivo, da si je drugotožena stranka pri tem pomagala s podizvajalci (podprojektanti), vendar pa je to ne razbremeni njene odgovornosti do naročnika (primerjaj 611. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 641. členom ZOR in 644. člen ZOR). Tudi če je bil K. njen podprojektant na zahtevo tožeče stranke, je drugotožena stranka na to pristala in sklenila projektantsko pogodbo, po kateri je sama v celoti odgovorna za pravilnost projektov. Vso možnost je imela, da bi zavrnila sklenitev pogodbe pod takimi pogoji. Če pa bi do ravnanja v nasprotjuz dogovorom prišlo med trajanjem pogodbe, pa je imela tudi možnost razdrtja pogodbe, vendar iz njenih navedb ne izhaja, da bi to storila.

16. Glede na navedeno je višje sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi drugotožene stranke, izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitev ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

17. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka zavrnilo zahtevek zoper drugotoženo stranko: (1.) v zvezi s stroški odprave napak je zavrnilo zahtevek v višini 5.614,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (2.) preostali del zavrnjenega zahtevka pa se nanaša na razliko do prvotno vtoževanega zahtevka (ta je, preračunan v eure, znašal 150.225,33 EUR) in na zakonske zamudne obresti za čas od 4. 10. 2002 do dni, ko je sama plačala vtoževane zneske.

18. Glede zavrnjenega dela, navedenega v točki 2. prejšnje točke obrazložitve, tožeča stranka v pritožbi ni navedla ničesar, torej tega dela vsebinsko sploh ne izpodbija. Zato je višje sodišče v tem delu opravilo le preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) in ugotovilo, da takih kršitev ni bilo.

19. Tožeča stranka se ne strinja z zavrnjenim delom zahtevka za sanacijo napak v zvezi z drugotoženo stranko, ki je bil zavrnjen z obrazložitvijo, da tožeča stranka tega dela zahtevka ni dokazala.

20. Tožeča stranka je v dokaz poleg predloženih listin ponudila tudi zaslišanje priče (A. B.). Višje sodišče opominja, da je računu P. d. d., enako kot prvotožena stranka, ugovarjala tudi drugotožena stranka, in sicer, da se sploh ne nanaša na sanacijo napak, temveč na dela na plinovodu - v tem okviru bo treba preizkusiti tudi zapisnik o opravljenih delih (A60).

21. Račun P. d. d. št. 000 z dne 21. 5. 2009 (A58) je bil izdan, kot je to v njem navedeno, za „strokovno tehnično svetovanje in zastopanje investitorja pri koordinaciji gradnje plinovoda na območju RSlovenije“, v njem pa je tudi navedeno, da je specifikacija v prilogi. Poslan je bil skupaj z dopisom z dne 21. 5. 2009 (A59), v katerem je navedeno, da P. d. d. dostavlja prej navedeni račun „za opravljanje strokovno tehničnega svetovanja in zastopanja investitorja pri koordinaciji gradnje plinovoda na območju RSlovenije in čistilne naprave ...“; v njem je tudi navedeno, da prilagajo 40 poročil o opravljenih delih, prvih 16 poročil pa je bilo tožeči stranki že dostavljenih. Tožeča stranka je tudi priložila ročni zapis poročil o delih (A60) - gre za prej navedenih 40 poročil. Kljub ugovorom, da se dela očitno ne nanašajo le na čistilno napravo, pa ni predložila tudi preostalih 16 poročil (sodišče prve stopnje je zato zahtevek v zvezi s temi 16 dnevi zavrnilo).

22. Iz računa tako ne izhaja, da bi bil izdan za dela v zvezi z odpravo napak na čistilni napravi. Iz spremnega dopisa je razvidno, da naj bi se nanašal tudi na ta dela. Prav tako pa je iz spremnega dopisa tudi razvidno, da so bila že prej poslana določena poročila, vendar pa teh tožeča stranka v spis ni vložila. Ob takem stanju stvari, ko je P. d. d. za tožečo stranko očitno opravljal še druga dela - v zvezi z gradnjo plinovoda, se višje sodišče strinja, da zaslišanje priče ne bi bilo primerno, saj bi bilo v tako izrazitem nasprotju s predloženimi listinami, da že zato zaslišanje osebe, zaposlene pri tožeči stranki, ne more dokazati, da se celoten račun nanaša le na odpravo napak na čistilni napravi.

23. Tožeča stranka je tako imela možnost, da predloži še manjkajoča poročila, česar pakljub ugovorom ni storila, zato se višje sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da tožeča stranka tega dela zahtevka ni dokazala in ga s predlaganimi dokazi tudi ne more.

24. Pritožba je tako tudi v tem delu neutemeljena, višje sodišče pa glede tega dela zahtevka ni našlo kršitev, uveljavljenih v pritožbi, pa tudi ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v III. točki izreka (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

25. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prvotožena stranka je od 23. 6. 2016 v stečaju.

Op. št. (2): Pri drugotoženi stranki je prišlo do spremembe naslova.