Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu ZDR-1 namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika (iz naslova posojila – kreditnega razmerja med toženo stranko in tožnikom), je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odpravnino ob upokojitvi 1.513,96 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: - 3.058,10 EUR za čas od 11. 11. 2015 do 14. 12. 2015, - 2.258,10 EUR za čas od 15. 12. 2015 do 16. 2. 2016, - 2.013,96 EUR za čas od 17. 2. 2016 do 23. 2. 2016 in - 1.513,96 EUR za čas od 24. 2. 2016 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka 623,94 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožniku ničesar ne dolguje. Tožnik je bil poplačan zato, ker ni vrnil posojil v znesku 1.000,00 EUR ter v znesku 500,00 EUR. Tožena stranka je v zvezi s tem predložila pogodbo o kratkoročnem kreditu z dne 27. 11. 2008 in potrdilo oz. zadolžnico z dne 14. 6. 2014. Oba zneska je tožnik prejel od A.A., ki je solastnik tožene stranke. Ker mu tožnik posojenega denarja ni vrnil, je ob vložitvi tožbe ravnal nepošteno, saj je prejeti denar zatajil. Gre za zlorabo pravic, ki sodnega varstva ne sme uživati. Ker je tožnik vedel, da mu tožena stranka nič ne dolguje, bi moralo zahtevek zavrniti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Kot navaja tožena stranka v pritožbi, je svojo terjatev do tožnika res dokazovala s pogodbo o kratkoročnem kreditu, ki je bila sklenjena med tožnikom in A.A. (očetom direktorja tožene stranke B.B.) za znesek 1.000,00 EUR, in s potrdilom z dne 14. 6. 2014, po katerem tožnik izjavlja, da A.A. dolguje 500,00 EUR. Tožnik je prejem 500,00 EUR zanikal, potrdil pa je, da mu je A.A. posodil 1.000,00 EUR, a se je glede tega skliceval na njun dogovor, da se ta znesek upošteva kot plačilo regresa za letni dopust, jubilejne nagrade in opravljenega nedeljskega dela.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni dokazano kreditno razmerje med tožnikom in toženo stranko, saj A.A. ni tožena stranka. Tudi sicer je pravilno zaključilo, da ni dokazan obstoj tožnikove obveznosti do tožene stranke. Predvsem pa je pravilno poudarilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik podal izrecno pisno soglasje za pobot vzajemnih terjatev. Po 136. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) namreč delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila. Torej, celo v primeru, če bi tožena stranka dokazala svojo terjatev do tožnika, je sama ne bi mogla veljavno pobotati s tožnikovo terjatvijo brez njegovega pisnega soglasja. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno prisodilo vtoževano razliko odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR-1) in pri tem pravilno odločilo tudi o obrestnem delu zahtevka, upoštevaje delna poplačila (14. 12. 2015, 16. 2. 2016, 23. 2. 2016), ki med strankama niti niso bila sporna (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika - OZ. Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

7. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).