Jedro

Prometni znak II-33 - „prednost vozil iz nasprotne smeri“ specialno ureja pravila srečanja in s tem drugače ureja splošna pravila srečanja določena v 42. in 43. členu ZVCP-1, zato kljub njegovemu poimenovanju ni mogoče šteti, da ureja pravila prednosti in da je zato kaznovanje po VII. odstavku 116. člena ZVCP-1 v primeru neupoštevanja tega prometnega znaka izključeno.

Izrek

Pritožbi predlagatelja se ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da izrek poslej v celoti glasi: „Obdolžena D. S., roj. ..., EMŠO ..., stanujoča P. ..., L.-Š., po poklicu inženir agronomije, zaposlena T., K., poročena, mati dveh še nepreskrbljenih otrok, prejema plačo v višini 1.460,00 EUR, solastnica parcele, državljanka R. S; je odgovorna, da je dne 26. februarja 2006 ob 11.50 uri kot voznica osebnega avtomobila znamke R., tip ..., reg. št. ..., po lokalni cesti T.– Z. – Z., izven naselja C., iz smeri C. proti Z., po postopoma zožujoči se cesti pripeljala do podvoza pod železniško progo, pred katerim v smeri njene vožnje stoji prometni znak št. II-33 “prednost vozil iz nasprotne smeri”, in v katerem zaradi širine vozišče 3,7 m srečanje vozil ni mogoče, ter zapeljala v podvoz v trenutku, ko je iz nasprotne smeri skozi podvoz pripeljal voznik F. M. z vozilom reg. št. C. ..., ter mu je s svojim dejanjem zaprla pot, tako da je s prednjim levim delom svojega vozila trčil v prednji levi del vozila obdolženke, pri trčenju pa je na njegovem vozilu nastala materialna škoda po nestrokovni oceni okoli 1.251,87 EUR zaradi poškodbe pokrova motorja, sprednjega levega blatnika, sprednjega odbijača, okrasne maske, levega žarometa in smernika.

S tem je ravnala v nasprotju s V. odst. 116. čl. ZVCP-1 in se ji na podlagi VII. odst. 116. čl. ZVCP-1 izreče

globa v znesku 40,00 (štirideset 00/100) EUR.

Obdolženka mora plačati globo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. V primeru neplačila se bo obdolženko prisililo k plačilu globe tako, da se ji bo določil uklonilni zapor, ki traja dokler obdolženka ne plača globe, vendar najdalj 30 dni. Z izvršitvijo uklonilnega zapora ne preneha obveznost plačila globe. Če obdolženka tudi po uklonilnem zaporu ne plača globe, se globa izterja prisilno. Obdolženka lahko do začetka izvrševanja uklonilnega zapora sodišču predlaga, da se globa nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti.

Na podlagi I. odst. 144. čl. ZP-1 je obdolženka dolžna plačati stroške postopka in sicer povprečnino v višini 250,00 (dvesto petdeset 00/100) EUR, vse v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer se prisilno izterja.“

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje postopek zoper obdolženko D. S. zaradi prekrška po VII. odst. 116. čl. v zvezi z 234. čl. ZVCP-1 ustavilo iz razloga po 1. tč. I. odst. 136. čl. Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), saj je štelo, da dejanje, kot je opisano v obdolžilnem predlogu, ni prekršek. Skladno s tem je tudi odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Proti takšni sodbi se je pritožila predlagateljica P. p. C. zaradi kršitve materialnih določb predpisa, ki določa prekršek in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi je navajala, da je sodišče v dokaznem postopku ugotovilo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi tega, ker obdolženka ni zapeljala čim bliže desnemu robu vozišča in bi tako imel nasproti vozeči voznik prosto pot iz podvoza. Obdolženka ni ravnala v skladu s prometnim znakom II-33, ki je znak za izrecne odredbe in prepoveduje voznikom zapeljati z vozilom na zoženi del ceste, preden ne pride čezenj vozila iz nasprotne smeri. Ta prometni znak se postavlja na delih ceste, ki vozilom ne omogočajo varnega srečevanja. Pravilo srečanja se uporablja na zoženih delih cest, kjer je srečanje oteženo in predpisuje na kakšen način se morajo vozila v takšnih okoliščinah srečevati. Ker pa je zoženi del ceste, na katerem je prišlo do prometne nesreče označen s prometno signalizacijo, so vozniki dolžni upoštevati le-to in se v konkretnem primeru ni mogoče sklicevati na 42. in 43. čl. ZVCP-1. Nedvomno je, da je obdolženka zapeljala na zoženi del ceste mimo prometnega znaka. Cesta se od prometnega znaka dalje postopoma oži. Znak II-33 se v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji postavi na mesto, s katerega je mogoče videti del ceste, na katerega se nanaša prepoved. Ker V. odst. 116. čl. ZVCP-1 določa, da morajo udeleženci ravnati skladno z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo, je obdolženka storila prekršek po VII. odst. 116. čl. ZVCP-1. Pritožba je utemeljena.

