Jedro

V toženčevem predlogu problematizirana vprašanja so namišljena in poenostavljeno zreducirano odmaknjena od nujno upoštevnih okoliščin konkretnega primera, ki sta jih sodišči obeh stopenj presojali in vrednotili prav z upoštevanjem maksime o otrokovi koristi glede na ugotovljena dejstva. Zato jih ni mogoče razreševati z učinkom načelne oziroma univerzalne sporočilnosti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je hčerko pravdnih strank, rojeno 26. 2. 2007, dodelilo v vzgojo in varstvo materi - tožnici, uredilo stike na način, opisan v izreku prvostopenjske sodbe, tožencu pa naložilo plačevanje preživnine v višini 120,00 EUR mesečno. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Toženec v obširnem predlogu za dopustitev revizije naperja očitke pretežno v del pravnomočne odločitve o dodelitvi otroka materi, manj v odločitev o stikih, medtem ko odločitve o preživnini direktno ne napada. Po njegovem mnenju sporna in pomembna pravna vprašanja naniza v treh sklopih, ki jih je treba zaradi izognitve nevarnosti pripisovanja drugačnega pomena povzeti dobesedno: - ali je v korist otroka premestitev k drugemu od roditeljev – k materi, ker naj bi bila v sedanjem življenjskem obdobju potrebna nujna materina prisotnost za nadaljnji razvoj otroka – celo tako, da še tako skrben oče ne more nadomestiti matere, ob upoštevanju, da je mld. K. od rojstva živela pri očetu, od julija 2008 pa samo z očetom, da je primerno negovana, oskrbovana in vzgojena ter ob upoštevanju, da niti sodišče niti izvedenka nista v pravdnem postopku ugotovila za očeta nobene obremenilne lastnosti ali okoliščin ter ob oceni, da ima oče ustrezne bivalne pogoje in v celoti prepoznava potrebe mladoletnega otroka; - da je v korist otroka, da se mld. otrok premesti oziroma zaupa v varstvo, vzgojo in oskrbo drugemu od staršev na podlagi splošne domneve spola roditeljev – da daje mati (ženska) otroku večji občutek varnosti in ljubečnosti, oče (moški) pa ima zgolj podporno vlogo ter na podlagi starosti otroka – najnežnejša leta; - ali je v korist otroka, da se ob premestitvi, ki v vsakem primeru za mld. otroka pomeni šok ter spremembo okolja in ljudi, stiki določijo čim pogosteje oziroma se postopoma zmanjšujejo.

Tako nakazana vprašanja toženec v nadaljevanju obrazložitve predloga podrobneje razčlenjuje in problematizira o njih (po njegovem mnenju) zavzeta stališča sodišč prve in druge stopnje, ali pa jih predstavi kot vprašanja, na katera sodišči naj ne bi odgovorili – zlasti ne v pomenu maksime o otrokovi koristi iz 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Kot bistveno hibo procesnopravne narave pa vidi toženec v zavrnitvi njegovega predloga za izvedbo dokaza še z drugim (novim) izvedencem, s čimer naj bi sodišči toženca prikrajšali za pošten dialog in možnost vsebinsko polne kontrole nad izvedbo odločilnih dokazov ter s tem odstopili od stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča (II Ips 464/2006) in storili kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in toženčevih ustavno zajamčenih pravic

3. Predlog ni utemeljen.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani, saj so v toženčevem predlogu problematizirana vprašanja namišljena in poenostavljeno zreducirano odmaknjena od nujno upoštevnih okoliščin konkretnega primera, ki sta jih sodišči obeh stopenj presojali in vrednotili prav z upoštevanjem maksime o otrokovi koristi glede na ugotovljena dejstva. Zato teh (mestoma povsem svojevoljno prikrojenih) vprašanj ni mogoče razreševati z učinkom načelne oziroma univerzalne sporočilnosti (kriterij pomembnosti za zagotovitev pravne varnosti in enotnosti uporabe prava iz 367. a člena ZPP), kot to neutemeljeno terja toženec. Obrazložena zavrnitev toženčevega predloga za dokazovanje s še enim izvedencem (glej 12. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe) pa tudi ne more imeti zanj upoštevnih posledic na procesnopravnem področju, ki jih zatrjuje. Postopanje sodišča, ki je bilo v judikatu Vrhovnega sodišča II Ips 464/2006 prepoznano kot kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, se v bistvenih elementih razlikuje (tam je šlo za zavrnitev predloga za ustno dopolnitev izvedenskega mnenja o obstoju ključnega spornega dejstva) od obravnavanega primera. Po obrazloženem je bilo treba torej toženčev predlog za dopustitev revizije zavrniti (drugi odstavek 367. c člena ZPP).