Jedro

Za ustrezno znižanje nadomestila neustvarjenega osebnega dohodka je pravno upošteven samo dohodek, ki ga je delavec pridobil zaradi opravljanja dejavnosti v takšnem obsegu in intenziteti, ki ju v primeru, da bi bil v rednem delovnem razmerju, ne bi mogel doseči.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da tožnici zaradi nezakonitega prenehanja dela v času od 2.3.1991 do 31.10.1993 izplača nadomestilo plače v znesku 3,323.117,20 SIT s pp (od vtoževanih 3,832.492,20 SIT). Njen zahtevek na plačilo razlike v znesku 509.375,00 SIT pa je zavrnilo kot neutemeljen, saj je ugotovilo, da gre za tožničin zaslužek, ki ga je ustvarila v času, ko ni bila v delovnem razmerju. Zato je bilo potrebno za ta znesek zmanjšati pripadajoče nadomestilo plače. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo prvostopno sodbo v izreku pod 2. in 4. Zavrnilo pa je pritožbo tožeče stranke glede odločitve v izreku pod 3. in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper ta del pravnomočne sodbe je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava (revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da je sporni znesek za opravljeno računovodsko in administrativno delo pri firmi prejela tožničina hči kot solastnica in direktorica družbe in ne tožnica. Zato sodišče ni imelo ne dejanske ne pravne podlage, da je to nagrado upoštevalo pri znižanju pripadajočega ji nadomestila plače. Še zlasti, ker je tožeča stranka računovodsko-finančne posle pogodbeno opravljala tudi v času, ko je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju - kot dopolnilno dejavnost. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba in delna sodba sodišča prve stopnje v izreku pod 3. razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se v zakonskem roku o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Z revizijskimi navedbami, da tožnica za opravljeno delo pri Oktagenu - za katerega je vodila finančno računovodske posle tudi takrat, ko je bila v delovnem razmerju - ni prejela plačila, ugovarja tožnica dejanskim ugotovitvam sodišča prve in druge stopnje. Po 3. odstavku 385. člena ZPP pa izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu (ZMRD - Uradni list SFRJ, št. 22/73) je v 64. členu določal, da ima delavec, kateremu je po ugotovitvi sodišča prenehala lastnost delavca v nasprotju z zakonom in samoupravnim sporazumom, pravico vrniti se na dotedanje delovno mesto, da ima za tisti čas, ko ni bil na delu, vse pravice, izvirajoče iz dela, kot tudi pravico do povračila škode. V zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90) in v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, popravek 2/94) ni posebnih določb o pravicah delavca, kateremu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način in se je po pravnomočnosti sodne odločbe vrnil na dotedanje delovno mesto. Po 1. odstavku 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja ima delavec, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, pravico do povrnitve škode po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Odškodninska odgovornost delodajalca je pogojevana s temeljnim načelom iz 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) - povzročitvijo škode. Povrnitev škode zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pomeni specifično odgovornost za škodo, povzročeno s takim ravnanjem. Odgovornost temelji izključno na objektivnih okoliščinah - sodno ugotovljeni nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja - neodvisno od subjektivnih okoliščin na strani organa, ki je sprejel odločitev o izgubi dela delavcu.

Temeljni način povrnitve škode je določen v 1. odstavku 185. člena ZOR, na katerega uporabo napotuje omenjeni 1. odstavek 73. člena ZTPDR, ki nalaga odgovorni osebi dolžnost, da vzpostavi stanje, kot je bilo, predno je škoda nastala. Restitucija je tako upoštevna tudi pri posegu v svobodo dela (49. člen Ustave Republike Slovenije). Če je delavcu z nezakonitim ravnanjem ta pravica okrnjena, ima pravico po omenjeni določbi do vzpostavitve prejšnjega stanja. To pomeni, da more biti glede njegovega delovnopravnega statusa retroaktivno vzpostavljeno tisto stanje, kot je bilo pred odločitvijo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Delavec ima namreč pravico do nepretrgane delovne dobe kot podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je dolžnost delodajalca, da delavca prijavi pristojnim zavodom za socialno zavarovanje, mu poravna ustrezne prispevke za dobo, ko je bil nezakonito odstranjen z dela ter vpiše v delovno knjižico delovno dobo v času, za katerega je ugotovljeno upravičenost do nadomestila plače. Če z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda deloma ali v celoti ni odpravljena, jo je potrebno odpraviti z denarno odškodnino. Pravilo, da gre oškodovancu popolna odškodnina za škodo, ki jo je utrpel, je vsebovano v 190. členu ZOR. Po omenjeni zakonski določbi prisodi sodišče oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potrebna, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Oškodovanec naj torej ne dobi ne manj in tudi ne več, kot je znašala njegova škoda.

Delavec, za katerega je s pravnomočno sodbo odločeno, da se vrne k dotedanjemu delodajalcu, ima pravico do odškodnine za izgubljeni osebni dohodek za ves čas, ko mu je bilo onemogočeno delo. Vendar pa je tudi v tem primeru uporabiti pravilo premoženjskega prava o dolžnosti oškodovanca, da škodo zmanjša oziroma prepreči možnost nastanka večje škode. Če se delavec v času, ko mu je bilo onemogočeno delo, zaposli pri drugem delodajalcu, s tem prispeva k zmanjšanju škode. Zato je upravičen le do razlike med nadomestilom plače, ki bi mu šla pri njegovem delodajalcu, in dohodkom, ki ga je pridobil pri drugem delodajalcu, če je ta dohodek manjši. Vendar pa na višino pripadajoče odmene za izgubljeni dohodek ne vpliva vsak zaslužek, ki ga je delavec ustvaril iz dopolnilne dejavnosti. Od denarne terjatve delavca iz naslova nadomestila plače za čas, ko zaradi nezakonite odločitve ni delal, se odšteje zaslužek, ki ga je ustvaril prav iz razloga, ker ni bil v rednem delovnem razmerju. Če pa je delavec ob svoji redni delovni zaposlitvi trajno ali sezonsko opravljal določeno dejavnost kot postranski poklic, ni podlage za ustrezno zmanjšanje odškodnine. Za ustrezno znižanje nadomestila neustvarjenega osebnega dohodka je pravno upošteven samo dohodek, ki ga je delavec pridobil zaradi opravljanja dejavnosti v takšnem obsegu in intenziteti, ki ju v primeru, da bi bil v rednem delovnem razmerju, ne bi mogel doseči. Sodišče prve in druge stopnje sta oprli svojo odločitev o zavrnitvi tožničinega odškodninskega zahtevka na dejanske ugotovitve o času in trajanju dopolnilnega dela tožnice, ki bi ga opravila poleg redne zaposlitve pri toženi stranki (225.000,00 SIT) oziroma namesto te zaposlitve (509.375,00 SIT). Dohodek, ki ga je tožnica prejela iz naslova dopolnilnega dela v znesku 225.000,00 SIT je sodišče pravilno upoštevalo kot izgubljeni zaslužek in ga zaradi njegove pravne narave ni odštelo od višine nerealizirane plače. Znesek 509.375,00 SIT, pridobljen iz zaslužka pri firmi za delo, ki bi ga tožnica ne opravila, če bi ji bila ohranjena zaposlitev pri toženi stranki pa, po ugotovitvah obeh sodišč, izvira iz njenega dolžnostnega ravnanja, da prepreči nastanek večje škode. Zato sta ga sodišči utemeljeno upoštevali kot odbitek pri uveljavljeni odškodnini. Tožbeni zahtevek na plačilo uveljavljanega zneska je bil zato pravilno zavrnjen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi. Revizijsko sodišče jo je zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zveznih predpisov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).