Po V. odst. 116. čl. ZVCP-1 morajo udeleženci cestnega prometa ravnati skladno z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo. Tako morajo ravnati tudi tedaj, ko je to v nasprotju s prometnimi pravili. V kolikor ne ravnajo skladno z omejitvami, prepovedmi in obveznostmi, izraženimi s prometno signalizacijo, storijo prekršek po VII. odst. 116. čl. ZVCP-1, razen če ravnajo v nasprotju s prometnim znakom za omejitev hitrosti, s prometnim znakom, s katerim je urejena prednost vozil, s prometnim znakom za obvezno uporabo snežnih verig, s prometnim znakom za omejitev skupne mase, osne obremenitve ali dimenzije, s prometnim znakom za omejitev največje dovoljene mase ali s prometnim znakom "prepovedano prehitevanje za tovorna vozila", postavljenim na avtocesti oziroma cesti, rezervirani za motorna vozila. Kršitve naštetih pravil so namreč sankcionirane v drugih členih ZVCP-1. Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je obdolženka zapeljala mimo prometnega znaka II-33 na zoženi del ceste (ki se od prometnega znaka oži postopoma) in tudi mimo postavljenega obcestnega okroglega ogledala, čeprav je na poti med prometnim znakom in obcestnim ogledalom videla prihajati vozilo iz nasprotne smeri. Neposredno pred podvozom je obdolženka ustavila vozilo, vendar ne ob skrajno desnem robu, saj je bila od desnega roba vozišča s sprednjim desnim kolesom oddaljena 0,50 metra, z zadnjim desnim kolesom pa 1,10 metra. Če bi obdolženka na zoženi del ceste zapeljala in ustavilo vozilo bližje desnemu robu vozišča in to takoj, ko je zagledala drugo vozilo, do trčenja ne bi prišlo, saj bi vozilo ustavila na toliko širšem delu vozišča, da bi imel nasproti vozeči voznik prosto pot iz podvoza, obdolženka pa je ustavila pred najožjim delom ceste. Glede na obdolženkin zagovor in izvedene dokaze je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženka najkasneje na mestu postavitve ogledala videla drugo vozilo, ki ji je prihajalo nasproti, in je kljub temu nadaljevala z vožnjo, s tem pa kršila prepoved vožnje s prometnim znakom II-33 in temeljno pravilo iz I. odst. 42. čl. ZVCP-1 o srečanju vozil. Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je obdolženka ravnala v krivdni obliki zavestne malomarnosti, ker je vedela, da mora ob zožanju ceste omogočiti nasproti vozečim vozilom prosto pot, vendar je z vožnjo potri še ožjemu delu ceste nadaljevala še po tem, ko je videla nasproti vozeče vozilo, in se je mogla in morala zavedati, da s tem zmanjšuje prostor drugemu vozilu, pri tem pa je lahkomiselno menila, da do trčenja med vozili ne bo prišlo in da bo tudi drugi voznik ustavil, takšno ravnanje pa je prometni znak nalagal ravno obdolženki.

