Jedro

Glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena ZKP. Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam ne bi razumel česar je obdolžen, ter ne bi mogel podati svojega zagovora, kar je sicer, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 2. 2014, že storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč prosilca A.A. za zastopanje v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. I K 9951/2013, kot neutemeljena zavrne. V obrazložitvi tožena stranka razlaga izpolnitev pogojev, ki jih določajo členi od 11 do 24 Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki jih mora prosilec za dodelitev kumulativno izkazati. Prosilec je v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker naj bi dne 11. 8. 2011 prodajalcu družbe B. d.o.o. predložil potrdilo delodajalca bolnišnice C., pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter plačilne liste ter bančne izpiske Banke D., čeprav je vedel, da te listine pooblaščene osebe bolnišnice C. in Banka D. nista izdali, ker prosilec nikoli ni bil zaposlen v bolnišnici C. Tožena stranka navaja določbe 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Tako mora obdolžencu tožilec dokazati, da je kriv in da mora v dvomu sodišče vedno odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo). Ta odločilna dejstva, ki so obdolžencu v škodo, morajo biti v kazenskem postopku ugotovljena z gotovostjo, sicer se šteje, da niso podana. V nadaljevanju navaja določbe 17. člena ZKP, ki se nanašajo na ugotavljanje odločilnih dejstev. Pravica vsakega obdolženca je, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika, ta pravica pa je fakultativna ali obligatorna. Iz listin v kazenskem spisu izhaja, da je prosilec v okoliščinah domnevnega kaznivega dejanje že podal izjavo in sicer pred pristojno policijsko postajo dne 7. 6. 2012. To izjavo je na glavni obravnavi dne 14. 2. 2014 podrobneje dopolnil in pojasnil, da naj bi bila tretja oseba, ki je urejala vse listine v zvezi z leasingom. Ne gre za obravnavo pravno zapletenih vprašanj. Tudi iz spisa ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi kazale na to, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti, česar je obdolžen in tudi ni nesposoben, da se brani pred očitkom vsebovanim v obtožbi. Ima končano osnovno in poklicno šolo, torej ni nepismen in je sposoben razumeti, česar je obdolžen. Glede na navedeno in upoštevaje osebnost storilca, težo in vrsto kaznivega dejanja, ter dejstvo, da v obravnavanem primeru ne gre za obravnavo pravno zapletenih vprašanj, strokovna pomoč zagovornika oziroma dodelitev BPP ni utemeljena.

2. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodnik napačno ocenil dejansko stanje in v obrazložitvi podal kontradiktorne zaključke, zaradi česar mu je bila brezplačna pravna pomoč zavrnjena. Kontradiktornost je v tem, da mu po eni strani prošnjo sodišče zavrača, po drugi strani pa pravi, da je pravica vsakega obdolženca, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika. Gre za finančni leasing, katerega sam ni sklenil. O tem, kdaj je sploh izvedel za finančni leasing, kdo je vpletena tretja oseba, pa je potrebno še raziskati. Vse okoliščine zadeve torej niso tako enostavne in enoznačne in brez strokovne pomoči zagovornika ne bo imel poštenega sojenja. Želi opomniti na tretjo alineo 29. člena Ustave Republike Slovenije in na 44. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Poudarja, da je na prestajanju kazni zapora, in da nima denarja za plačilo zagovornika. Predlaga, da se odločitev tožene stranke razveljavi, in da se mu brezplačna pravna pomoč odobri.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge in tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, kot to določa drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ter še navaja;

6. ZBPP določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko, in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki pa v tem postopku med strankami ni sporen. Sporna pa je izpolnitev subjektivnega (vsebinskega) pogoja po določbi 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji doselitve brezplačne pravne pomoči, kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena. Ta posredno vsebuje interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Gre za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena ZKP, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam ne bi razumel česar je obdolžen, pa tudi ne bi mogel podati svojega zagovora, kar je sicer, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 2. 2014, že storil. Če bi tožena stranka odobrila brezplačno pravno pomoč brez presoje okoliščin v tem spornem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sam), da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanju enakopravnosti, presodi okoliščine v vsakem primeru posebej. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je kot je že navedeno, obseženo v določbi 24. člena ZBPP, glede na to, da tudi v drugih postopkih (v pravdnih, izvršilnih) tožene stranke oziroma osebe, ki niso same začele postopka, pa so v njem udeležene, niso v postopku po svoji volji.

8. Glede na obširno navedbo razlogov za neodobritev brezplačne pravne pomoči, so tako brez pravne podlage tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ker tožnik (prosilec za brezplačno pravno pomoč) za finančni leasing ni vedel, vse dokler ni dobil obvestila o njegovem preklicu. 15. člen ZKP namreč določa, da morajo sodišča, ki sodijo in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolno ugotoviti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe, kar ne velja samo za dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, temveč tudi za dejstva, ki so mu v korist. 9. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.