Na podlagi takšnih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek, ko je štelo, da takšno ravnanje obdolženke ni sankcionirano po VII. odst. 116. čl. ZVCP-1, ker prometni znak II-33 „prednost vozil iz nasprotne smeri“ ureja prednost vozil, kaznovanje zaradi kršitve prometne signalizacije, ki ureja prednost vozil, pa je izrecno izključena v samem VII. odst. 116. čl. ZVCP-1, zaradi česar je postopek o prekršku zoper obdolženko ustavilo po 1. alineji I. odst. 136. čl. ZP-1. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino pravila, ki je s takšnim prometnim znakom določeno, je napačno izhajalo le iz poimenovanja tega prometnega znaka. V Pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah (Ur. list RS 46/2000 z dne 31.05.2000) je v 34. točki I. odst. 14. člena določeno, da znak II-33 „prednost vozil iz nasprotne smeri“ označuje, da je prepovedano zapeljati z vozilom na zoženi del ceste, preden ne pridejo čezenj vozila iz nasprotne smeri. Glede na vsebino pravila, ki ga določa prometni znak II-33 je tako pritrditi pritožbenim navedbam, da prometni znak II-33 (v skladu s 1. alinejo I. odst. 24. čl. ZVCP-1) drugače ureja pravilo srečanja in se zato v konkretnem primeru ni mogoče sklicevati na 42. in 43. čl. ZVCP-1, torej na pravila srečanja. Iz navedenega je jasno, da prometni znak II-33 ne ureja specialno pravila prednosti, temveč pravila srečanja, zato sankcioniranje po čl. 116/VII ZVCP-1 za neupoštevanje prepovedi po prometnem znaku II-33 v obravnavanem primeru ni izključeno.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki pritožbeno ni izpodbijano, bi ob pravilni uporabi materialnega predpisa, ki določa prekršek, prvostopenjsko sodišče obdolženko moralo spoznati za odgovorno storitve prekrška po VIII. odst. 116. čl. ZVCP-1. Ker tega ni storilo prvostopenjsko sodišče, je ob ugoditvi utemeljeni pritožbi predlagateljice ob spremembi izpodbijane sodbe o prekršku obdolženko za odgovorno storitve prekrška po čl. 116/VIII ZVCP-1 spoznalo pritožbeno sodišče. Za prekršek po čl. 116/VIII ZVCP-1 je bila v času storitve prekrška predpisana globa v višini 10.000,00 SIT oz. sedaj 41,73 EUR. To določilo je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1E), ki je začel veljati 30.04.2008, spremenjeno tako, da je za isti prekršek predpisana globa v višini 40 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z II. odst. 2. čl. ZP-1 uporabilo novejši predpis, ker je za obdolženko milejši in obdolženki izreklo globo v predpisani višini 40 EUR.

Pritožbeno sodišče za izrek sankcij ni uporabilo I. odst. 234. čl. ZVCP-1, kot je predlagala predlagateljica v obdolžilnem predlogu. V času storitve prekrška je I. odst. 234. čl. ZVCP-1 določal, da se udeleženec cestnega prometa, ki s prekrškom iz tega zakona ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, kaznuje za prekršek z najmanj 30.000,00 SIT, če je bil voznik motornega vozila, pa se mu izreče še 3 kazenske točke. V času storitve prekrška je po definiciji iz čl. 134/III ZVCP-1 šlo za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, če je prometna nesreča imela za posledico le majhno materialno škodo in je bila povzročena s prekrškom, za katerega je bila predpisana samo globa, storjen pa je bil v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Ta določba je bila delno razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-327/05 z dne 23.11.2006, objavljeno v Ur. listu RS št. 123/2006, v času odločanja na pritožbeni stopnji pa je veljalo že besedilo III. odst. 134. čl. ZVCP-1, kot je bilo spremenjeno z novelo ZVCP-1E, ki je upoštevalo citirano ustavno odločbo. Tako je po sedaj veljavnem čl. 134/III ZVCP-1 prometna nesreča z neznatno nevarnostjo tista prometna nesreča, ki ima za posledico le materialno škodo in katere vzrok je prekršek, za katerega je predpisana samo globa. Ker iz obdolžilnega predloga in tudi iz pritožbeno neizpodbijanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je v prometni nesreči, ki jo je obdolženka povzročila s kršitvijo VII. odst. 116. čl. ZVCP-1, za katerega je predpisana le globa, nastala le materialna škoda, gre za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, zato obdolženki sankcije po čl. 234 ZVCP-1 niso bile izrečene.

Ker je bila obdolženka spoznana za odgovorno storitve očitanega ji prekrška, je pritožbeno sodišče na podlagi 147. čl. ZP-1, v skladu z določilom I. odst. 144. čl. ZP-1, ob upoštevanju kriterijev iz čl. 143/II ZP-1 ter ob upoštevanju Pravilnika o stroških postopka o prekršku, odločilo, da mora obdolženka plačati tudi stroške postopka o prekršku in sicer povprečnino v višini 250,00 EUR, ki je bila odmerjena v skladu z gmotnimi razmerami obdolženke, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji ter primerno trajanju in zamotanosti postopka.